Jedro

V postopkih po ZDZdr se vrednost predmeta kot podlaga za odmero nagrade odvetniku določi po ZOdvT in ne po ZST-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se v 1. odst. 1. točke izreka poleg že priznanih stroškov v znesku 129,00 EUR priznajo še dodatno stroški v višini 75,00 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške odvetnici xx kot zagovornici po uradni dolžnosti pridržane osebe yy. Priznalo ji je 129,00 EUR stroškov, v presežku do zahtevanih 204,00 EUR pa je predlog odvetnice zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev vlaga pritožbo odvetnica. Meni, da je sodišče zmotno priznalo stroške od vrednosti spornega predmeta 700,00 EUR in se zmotno oprlo na 21. čl. Zakona o odvetniški tarifi. Moralo bi uporabiti 2. odst. 22. čl. oziroma odmeriti stroške od vrednosti 4.000,00 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati tudi vse okoliščine posameznega primera, saj gre v konkretnem primeru za postopek za zdravljenje osebe pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Za posameznika je postopek zelo pomemben, saj je zdravljenje osebe pod pod posebnim nadzorom brez njene privolitve skrajni ukrep, ki posega v ustavne pravice pridržane osebe, zlasti v njeno pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja. Predlagala je ustrezno spremembo sklepa v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi čl. 68 Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008, v nadaljevanju ZDZdr) se stroški prisilne hospitalizacije krijejo iz sredstev sodišča. To pomeni, da plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano. Iz navedenega razloga pa pritožbeno sodišče meni, da tudi vrednosti predmeta ni mogoče določiti po pravilih Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Vrednost predmeta je potrebno določiti po določbah Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki je specialen predpis za nagrajevanje odvetnikov. Ta v 1. odst. 22. čl. določa, da se vrednost predmeta določi po prostem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Ker v tovrstnih postopkih ni objektivnih meril za določitev vrednosti predmeta, bi bilo njeno določanje po prostem preudarku povsem arbitrarno. To pa pomeni, da vrednosti predmeta ni mogoče določiti v skladu s 1. odst. 22. čl. ZOdvT, temveč je treba uporabiti sekundarno pravilo iz 2. odst. istega člena. Ta določa, da v tem primeru vrednost predmeta znaša 4.000,00 EUR, ki pa se lahko tudi ustrezno zviša ali zniža. Ker ni razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti, je zato relevantna vrednost predmeta v obravnavanem primeru 4.000,00 EUR. Pri odmeri višine in nagrade je potrebno v obravnavanem primeru upoštevati tudi 36. čl. ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna. V takšnih primerih se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta in se pri vrednosti predmeta nad 3.000,00 EUR namesto nagrad po 12. čl. tega zakona določijo nagrade s količnikom 1 in sicer pri vrednosti predmeta 4.000,00 EUR v višini 135,00 EUR. Pritožnici tako pripada nagrada za postopek po tar. št. 3101 ZOdvT v višini 108,00 EUR (količnik 0,8) ter nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 162,00 EUR (količnik 1,2). Utemeljeni odvetniški stroški bi tako znašali 170,00 EUR. Tem stroškom je potrebno prišteti še 20 % DDV, zato znaša skupna nagrada 204,00 EUR. V takšni višini je pritožnica stroške tudi priglasila. Tako je Višje sodišče v Ljubljani že odločilo o zadevah II Cp 2535/2010 in II Cp 2679/2010. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je poleg že priznanih stroškov v višini 129,00 EUR pritožnici priznalo še stroške v višini 75,00 EUR. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku.

Pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato odločanje o njih ni potrebno.