Jedro

Poudarjena procesnopravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe razen, če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 11. 6. 2016 obsojenega M. K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen šestih mesecev zapora. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodba je postala pravnomočna dne 26. 9. 2016. 2. Obsojenčev zagovornik je 22. 11. 2019 pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti vložil predlog za izdajo sklepa o zastaranju izvršitve kazni, izrečene s sodbo z dne 11. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da izvršitev izrečene kazni zapora ni zastarala. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zoper takšen sklep zavrnilo kot neutemeljeni ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočni sklep, s katerim je sodišče ugotovilo, da izvršitev kazni zapora ni zastarala, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca in navaja, da je izvršitev kazni po določbah zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, zastarala. Poudarja, da je kazenski zakon, veljaven v času storitve kaznivega dejanja, v 5. točki 92. člena KZ-11 določal, da se izrečena kazen ne sme izvršiti, ko poteče tri leta od obsodbe na kazen zapora do enega leta ali na denarno kazen. Zatrjuje, da je bil KZ-1, veljaven v času storitve kaznivega dejanja milejši v razmerju do KZ-1D,2 ki je veljal v času pravnomočnosti sodbe, saj je slednji določal daljši zastaralni rok za izvršitve kazni. Zaključuje, da argumentacija sodišč nižje stopnje, ki sta pri presoji zastaranja izvršitve kazni zapora uporabili določbe strožjega zakona, veljavnega v času pravnomočnosti sodbe, nasprotuje 7. členu KZ-1 in drugemu odstavku 28. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec v odgovoru z dne 23. 7. 2020, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navaja, da se po stališču ustaljene sodne prakse v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni uporablja tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-1.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku zahteva vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

B-2.

7. V obravnavani zadevi zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni ugotovitveni sklep, da izvršitev kazni zapora ni zastarala. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep izdan po pravnomočno končanem kazenskem postopku, gre torej za t.i. drugo odločbo, zoper katero je zahteva dovoljena le, kolikor bi šlo za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Pri tem zagovornik izpostavlja vprašanje, povezano z uporabo milejšega zakona v postopku presoje zastaranja izvršitve kazni. Navaja, da bi morali sodišči nižje stopnje uporabiti zakonska določila KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in je v 5. točki prvega odstavka 92. člena določal, da se izrečena kazen ne sme izvršiti, ko poteče tri leta od obsodbe na kazen zapora do enega leta ali na denarno kazen. Ob tem pojasnjuje, da je bil omenjeni zakon milejši od zakonskih določil KZ-1D, veljavnih v času pravnomočnosti sodbe, ki sta jih sodišči uporabili pri presoji zastaranja izvršitve kazni.

8. Sodišči nižje stopnje sta v izpodbijanih sklepih zavzeli stališče, da se v postopku presoje zastaranja izvršitve kazni uporablja zakon, veljaven v času pravnomočnosti sodbe. Le v primeru, če bi se zakon pozneje (enkrat ali večkrat) spremenil, bi bilo treba uporabi zakon, ki bi bil za obsojenčev pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni ugodnejši. Zahteva nasprotuje takšnemu stališču in navaja, da bi sodišči v skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 morali uporabiti zakon, veljaven v času storitve kaznivega dejanja.

9. Vrhovno sodišče je glede izpostavljene dileme že presodilo, da sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve izrečene kazni, odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna.3 Takšno stališče izhaja iz izhodišča, da se presoja o milejšem zakonu v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1 pred pravnomočnostjo sodbe omejuje samo na tiste določbe in institute kazenskega materialnega prava, ki pridejo v poštev pri izrekanju sodbe, ne more pa se ta presoja opirati na sklepanje o za storilca morebitnem ugodnejšem položaju, ki bi se lahko izrazil šele v bodoče, po pravnomočnosti sodbe. Sodišče zato pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni ni vezano na uporabo zakona, ki ga je uporabilo pri izrekanju kazni, ampak pride v poštev tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. Takšna uporaba zakona ne predstavlja odstopa od načela alternativnosti, saj presoja kateri zakon je za storilca milejši z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, v pravnomočni sodbi ni zajeta, hkrati pa se o tem vprašanju odloča v samostojnem in od izrekanja sodbe ločenem postopku.

10. V prid temu, da se v postopku presoje zastaranja izvršitve izrečene kazni uporablja zakon, veljaven v času pravnomočnosti sodbe, govori tudi narava določb o zastaranju izvršitve kazni. Zastaranje ima namreč materialnopravne in procesnopravne elemente. Procesna prvina zastaranja se kaže v tem, da zastaranje ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, temveč je zgolj procesna ovira, pri čemer sodišče ob nastopu zastaranja ne izreče obsodilne, ampak zavrnilno sodbo. Na materialnopravno naravo zastaralnih rokov pa kaže njihova urejenost v materialnem in ne procesnem zakonu, pri čemer ZKP napačno uporabo določb o zastaranju šteje za kršitev kazenskega zakona (3. točka 372. člena ZKP).4 V sodni praksi je uveljavljeno stališče o materialno-procesni naravi zastaranja kazenskega pregona,5 medtem ko se o naravi zastaralnih rokov za izvršitev kazni sodna praksa še ni izrekla. Kljub materialno-procesni naravi zastaranja pregona in ne glede na siceršnjo urejenost zastaralnih rokov v materialnem zakonu, pa je mogoče zaključiti, da pri zastaranju izvršitve kazni prevladujejo procesne prvine. Določbe o zastaranju izvršitve kazni namreč niso predpostavka kaznivosti kot to velja za zastaranje pregona. O zastaranju izvršitve kazni se poleg tega odloča s sklepom in ne s sodbo. Nenazadnje o procesni naravi zastaranja izvršitve kazni govori tudi začetek teka rokov, ki se v primeru zastaranja pregona štejejo od trenutka storitve kaznivega dejanja, medtem ko se v primeru izvršitve kazni računajo od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena, ne glede na to, koliko časa je minilo od storitve kaznivega dejanja.

11. Poudarjena procesnopravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe razen, če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.

C.

12. Vrhovno sodišče je o pravnem vprašanju, ki ga izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti že zavzelo stališče, drugih pravnih vprašanj, ki bi izpolnjevala pogoj iz prvega odstavka 420. člena ZKP pa zahteva ne odpira, zato jo je skladno z določbo drugega odstavka 423. člena tega zakona zavrglo. Na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, le-tega oprostilo plačila sodne takse.

1 Ur. l. RS št. 55/08. 2 Ur. l. RS št. 38/16. 3 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018 in I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019. 4 dr. Matjaž Ambrož: Časovna veljavnost kazenskega zakona in ugotavljanje, kateri od zakonov je milejši; Zbornik: Konferenca kazenskega prava in kriminologije, Portorož, 2008, str. 131. Podobno tudi: Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 14. 12. 2005. 5 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 137/2001 z dne 16. 1. 2003 in I Ips 331/2001 z dne 8. 10. 2003.