Jedro

Priposestvovanje predstavlja izvirno pridobitev lastninske pravice, vendar s predloženo pogodbo o priznanju lastninske pravice in uskladitvi ZK stanja z dejanskim pogodbenika urejata razmerja za prenos lastninske pravice na zemljišču. Že iz same navedene pogodbe izhaja, da pogodbenica, ki je zemljiškoknjižna lastnica, priznava drugemu pogodbeniku (tožniku), ki je dejanski lastnik parcele, lastninsko pravico na nepremičnini. Ker se pravni temelj izvirne pridobitve lastninske pravice v takem primeru dokazuje z listino o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v korist druge osebe in gre pri tem torej tudi za elemente pravnoposlovnega ravnanja, sodišče meni, da morajo v tej listini biti ugotovljeni in ob tem izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem (drugi odstavek 43. člena SPZ), tako da organ v postopku za odobritev pravnega posla lahko oceni, ali pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev pravnega posla na osnovi pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim opr. št. SV-291/2011, ki sta jo 13. 5. 2011 sklenili pogodbeni stranki: A.A. (stranka z interesom) kot prva pogodbena stranka ter tožnik kot druga pogodbena stranka, katere predmet je parc. št. 1196/3 k.o. ... V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik 16. 5. 2011 vložil zahtevo za odobritev pravnega posla za pridobitev navedene parcele, ki jo na osnovi pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim pridobiva od stranke z interesom A.A. Dalje citira prvi odstavek 17. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ter prvi in drugi odstavek 19. člena tega zakona in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 93/2004 z dne 15. 6. 2007, iz katere izhaja, da je za vsako spremembo lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih potrebna odobritev pravnega posla po določilih ZKZ. Ugotavlja, da je sporna parcela v skladu z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Krško po namenski rabi opredeljena kot drugo kmetijsko zemljišče ter da ne predstavlja dela zaščitene kmetije. Glede na podatke Geodetske uprave RS je sporna parcela po vrsti rabe opredeljena kot vinograd v površini 250 m2. Iz podatkov informacijskega sistema elektronske zemljiške knjige pa izhaja, da je kot lastnica sporne parc. št. 1196/3 k.o. ... vpisana stranka z interesom A.A. V pogodbi o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim sta pogodbeni stranki med drugim navedli, da tožnik parc. št. 1196/3 k.o. ... uživa že več kot 10 let in da je za navedeno nepremičnino sklenil kupno pogodbo z možem A.A., ki je bil takrat zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine. Pogodba se je tekom let izgubila, prenos lastninske pravice pa ni bil zemljiškoknjižno izveden. Kot dokazilo, da navedeno nepremičnino dejansko uživa, je tožnik priložil izjavi B.B. in C.C. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ navaja, da je v času, ko naj bi tožnik sklenil pogodbo za pridobitev parc. št. 1196/3 k.o. ..., za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih bila potrebna odobritev pravnega posla s strani upravne enote. ZKZ (Uradni list RS, št. 59/96) je med drugim v prvem odstavku 19. člena določal, da je pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in s pravnimi posli za primer smrti na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji možna le z odobritvijo upravne enote, ki izda odločbo, s katero pravni posel odobri po predhoden mnenju občine, v kateri leži kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija. V sedmem odstavku 20. člena tega zakona je bilo določeno, da so pravni posli, sklenjeni brez odobritve oziroma potrdila v nasprotju z njima, nični. Določba 23. člena tega zakona pa je določala, da mora fizična ali pravna oseba, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, ponudbo izročiti upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, kmetija ali gozd leži. Izpostavlja, da tožnik k zahtevi za odobritev pravnega posla ni priložil nobenih dokazil, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je pravni posel za pridobitev sporne parcele potekal po določilih takrat veljavnega ZKZ. Izjavi B.B. in C.C. lahko potrjujeta le dejstvo, da tožnik sporno nepremičnino dejansko uživa, ne pa tudi, kako je potekal postopek pridobitve tega zemljišča. Z navedenimi ugotovitvami je upravni organ 6. 6. 2011 seznanil tožnikovega pooblaščenca ter ga pozval k dostavi dokazila, iz katerega bo razvidno, da je promet s kmetijskim zemljiščem potekal po določilih ZKZ. Vendar se tožnik glede navedenih ugotovitev v danem roku ni izjasnil ter ni dostavil nobenih dokazil. Tako na osnovi zbranih dokazil upravni organ zaključuje, da se odobritev pravnega posla na osnovi pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim zavrne, saj promet s kmetijskim zemljiščem ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 30. 11. 2011 pritožbo tožnika zoper prvostopno izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi poudarja, da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po določbah ZKZ teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice z drugim zakonom določeno drugače (drugi odstavek 17. člena). Citira tudi drugo alinejo tretjega odstavka 19. člena ZKZ in poudarja, da iz dokumentov zadeve izhaja, da v konkretnem primeru promet ni potekal v skladu z določbami ZKZ, ker niso bile upoštevane določbe 20. člena tega zakona. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi tudi ne gre za primer, ko odobritev pravnega posla ni potrebna. Po prepričanju pritožbenega organa je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje zadeve, pravilno uporabil materialni predpis ter svojo odločitev pravilno utemeljil. Dodaja pa še, da ZKZ v tretjem odstavku 19. člena taksativno določa primere, ko odobritev pravnega posla ni potrebna. Med temi primeri pa ni navedeno priposestvovanje. Tako bi moral promet z zemljiščem potekati v skladu z določbami ZKZ, kar je določeno v citiranem drugem odstavku 17. člena tega zakona. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopni organ kršil določbe ZKZ v vsebinskem delu odločanja o stvari. Tožnik ni konkretno pojasnil, katere določbe ZKZ je prvostopni organ kršil, pritožbeni organ pa kršitev ni našel. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da prvostopni organ posega v avtonomno razmerje pogodbenih strank in povečuje število pravd na sodišču. Z zakonitim odločanjem v upravnem postopku upravni organ namreč ne posega v avtonomno razmerje pogodbenih strank in ne povečuje števila pravd na sodišču. Tožnik v tožbi poudarja, da je bila predmet odobritve pogodba o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in ne pogodba, ki sta jo stranki izgubili oziroma uničili (tako kot je navedeno v sami pogodbi, ki je bila predmet odobritve). Upravni organ pa je svojo utemeljitev črpal na pogodbi, ki je bila sicer sklenjena, vendar zaradi izgube v zemljiški knjigi ni bila nikoli izpeljana. Glede na to, da se je kupoprodajna pogodba, o kateri govori izpodbijana odločba, izgubila, sta pogodbeni stranki, ko sta ugotovili, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, sklenili pogodbo o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Izpostavlja tudi, da je v tem času priposestvoval lastninsko pravico na podlagi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tako navaja, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi priposestvovanja – originarno in tako poseben pravni posel niti ni potreben. Pravni posel, ki ima elemente posadne listine, je tožnik sklenil samo zaradi vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Gre za institut posadne listine, ki je zgolj enostranska izjava lastnika nepremičnine, v konkretnem primeru stranke z interesom A.A., ki dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika. Poudarja, da institut posadne listine ne predvideva nikakršne odobritve pravnega posla in bi bil lahko vpis na podlagi te listine predlagan v zemljiško knjigo brez odobritve pravnega posla. Tožnik pa je zaradi zagotovitve in razjasnitve dejanskega stanja sklenil celo dvostransko inominatno pogodbo. Meni, da ni dopustno, da upravni organ ugotavlja dejansko stanje izpred desetih let in navaja, da nima podatka, da bi bila kupoprodajna pogodba sklenjena, ko pa sam tožnik navaja, da je bila le-ta izgubljena, zaradi česar tudi niso stekli postopki in kupoprodajna pogodba zemljiškoknjižno ni bila izvedena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo ter odločbo druge stopnje odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ mogel zavrniti zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla, pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sestavljene v notarskem zapisu, katere predmet je parc. št. 1196/3 k.o. ..., ki je nesporno kmetijsko zemljišče, iz razloga po drugi alineji tretjega odstavka 19. člena ZKZ, ki določa, da se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom.

Posadna listina je v Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) opredeljena kot listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, in ki šteje za zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga (1. točka tretjega odstavka 40. člena ter uvodni stavek tretjega odstavka tega člena). Za tako listino po četrtem odstavku 40. člena ZZK-1 velja, da podleže pravilom tega zakona o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila, razen prvega in drugega odstavka 36. člena tega zakona. To pa pomeni, da je treba upoštevati (tudi) določbo drugega odstavka 38. člena ZZK-1, ki določa, da če je bilo zemljiškoknjižno dovolilo za vpis pridobitve lastninske pravice izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je po zakonu, ki ureja promet tiste vrste nepremičnin, med katere glede na namen rabe, naveden v potrdilu o namenski rabi zemljišča, spada nepremičnina, na katero se nanaša zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno pridobiti soglasje oziroma odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo pristojnega organa, da takšno soglasje oziroma odobritev ni potrebna, mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo tudi navedeno soglasje, odobritev oziroma potrdilo. Kar po mnenju sodišča mora veljati enako, če je zemljiškoknjižno dovolilo (tudi posadna listina) sestavljeno v obliki notarskega zapisa (da je pravna perfektnost tega podana, če je pridobljeno soglasje, odobritev oziroma potrdilo), saj ni stvarnega razloga za razlikovanje. Če se pravni posel nanaša na kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, je torej treba pridobiti odobritev ali potrdilo, da ta ni potrebna, v skladu z relevantnimi določbami ZKZ. Tudi ta zakon pa določa, da je overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu mogoča le na podlagi odločbe o odobritvi pravnega posla oziroma potrdila, da odobritev ni potrebna (peti odstavek 22. člena ZKZ).

Postopek za odobritev pravnega posla, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija, je urejen v določbah III. poglavja ZKZ „Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami“ (17. do 25. člen). V 17. členu ZKZ je določeno, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon in da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Kako mora ravnati tisti, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo (podati ponudbo zaradi javne objave), in tisti, ki naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo želi kupiti (dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe), ureja navedeni zakon v 20. in 21. členu; v 17.a členu določa, v katerih primerih se lahko sklene darilna pogodba, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetija; v 18. členu pa določa primere, v katerih se zaščitena kmetija v prometu izjemoma sme deliti. V drugem odstavku 19. člena ZKZ je nato določeno, v katerih primerih odobritev pravnega posla ni potrebna, v tretjem odstavku tega člena pa, v katerih primerih se pravni posel ne odobri. V 23. členu so po vrstnem redu navedeni predkupni upravičenci, ki lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije uveljavljajo predkupno pravico. V 24. členu ZKZ pa je določeno, ob katerih pogojih šteje v smislu tega zakona fizična oseba za kmeta.

Kot je sodišče že povzelo, je prvostopenjski organ odobritev predložene pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim zavrnil na podlagi določbe druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ, po kateri se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom. To ob razlogovanju, da tožnik (na njegov poziv) ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal izpolnjevanje pogojev, ki jih za odobritev pravnega posla določa zakon, niti dokazil, s katerimi bi izkazal katero od okoliščin, ki so navedene v tretjem odstavku 19. člena ZKZ in zaradi katere bi organ mogel izdati potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna.

Tudi če priposestvovanje predstavlja izvirno pridobitev lastninske pravice, pa sodišče poudarja, da s predloženo pogodbo pogodbenika urejata razmerja za prenos lastninske pravice na zemljišču. Že iz same navedene pogodbe o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (I. in II. točka) izhaja, da pogodbenica, ki je zemljiškoknjižna lastnica, priznava drugemu pogodbeniku (tožniku), ki je dejanski lastnik parcele, lastninsko pravico na nepremičnini. Ker se pravi temelj izvirne pridobitve lastninske pravice v takem primeru dokazuje z listino o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v korist druge osebe (ne s pravnomočno sodno odločbo, s katero bi se ugotovilo, da je oseba pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, po izvedenem postopku dokazovanja), in gre pri tem torej tudi za elemente pravnoposlovnega ravnanja, sodišče meni, da morajo v tej listini biti ugotovljeni in ob tem izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem (drugi odstavek 43. člena SPZ), tako da organ v postopku za odobritev pravnega posla lahko oceni, ali pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, ki podleže spoštovanju določb tega zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. Kar pa tudi ne more predstavljati pretiranih zahtev v pogledu izkazovanja relevantnih dejstev, ob pravnih stališčih, ki se v zvezi s predpostavkami za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem nepremičnin zastopajo (npr. da mora dobroverna lastniška posest temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice; da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova itd., SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentarji k členom 27, 28 in 43 avtorjev R. Vrenčurja in M. Tratnika). Če organ pogodbe po vsebini v navedenem smislu ne bi mogel ocenjevati, bi se s sklepanjem pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja lahko obšlo (izigravalo) določbe ZKZ o predkupnih upravičencih. Sodišče pa pri tem še dodaja, da tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča organ v postopku za odobritev pravnega posla more ugotavljati in ocenjevati, ali gre pri predloženih pogodbah po vsebini za pogodbe v smislu 17. člena ZKZ; tako npr. sodbi X Ips 1636/2006 z dne 30. 9. 2009 in X Ips 563/2007 z dne 22. 9. 2010 (v prvi navedeni zadevi je bila predmet postopka za odobritev pravnega posla pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim zaradi priznanja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in v zvezi s katero je Vrhovno sodišče pritrdilo presoji tega sodišča, da gre po vsebini za prodajno pogodbo; v drugi navedeni zadevi pa je bila predmet postopka za odobritev pravnega posla prav tako pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, in sicer zaradi vložitve kmetijskega zemljišča kot stvarnega vložka v gospodarsko družbo, ter je s tem v zvezi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se s pogodbo ureja promet s kmetijskimi zemljišči v smislu določb ZKZ).

Na poziv organa tožniku, naj vlogo za odobritev pravnega posla dopolni ter dostavi dokazila, iz katerih bo razvidno, da je promet s kmetijskim zemljiščem potekal po določilih ZKZ, se tožnik glede ugotovitev organa ni izjasnil in tudi ni predložil nobenih dokazil. Iz tega izhaja, da tožnik ni izkazal niti pogojev, ki so predpisani v ZKZ za odobritev pravnega posla oziroma izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna, niti ni navedel in izkazal dejstev, ki bi bila organu podlaga za oceno, da ne gre za pogodbo, ki je pravni temelj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. Zato je tudi po presoji sodišča organ vlogo tožnika za odobritev pravnega posla zakonito mogel zavrniti. Sodišče pa še dodaja, da predložena pogodba, sestavljena v obliki notarskega zapisa, dokazuje, da sta pogodbeni stranki z njo uredili medsebojna razmerja glede parc. št. 1196/3 k.o. ..., kot iz nje sledi, in ne, da bi bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni zakonski pogoji za priposestvovanje parcele (v pogodbi je navedeno le, da tožnik več kot 10 let uživa predmetno parcelo).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka