Jedro

Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave. Gre za kršitev, ki je sodišče ne more odpraviti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, Sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-147/2024/4 (UOIM-04) z dne 25. 10. 2024 se odpravi.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-147/2024/4 (UOIM-04) z dne 25. 10. 2024.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ..., od 24. 10. 2024 od 11:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 24. 1. 2025 do 11:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila toženka 21. 10. 2024 s strani socialne službe azilnega doma in varnostne službe (dokumenti z dne 28. 2. 2024, 7. 5. 2024, 14. 6. 2024 in 20. 10. 2024) obveščena o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma1 (v nadaljevanju Uredba) ter o njegovih grožnjah in vedenju, ki je vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3.Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 28. 2. 2024 je razvidno, da je imel tožnik s socialno službo razgovor zaradi pritožb ostalih prosilcev iz sobe ... glede kršenja nočnega reda in miru - poslušanja glasne glasbe ponoči. Socialna služba mu je pojasnila pravila hišnega reda in posledice, če ga krši. Iz poročila varnostne službe z dne 7. 5. 2024 (ob 01:13 uri) izhaja, da tožnik ni soglašal s površinskim pregledom ob vstopu v azilni dom ter ni želel odkleniti dveh telefonov, enega je skrival pod majico. S strani varnostne službe je bil večkrat opozorjen, da mora ob vstopu v azilni dom opraviti površinski pregled. S tem se ni strinjal in je kljub temu želel vstopiti. Varnostnik mu je zato preprečil vstop tako, da se je postavil predenj in mu izrekel odredbo, da se umiri in da se opravi površinski pregled. Ker ustne odredbe ni upošteval, je bila o dogodku obveščena policija. Glede slednjih kršitev Uredbe je bil s tožnikom 23. 5. 2024 opravljen razgovor z uradno osebo urada, kjer se je imel možnost izjaviti. Na razgovoru je bil opozorjen, da mu bo ob nadaljnjih kršitvah Uredbe izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Uradna oseba ga je seznanila s tem, da ne spoštuje hišnega reda, ne pospravlja, krši nočni red in mir, nadleguje ostale osebe v sobi, posluša glasno glasbo, medtem ko ostale osebe v sobi spijo. Soočila ga je tudi, da so se sostanovalci pritožili, da jim grozi, da jih bo ubil. Tožnik je pojasnil, da to ne drži. Navedel je, da se sostanovalci obnašajo kot živali, ne spoštujejo hišnega reda, kuhajo v sobi, kar ni dovoljeno.

4.Toženka nato zapiše, da iz dokumentacije izhaja, da je prosilec kršil 10. in 11. člen Uredbe ter kljub opozorilu nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe, s tem pa ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu.

5.Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je pristojni organ tožniku nato 14. 10. 2024 zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ustno za zapisnik št. 2142-174/2024/2 z dne 24. 10. 2024, izrekel ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pred tem je bil s strani uradne osebe seznanjen z dejanji, o katerih je bil pristojni organ obveščen in se je imel možnost izjasniti o vsakem dejanju posebej. Tako ga je uradna oseba seznanila s poročilom varnostne službe in uradnim zaznamkom socialne službe z dne 14. 6. 2024 glede neprimernega vedenja do sostanovalca A. A., državljana Nigerije. Tega je s pestjo udaril v predel zatilja za desnim ušesom. Navodil varnostnikov ni upošteval, zato je bila uporabljena fizična sila razdvajanja in strokovni prijem, kljub temu pa je tožnik še naprej grozil sostanovalcu s smrtjo. O dogodku je bila obveščena policija. Tožnik je pojasnil, da so to le obtožbe, da ni rekel ničesar. Sostanovalci ga želijo vreči iz sobe samo zato, ker ni iz Burundija. Uradna oseba ga je seznanila tudi s poročilom varnostne službe z dne 20. 10. 2024, ko naj bi fizično napadel prosilca B. B., državljana Nigerije. O dogodku je bila obveščena policija. Tožnik je pojasnil, da bi bilo treba poslušati obe plati. Tisti dan je odšel po zajtrk in je telefon pustil v sobi na postelji. Drugi sostanovalec je zapustil sobo, ne da bi jo zaklenil, kot to narekujejo pravila. Ko se je vrnil, je opazil, da je bila soba odklenjena, kar mu ni bilo po godu in v sobi ni bilo nikogar. Zato je sostanovalca vprašal, zakaj je pustil sobo odklenjeno, ta pa mu je odgovoril, da naj utihne in da ga bo vrgel skozi okno. Tožnik je menil, da ga ne razumejo in tudi ne situacije, da ne poslušajo obeh plati, analizirati in preučiti je treba zgodbe obeh strani.

6.Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Ocenila je, da so na podlagi opisanega dejanskega stanja izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku. S svojimi dejanji je kršil 10. in 11. člen Uredbe ki določa, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola. Prosilec je z opisanimi ravnanji kršil navedene določbe.

7.Toženka nato navede, da je tožnik očitana dejanja zanikal oz. opisal drugače. Vendar njegovim trditvam težko sledi, saj kljub opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma. Ta je dobro poznal in podpisal izjavo, da je s pravili seznanjen. Toženka je sklenila, da je tožnik s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal ne le sebe, temveč tudi ostale stanovalce v azilnem domu.

8.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v nadaljevanju izhaja, da ZMZ-1 omogoča omejitev gibanja na območje Azilnega doma oziroma izpostave ali Centra za tujce. Omejitev gibanja ne pomeni namestitev v ločeni sobi v skladu z 82.a. tega zakona. V 82.a členu ZMZ-1 so določene kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi, ki so lahko lažje (drugi odstavek) in težje (tretji odstavek) in ki jih toženka citira. Zapiše, da ravnanja tožnika pomenijo kršitev javnega reda in miru, poleg tega je s svojim ravnanjem vnašal nemir. Situacije kot so nespoštovanje nočnega reda in miru, grožnje s smrtjo sostanovalcem in neprimerno vedenje so nedopustne in zahtevajo strožje ukrepe. Tak ukrep predstavlja omejitev gibanja na Center za tujce. Dejstva, ki izhajajo iz tožnikove dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil. Vsa opozorila varnostnikov in razgovori s socialno službo niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na azilni dom za prosilca ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja prosilca, saj bi nadaljeval s svojim neprimernih vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

Tožba

9.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, to je iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10.Tožnik meni, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja. Gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice. S tem mu je bilo kršeno eno bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Izpostavi, da je izpodbijani akt o pridržanju šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem njegove prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), iz drugega odstavka 19. člena Ustave oziroma iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na sodbi tega sodišča I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022 in I U 581/2023-13 ter opozarja, da je treba kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredeliti kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ- 1 ter presojati nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja, kar toženka v konkretnem primeru ni storila. Navajala je sicer dikcijo 82.1 člena ZMZ-1 ter se opredeljevala do kršitev pravil bivanja v azilnem domu kot lažjih ali težjih v smislu 82.a člena ZMZ- 1, vendar ni dovolj konkretizirala, zakaj bi v tem primeru šlo za hujšo kršitev hišnega reda. Vsekakor pa ni presojala sorazmernosti ukrepa dovolj konkretizirano. Izpodbijani sklep zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in posledično je sklep nezakonit.

11.Opozarja tudi, da je mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave. Ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter gre za ukrep primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Pri tem se sklicuje na nedavno sodbo tega sodišča I U 1846/2024, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1116/09-22 s 3. 3. 2011, ki se nanaša na omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Sodišče je v tej odločbi zavzelo stališče, da pravico do osebne svobode zagotavlja Ustava v prvem odstavku 19. člena in da glede vseh primerov omejitve osebne svobode veljajo posebna procesna jamstva. Eno izmed teh je tudi, da ima pravico do takojšne pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Pri ustnemu izreku o omejitvi gibanja mu ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica in kar pomeni, da mu ni bilo zagotovljeno procesno jamstvo iz 19. člena Ustave. Pred zaslišanje bi moral biti opozorjen na to, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči. Zato je prišlo do procesne kršitve na podlagi 64. člena ZUS-1.

12.Tožnik še trdi, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe.

13.Sklene, da je izpodbijani sklep glede na podane razloge obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka in se ga ne da preizkusiti. Napisan je zelo skopo, odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo in ni jasno, na kakšni podlagi je toženka sklepala na njihov obstoj. Razlogi za pridržanje mu niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe dejstev protizakonito manjkajo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Predlog za izdajo začasne odredbe

14.Tožnik hkrati predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj preneha izvajati ukrep omejitve njegovega gibanja v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je izkazal, da pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitve pravice iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavljajo škodo že samo po sebi. Tudi ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Lahko bi nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

15.Toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Odgovor na tožbo

16.Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje, meni, da je izpodbijani sklep pravno pravilen in pri njem vztraja. Tožnik je imel možnost zjasnitve o vsakem posameznem dejanju kršitve hišnega reda, ki jih je sicer zanikal oziroma opisal drugače. Iz poročil varnostne službe jasno izhaja, da kljub opozorilom varnostne službe ni upošteval pravil hišnega reda azilnega doma. Vztraja, da je ukrep omejitve gibanja glede na težo kršitev sorazmeren. Stalne kršitve, ki so vsebovale nespoštljivo vedenje in nasilen odnos do zaposlenih, predstavljajo resno grožnjo, ki opravičuje ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Zato je omejitev njegovega gibanja razumna in sorazmerna. Z njegovo odstranitvijo iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir ter varnost zaposlenih in stanovalcev.

Dokazni postopek

17.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-147/2024, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 2. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

a) O tožbi

18.Tožba je utemeljena.

19.Po določbi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

20.Ne more biti dvoma, da je z omejitvijo gibanja poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. Tožnik pa glede tega ukrepa, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, ugovarja postopkovno kršitev procesnega jamstva iz 19. člena Ustave. Toženki utemeljeno očita, da mu pri ustnem izreku o omejitvi gibanja, ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik.

21.To sodišče je v zadevi I U 1846/2024 že pojasnilo, in kar lahko sodišče v konkretnem sporu le ponovi, da je Ustavno sodišče v odločbi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, ki se nanaša na omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, zavzelo stališče, da "pravico do osebne svobode zagotavlja Ustava v prvem odstavku 19. člena. Iz Ustave ne izhaja, da do odvzema prostosti lahko pride le v kazenskem postopku ali v zvezi s sumom kaznivega dejanja. Iz Ustave prav tako ne izhaja stališče, da bi o odvzemu prostosti vedno, ne glede na naravo in namen tega ukrepa, morali odločati v kazenskem postopku oziroma v postopku, ki zadosti jamstvom glede kazenskega postopka. Ustava glede vseh primerov omejitve osebne svobode uveljavlja posebna jamstva. Splošno jamstvo, ki ga Ustava daje v zvezi z omejitvijo pravice do osebne svobode, je določeno v drugem in tretjem odstavku 19. člena. V drugem odstavku 19. člena Ustava določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Ustava torej za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. V tretjem odstavku 19. člena Ustave pa so določena še dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti ter pouk o določenih pravicah). Ta procesna jamstva niso zagotovljena le za primere, ko je odvzeta prostost v kazenskem postopku, temveč je treba ta procesna jamstva smiselno upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti." Kot pojasni Ustavno sodišče, je treba dopustnost posega v pravico do osebne svobode presojati v skladu s procesnimi jamstvi iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave.

22.V tretjem odstavku 19. člena Ustave je določeno, da mora vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti, v čim krajšem času mu mora biti pisno sporočeno, zakaj mu je bila odvzeta prostost, takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.

23.Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik opozorjen na pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika (zapisnik z dne 24. 10. 2024). Kaj takega toženka ne navede v izpodbijani odločbi in ne prereka niti v odgovoru na tožbo. Gre torej tudi za priznano dejstvo (214. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1). V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Toženka tega ni upoštevala. Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave. Gre za kršitev, ki je sodišče ne more odpraviti.

24.Utemeljen pa je tudi očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o sorazmernosti oz. nujnosti ukrepa. Toženka v izpodbijanem sklepu navede, da ravnanje tožnika pomeni kršitev javnega reda in miru, tožnik je s svojim ravnanjem vnašal nemir. Ob tem citira 82.a in 82.b členu ZMZ-1, a ne pojasni povezave s 84. členom ZMZ-1 in se ne opredeli za kakšno stopnje (intenziteto) domnevne kršitve naj bi šlo. Zapiše le, da tožnikova ravnanja terjajo najstrožjo sankcijo. Kot pojasnjeno, razlogi javnega reda za ukrep omejitve gibanja morajo biti taki, da predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Razlogi o tem v izpodbijanem sklepu umanjkajo in zato ga ni moč preizkusiti.

25.Po določbi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. ZUP v 7. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti.

26.Tudi ta kršitev je sodišču narekovala, da je tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo.

b) O predlog za izdajo začasne odredbe

27.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

28.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, odločanje o začasni odredbi pa zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej trditveno kot dokazno breme.

29.Izpodbijani akt je nezakonit in tožnik se utemeljeno sklicuje na tožbeno citirano stališče Ustavnega sodišča, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika, že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Poleg tega toženka nastanek težko popravljive škode tožniku ne prereka, ni pa navedla tudi nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljilo prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Predlogu je sodišče zato ugodilo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 173/21.

2Točka 9. citirane odločbe.

3Toženka sicer v izpodbijanem sklepu protispisno zapiše, da je bil tožniku 14. 10. 2024 ustno izrečen ukrep omejitve gibanja, iz zapisnika št. 2142-174/2024/2 z dne 24. 10. 2024 pa gre razbrati, da je bilo to 21. 10. 2024.

4Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19, 19/3

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.