Jedro

Razlogi v prid ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljen, v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Zato ni podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki zahteva, da se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, izdane dne 8. 8. 2018 (vročene 17. 8. 2018), s katero je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 12. 2017, in sicer do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku; da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati nadomestilo plače do pravnomočnega zaključka tega spora o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in da je tožena stranka dolžna tožnika obdržati na delu za čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo denarne kazni v višini 30.000,00 EUR, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika. V času zadržanja odpovedi in vse do pravnomočnega zaključka tega spora je tožena stranka tožniku dolžna plačati plačo oziroma nadomestilo plače, in sicer v višini povprečno bruto plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik v pritožbi navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, da so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Tako med drugim sodišče v obrazložitvi navaja, da tožnik ni izkazal verjetnosti uspeha tožbe, pri čemer je sodišče glede na listine in trditve tožnika in predlagane priče, zmotno oziroma vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se v sklepu ni opredelilo do vseh navedb tožnika niti predlaganih dokazov, s katerimi je tožnik najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal vse pogoje za izdajo začasne odredbe. Tožnik je prepričan, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da krivdni razlogi niso obstajali. Na podlagi določbe prvega odstavka 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na delodajalcu, če ta da redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obrnjeno dokazno breme v primeru redne odpovedi, ki jo je podala tožena stranka seveda ne pomeni, da je tožnik prost trditvenega bremena glede navideznosti razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta standard pa je tožnik izpolnil v svoji tožbi. Tožnik je argumentirano zavrnil vse očitke tožene stranke in jih podkrepil z ustreznimi listinskimi dokazi, predlagal pa je tudi priče, ki bodo potrdile njegove navedbe. Tožnik je tako po določbi 272. člena ZIZ izpolnil predpostavke za izdajo začasne odredbe. Kot zelo verjetno je izkazal, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker mu nastaja škoda (sredstva za preživljanje potrebuje takoj, saj bo sicer njegova družina v skrajni socialni stiski). Tožnik je delovni invalid, ki bi bil z izgubo zaposlitve izredno težko zaposljiv, ostal je brez pravic do denarnega nadomestila na zavodu in nikakor ne vzdrži trditev sodišča, da vsakemu delavcu, ki ostane brez zaposlitve, nastaja škoda zaradi brezposelnosti. Po prepričanju tožnika je sodišče bistveno kršilo določbo pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po eni strani navaja, da delavcu, ki ostane brez zaposlitve, nastaja škoda zaradi brezposelnosti, po drugi strani pa to dejstvo ni pomembno, saj dejstvo, da tožnik nima sredstev za preživljanje, ni razlog za izdajo začasne odredbe. Nesporno tožnik ostaja brez plače, brez nadomestila med brezposelnostjo in brez nadomestila za čas bolezni, torej brez sredstev za preživljanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imel sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev, do vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe, ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa se ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji.

6. Po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami) sodišče predlogu upnika ugodi in izda predlagano začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik v predlogu s trditvami in predlaganimi ali predloženimi dokazi, s katerimi dokazuje te trditve, izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in če hkrati (torej kumulativno) verjetno izkaže eno izmed v drugem odstavku 272. člena ZIZ navedenih predpostavk. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (273. člen ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. Zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da razlogi v prid ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljen, v tej fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi 20. 6. 2018 zavrnil preverjanje praktične usposobljenosti za varno delo na delovnem mestu. Iz tožbenih navedb in predloženih listin izhaja, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal na delovnem mestu "popravljalec objemalk ..." in da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi kljub predhodnemu opozorilu 20. 6. 2018 ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja na način, da je zavrnil delodajalčevo preverjanje praktične usposobljenosti za varno delo na svojem delovnem mestu. Tožnik je v tožbi sicer zanikal, da ni odklonil preverjanja praktične usposobljenosti, zaradi česar pa njegovem mnenju ni podan utemeljen odpovedni razlog, vendar kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, zgolj trditve tožnika ne zadostujejo za zaključek sodišča, da je izdaja začasne odredbe upravičena z vidika verjetnosti uspeha tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tovrstno zatrjevano dejstvo, ki s predloženimi listinami ni verjetno izkazano, bo mogoče presojati šele z izvedbo dokazov v delovnem sporu in sicer z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, medtem ko v tej fazi postopka ni z ničemer verjetno izkazano, posledično pa ni z ničemer izkazana verjetnost tožnikovega uspeha v delovnem sporu.

9. S predloženimi dokazi pa nadalje niso verjetno izkazane tudi tožnikove navedbe, da tožena stranka ni upoštevala podanega zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da predstavlja odpoved prejudicirano odločitev tožene stranke. Tožena stranka se je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 8. 2018 opredelila do tožnikovega zagovora in pojasnila razloge, zaradi katerih ga ni sprejela. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev.

10. Do obsežnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ostale pogoje za izdajo začasne odredbe (nenadomestljiva škoda, neznatna škoda, ki bi z izdajo začasne odredbe nastala toženi stranki), se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena, saj se ti pogoji presojajo le, če je izkazana verjetnost terjatve kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnika neutemeljena in je zato potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.