Jedro

Podlaga za ugotovitev, kateremu delavcu preneha delo zaradi zmanjšanega obsega delavcev, je bil program reševanja presežnih delavcev, sprejet decembra 2002. Zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja delavcu se zato presoja po določilih ZDR(1990) in SKPgd. Dejstvo, da je delodajalec delavki izdal individualni sklep o prenehanju delovnega razmerja v januarju 2003 (ko je že veljal novi ZDR), ne pomeni, da je bil delodajalec dolžan izvesti postopke prenehanja delovnega razmerja po novem ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki iz nujnih operativnih razlogov z dne 6.1.2003 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke o zavrnitvi ugovora tožeče stranke z dne 13.2.2003. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od 26.8.2003 do 9.9.2003 prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj minimalne plače, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo z dnem prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu K., d.o.o., vrniti na delo, jo s tem dnem prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj minimalne plače, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ter ji plačati na TRR pooblaščenca pravdne stroške v višini 91.927,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka se je v svojih navedbah med postopkom najprej sklicevala na nepravilno uporabo starega Zakona o delovnih razmerjih, saj naj bi tožena stranka uporabila prejšni ZDR in ne novega, ki naj bi že veljal v času odločitve tožene stranke o tem, da je tožeča stranka na spisku presežnih delavcev. Tožena stranka je uporabila pravilen zakon in izvedla celoten postopek za določitev trajno presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bil program razreševanja presežnih delavcev sprejet zakonito, ob tem pa je napačno ugodilo zahtevku iz razloga, ker naj bi se presežni delavci ugotavljali v nasprotju s 15. členom Podjetniške kolektivne pogodbe, zato ker naj bi tožena stranka napačno ugotavljala trajno presežne delavce po manjših organizacijskih enotah, in ni dokazala in predložila organizacijske sheme v letu 2002, ki bi to predvidevala. Tožena stranka naj ne bi upoštevala tudi delovne uspešnosti, ampak samo odstopanje od povprečnega dosega normativa, prav tako pa je uporabila podatke iz obdobja januar - marec 2002 in ne zadnje tri mesece pred sprejemom programa, glede na to da je bil program sprejet dne 13.12.2002. Program pod točko 6 povzema določbe 15. člena podjetniške kolektivne pogodbe in jih konkretizira in sicer izrecno določa, kaj je šteti za organizacijsko enoto, to je na področju proizvodnje proizvodni oddelek. Ekonomsko edino upravičeno je večje zmanjševanje zaposlenih v oddelku šivalnica kot v oddelku montaža. Napačna je tudi sodna interpretacija podjetniške kolektivne pogodbe v povezavi s pravilnikom o plačah - upoštevati je pravilnik o plačah, ki je sestavni del podjetniške kolektivne pogodbe, iz njega pa je razvidno da se ugotavlja uspešnost pri normiranih delih na podlagi dosežene norme, pri nenormiranih pa na podlagi osebne ocene. Podjetniška kolektivna pogodba ne govori o ugotavljanju uspešnosti v zadnjih treh mesecih pred sprejemom programa, govori le o zadnjih treh mesecih, ko so se kriteriji za ocenjevanje uspešnosti po pravilniku o plačah in podjetniški kolektivni pogodbi sploh lahko upoštevali. Obrazložitev, zakaj so bili upoštevani meseci januar - marec kot obdobje ocenjevanja, je v programu. Tudi očitek o nepravilnosti pri razporejanju oz. določanju presežnih delavcev ne drži, saj so tožeče stranke izpovedale, da jih je tožena stranka občasno razporejala tudi na druga delovna mesta v okviru različnih dejavnosti. Ne drži očitek sodišča, da bi tožena stranka morala kako drugače ugotavljati presežek delavcev ali pa bi morala upoštevati kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev na nivoju, ki za toženo stranko ni sprejemljiv oz. izvedljiv. Tožena stranka je upoštevala tako zakon o delovnih razmerjih kot podjetniško kolektivno pogodbo, pri odločanju o presežnih delavcih so sodelovali vsi "potrebni" organi, kot je sindikat, Zavod RS za zaposlovanje, OE Murska Sobota in Regionalna razvojna agencija M.. Nobeden od navedenih, ne posamično ne kolektivno, ni imel pripomb na program razreševanja presežnih delavcev, tako je tožena stranka upoštevala vse mednarodne, državne in lastne predpise pri obravnavanju in reševanju presežnih delavcev. Lahko bi se postavili na stališče, da bi na mestu tožeče stranke bil presežni delavec nekdo drug, vendar pa pri tako številnem obsegu presežnih delavcev seveda ni mogoče zavzeti drugega kriterja, kot je osebna ocena, ki pomeni najbolj izdelan kriterij za ugotovitev presežnega delavca.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v izogib ponavljanju glede na podane vsebinske pritožbene ugovore dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je le-ta pri določanju trajno presežnih delavcev uporabila pravilen zakon, to je stari Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju stari ZDR) ne pa novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - v nadaljevanju novi ZDR), ki je sicer pričel veljati z dnem 1.1.2003, kot to določa 246. člen novega ZDR. Enako stališče glede uporabe zakona je pri svoji odločitvi dejansko zavzelo tudi sodišče prve stopnje in presojalo zakonitost izvedenega postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev upoštevaje stari ZDR. Dejstvo, da je tožena stranka izdala tožeči stranki individualni sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 6.1.2003, ko je sicer že veljal novi ZDR, po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je bila dolžna tožena stranka izvesti postopke prenehanja delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov (po novem redna odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po določilih 96. do 100. člena novega ZDR), saj je bil program reševanja presežnih delavcev, v katerem so navedena tudi konkretna imena delavcev, sprejet dne 13.12.2002, to je v času veljavnosti starega ZDR.

Iz sprejetega programa reševanja presežnih delavcev tožene stranke namreč izhaja, da bodo individualni sklepi o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnim delavcem izdani v različnih časovnih obdobjih in sicer prvi skupini dne 15.12.2002, upoštevajoč pri tem 36. g člen starega ZDR, ki ureja postopek večjega števila presežnih delavcev in določa, da se sklepi o prenehanju delovnega razmerja iz programa vročijo delavcem šele po preteku roka dveh mesecev od dne, ko so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 34. člena zakona. Upoštevajoč 36. g člen starega ZDR, na podlagi katerega mora delodajalec razporediti prenehanje delovnih razmerij na daljše časovno obdobje, se roki prenehanja potreb ostalih delavcev zamaknejo za določeno časovno obdobje. Iz sklepa 183. seje uprave družbe pa izhaja, da bodo dne 16.12.2002 97 delavcem izdani sklepi o prenehanju delovnega razmerja, dne 6.1.2003 105 delavcem, dne 20.1.2003 pa še 95 delavcem. Po oceni pritožbenega sodišča tako predstavlja program tisto osnovo, ki jo je potrebno upoštevati glede veljavnosti delovnopravne zakonodaje. Novi ZDR v 233. členu tudi določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Tudi v primeru, če bi zavzeli stališče, da je bila tožena stranka dolžna izvajati glede na to, da je novi ZDR pričel veljati s 1.1.2003 po novem zakonu in upoštevati pri tem določila o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, bi bil tudi v tem primeru izvedeni postopek nezakonit in tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Program reševanja presežnih delavcev v točki 6 (Kriteriji za določanje presežnih delavcev) povzema določbe 15. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da se pri določanju delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci znotraj zaokrožene organizacijske enote v podjetju, ki delajo na delovnih mestih, za katere se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Za določene konkretne presežke delavcev se uporabljajo kriteriji, določeni z zakonom ter splošno in panožno kolektivno pogodbo, temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve je delovna uspešnost, v primeru enake delovne uspešnosti se upoštevajo še korekcijski kriteriji strokovna izobrazba, delovne izkušnje, delovna doba, zdravstveno stanje delavca in socialno stanje. Program v točki 5 (Število presežnih delavcev) določa število presežnih delavcev po posameznih organizacijskih enotah, v točki 5.6.4. programa pa je opredeljena kot organizacijska enota P. T. in skupno število delavcev (skupaj 162).

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je iz navedb tožene stranke in izpovedbe priče S. D. razvidno, da so se pri ugotavljanju individualne uspešnosti delavcev upoštevali podatki o individualnosti uspešnosti oz. doseganju norme v obdobju od januarja do marca 2002, ne pa zadnje tri mesece pred sprejemom programa. Pri določanju trajno presežnih delavcev je bilo potrebno v isto kategorijo uvrstiti vse delavce, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporediti v skladu z zakonom, kar pomeni, da se morajo presežni delavci ugotavljati na ravni celotne organizacijske enote, konkretno P. T., kar je sicer tožena stranka v programu sama opredelila. Tožena stranka tako ni dokazala, da je imela določene organizacijske enote oz. organizacijske sheme na nižjem nivoju kot na primer šivalnica, montaža, ko bi lahko to upoštevala pri določanju trajno presežnih delavcev. Tožena stranka je delavce tudi prej razporejela v različne oddelke celotnega obrata T., upoštevaje pri tem nujne potrebe delovnega procesa in organizacijo dela.

Tožena stranka tudi ni upoštevala lastnih kriterijev iz 15. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost, merila za delovno uspešnost pa so osebna ocena in povprečni doseg norme, pri čemer se upoštevajo rezultati zadnjih treh mesecev pred sprejemom programa. Tožena stranka je program sprejela 13.12.2002, pri določanju pa je upoštevala mesece januar, februar in marec 2002. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi 17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPGd) veljavne v času sprejema programa, ki določa, da je kriterije za doseganje delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala najmanj zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa reševanja presežnih delavcev.

Tožena stranka tudi v celoti ni upoštevala celotnega obsega meril odstopanje od povprečne osebne ocene, ampak je upoštevala le merilo odstopanje od povprečnega doseganja normativa, pri ugotavljanju delovne uspešnosti pa sta pomembna tako norma kot osebna ocena.

Za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora je povsem irelevantno pritožbeno navajanje, da vsi "potrebni organi", to je sindikat, Zavod RS za zaposlovanje, OE Murska Sobota in Regionalna razvojna agencija M. na program niso imeli nikakršnih pripomb, kajti sodišče presoja zakonitost izdanega individualniega sklepa o prenehanju delovnega razmerja posamezni točeči stranki upoštevaje pri tem veljavno delovnopravno zakonodajo. Sodišče prve stopnje tudi v ničemer s svojo odločitvijo ni poseglo v avtonomijo delodajalca pri izvajanju njegove svobodne podjetniške iniciative. Tako so tudi pritožbena navajanja o tem, da bi sicer namesto tožeči stranki delovno razmerje prenehalo drugemu delavcu povsem brezpredmetna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.