Jedro

Dvomesečni rok za odločitev o pritožbi iz 1. odstavka 256. člena ZUP prične teči, ko popolno pritožbo prejme organ, ki mora o pritožbi odločiti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Prizadeta stranka A.A. sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 6. alinee 1. odstavka 36. člena Zakona o pravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke, ki jo je ta vložila zaradi molka tožene stranke, ki o pritožbi tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 19.3.2007 (popravljeno na 1.10.2007), ni odločila. S sklepom z dne 1.10.2007 je prvostopenjski upravni organ zavrgel zahtevek tožnika, da se mu prizna status stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku vpisa očetovstva A.A., roj. 20.5.1979. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal, da bi bile kumulativno podane vse procesne predpostavke iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1. Ni namreč izkazal, da je neuspešno potekel dvomesečni rok za odločitev organa druge stopnje o pritožbi. Tožnik je namreč pred potekom dvomesečnega roka za odločitev organa druge stopnje podal poziv toženi stranki, da v nadaljnjih sedmih dneh odloči o njegovi pritožbi, kar pa je preuranjeno. Sodišče prve stopnje na podlagi tožbe in tožbi priloženih listin nadalje ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan tudi razlog iz 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe. Sklep Upravne enote Ljubljana z dne 1.10.2007, zoper katerega je naperjena tožba, namreč očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist, saj se sporna upravna zadeva nanaša na vpis očetovstva B.B. kot očeta v rojstno matično knjigo pri sinu A.A. in se ne nanaša na tožnika. Za zavarovanje pravice gre le tedaj, kadar zakon izrecno varuje določno pravno stanje, medtem ko je pravna korist podana takrat, če je oprta na zakon ali drug predpis, vendar pa mora biti konkretna in osebna, ne pa splošna ali abstraktna.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na določbe 2. odstavka 28. člena ZUS in 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Meni, da ni dvoma, da začne dvomesečni rok za izdajo in vročitev odločbe drugostopenjskega organa teči, ko prvostopenjski organ prejme popolno pritožbo, in ne šele takrat, ko popolno pritožbo prejme drugostopenjski organ. Zato je izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na določbo 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS, nezakonit. Enako velja tudi glede razlogov po 6. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožnik s tem, ko mu upravni organ ni priznal lastnosti stranke, nima nikakršne pravne možnosti za vložitev pravnega sredstva zoper nezakoniti vpis očetovstva B.B. Nezakonitost vpisa ni podvržena nobenemu preizkusu in tako lahko vsak pokojnik postane oče po svoji smrti. Posledično to pomeni oškodovanje zakonitih dedičev. Tožnik nadalje navaja, da je v teku sodnega postopka tožena stranka izdala odločbo o pritožbi in sicer že dne 20.12.2007. Odločba je bila pooblaščencem tožnika vročena šele 10.1.2008, tožena stranka pa je z navedeno odločbo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa zavrnila z obrazložitvijo, da tožnik ni stranka v postopku, saj postopek ni začet na njegovo zahtevo niti ni bil voden zoper njega, izkazan pa naj ne bi bil niti tožnikov pravni interes za udeležbo v tem postopku. Tožnik vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje po spremenjenem tožbenem zahtevku, ki sedaj vključuje izdano odločbo tožene stranke.

Prizadeta stranka A.A. po pooblaščencu odvetniku vlaga odgovor na tožbo, v katerem obširno obrazloži dejansko in pravno stanje obravnavane zadeve in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1. izreka: Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila tožbo zaradi molka tožene stranke (upravnega organa druge stopnje) na podlagi določbe 2. odstavka 28. člena ZUS-1, ki določa, da sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnji sedmih dneh. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da morajo biti v primeru tožbe zaradi molka organa kumulativno podane vse procesne predpostavke iz citirane določbe. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, kdaj začne teči dvomesečni rok, v katerem mora upravni organ druge stopnje odločiti o strankini pritožbi. Po določbi 1. odstavka 256. člena ZUP mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. Če je pritožba nepopolna in jo pritožnik po pozivu dopolni, začne teči rok za izdajo odločbe takrat, ko organ prejme dopolnitev pritožbe. Po presoji vrhovnega sodišča prične za drugostopni organ teči dvomesečni rok za odločitev o pritožbi z dnem, ko popolno pritožbo prejme organ, ki je dolžan o pritožbi odločiti, torej organ druge stopnje, in ne takrat, ko popolno pritožbo prejme organ prve stopnje. Ta je pritožbo dolžan poslati na podlagi 1. odstavka 245. člena organu, pristojnemu za odločanje, najkasneje v 15 dneh od dneva, ko jo prejme. Zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 19.3.2007 je bila pritožba vložena 4.10.2007; iz listin, ki jih je predložil tožnik, pa je razvidno, da je prvostopenjski organ poslal pritožbo v reševanje organu druge stopnje z dopisom z dne 16.10.2007. Ni sporno, da je tožeča stranka poziv toženi stranki za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh poslala 10.12.2007, kar pa je glede na stališče vrhovnega sodišča o pričetku teka dvomesečnega roka za odločitev o pritožbi, prezgodaj. Podane torej niso procesne predpostavke iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1, saj bi morala biti podana zahteva za izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh šele po tem, ko se je za drugostopni organ iztekel dvomesečni rok za odločitev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo tožbo na podlagi 2. alineje 1. odstavka 36. člena v zvezi z 2. odstavkom 28. člena ZUS-1. Za zavrženje tožbe zadostuje eden izmed razlogov iz 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče pa glede argumentacije sodišča prve stopnje v zvezi z "dodatnim" razlogom za zavrženje iz 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 vseeno navaja, da se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje (z dne 1.10.2007) očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, ne strinja. Z navedenim sklepom se je namreč odločalo o tožnikovi zahtevi za priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku priznanja očetovstva A.A. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost tega sklepa, v postopku, ki se je začel na zahtevo tožnika (za priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca). Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, bi lahko bili razlogi za meritorno presojo izpodbijanega sklepa, ne morejo pa biti razlogi za zavrženje tožbe na podlagi 6. alinee 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

Tožena stranka je sicer že pred izdajo izpodbijanega sklepa (7.1.2008) izdala sklep z dne 20.12.2007, vendar sodišča prve stopnje o njegovi izdaji ni obvestila, saj niti ni bila seznanjena z vloženo tožbo zaradi molka organa. Sodišče zato tudi ni moglo na podlagi 39. člena ZUS-1 pozvati tožnika, da se izjavi, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri pritožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. To je sicer storil tožnik v pritožbi, kar pa je prepozno, saj iz določbe 2. odstavka 39. člena ZUS-1 smiselno izhaja, da to lahko stori samo do konca postopka na prvi stopnji. Razširitve tožbe v tem pritožbenem postopku, kjer je predmet presoje izpolnjenost procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka organa, tako ni mogoče upoštevati.

K točki 2. izreka: Ker prizadeta stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve, na podlagi določb 1. odstavka 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 92. členom ZUS-1 sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.