Jedro

Tožnik je zaprosil za tridnevno odsotnost z dela brez pravice do nadomestila plače zaradi aktivnega sodelovanja na športni prireditvi. To prošnjo je mogoče uvrstiti pod določbo dela 42. člena ZDDO "zaradi sodelovanja na seminarjih, kongresih in podobnih prireditvah, katerih vsebina ni povezana z delom v organu", kot tudi pod njen del "zaradi aktivnega sodelovanja pri kulturnih, športnih in podobnih prireditvah, če posebne okoliščine zahtevajo daljšo odsotnost." Glede na navedeno je tožena stranka imela zadostno pravno podlago, da bi ugodila tožnikovi vlogi za odobritev njegovi odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 10. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 11. 11. 2020 (I. točka izreka); tožeči stranki je priznalo pravico do odsotnosti z dela brez pravice do plače za dneve 16. 9. 2020, 17. 9. 2020 in 18. 9. 2020 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 113,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno tolmačilo 41. in 42. člen Zakona o delavcih v državnih organih, ko je ugotovilo aktivno udeležbo tožnika pri konkretni prireditvi, saj zakon tožniku ne daje absolutne pravice, da je lahko odsoten z dela brez pravice do nadomestila plače, temveč bi sodišče moralo upoštevati, da je pristojen za odločitev o podelitvi pravice delodajalec glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Pravica biti odsoten z dela brez pravice plače ni absolutna pravica, temveč delodajalec sam najbolje oceni, ali potrebuje delavca na delu oziroma ali mu lahko zagotovi navedeno pravico. Tožena stranka je izoblikovala enotno prakso odločanja o tem, kdaj je zanjo odsotnost delavca sprejemljiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je dne 14. 9. 2020 podal toženi stranki vlogo za priznanje pravice do odsotnosti z dela brez pravice do plače, skladno z 42. členom Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 s spremembami; ZDDO). Naveden člen določa, da je lahko delavec odsoten z dela brez pravice do plače največ 30 dni v posameznem koledarskem letu zaradi sodelovanja na seminarjih, kongresih in podobnih prireditvah, katerih vsebina ni povezana z delom v organu, zaradi zdravljenja v zdravilišču na lastne stroške in v primerih iz 41. člena zakona, če posebne okoliščine zahtevajo daljšo odsotnost. Tožnik je v vlogi navedel, da bo aktivno sodeloval na športni prireditvi kot spremljevalec uradne osebe tekmovanja (RLO), v času od 16. 9. 2020 do 18. 9. 2020. Kot aktivni udeleženec je bil deligiran na mednarodno tekmo A. med ekipama nogometnega kluba B. ter C. iz BIH, ki je potekala 17. 9. 2020 ob 18.30 uri. Soglasje k tožnikovi odsotnosti je v vlogi dne 14. 9. 2020 podal njegov nadrejeni delavec. Tožena stranka tožnikovi vlogi za odobritev odsotnosti z dela brez pravic za nadomestila plače ni ugodila z obrazložitvijo, da ker bo nogometna tekma potekala 17. 9. 2020 ob 18.30 uri, torej izven delovnega časa Ministrstva D., ni razloga, da bi tožniku odsotnost dne 17. 9. 2020 odobrila. Priprave na tekmo, obvezni treningi in spremljajoče dejavnosti pa ni mogoče šteti za aktivno udeležbo na športni prireditvi in iz tega razloga je zavrnila tudi vlogo tožnika, ki se je nanašala na dneva 16. 9. 2020 in 18. 9. 2020. Tožnik je nato za čas od 16. 9. 2020 do 18. 9. 2020 izrabil redni letni dopust. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izpovedi tožnika ter prič E. E. in F. F. ugotovilo, da za mednarodne sodnike na mednarodni nogometni tekmi skrbi odgovorna oseba za koordiniranje sodnikov, ki je uradni zastopnik zveze domačega kluba. Spremljevalec mednarodnih sodnikov (RLO) ima nalogo, da sodnike pričaka na letališču, jih pelje v hotel kjer se namestijo, nato pa jim mora biti 24 ur na razpolago, tako da jih pelje na trening na ogled stadiona, na kosilo. Karkoli mednarodni sodniki potrebujejo, se obrnejo na spremljevalca. Sodniki pridejo na tekmo en dan prej in odidejo en dan po tekmi. RLO poskrbi za ustrezno pripravo mednarodnih sodnikov na tekmo, obvezen trening pred tekmo in analizo dan po tekmi, kot je izpovedal F. F. (predsednik G. zveze). V Sloveniji to funkcijo večinoma opravlja tožnik, v skladu z dogovorom med H. zvezo in I. zvezo.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je priprava in izvedba nogometne tekme dne 17. 9. 2020 terjala 3 dnevno aktivno udeležbo tožnika, ki se šteje kot udeležba na športni prireditvi, katere vsebina ni povezana z delom pri toženi stranki. Tožena stranka je v 42. členu ZDDO imela pravno podlago, da bi ugodila tožnikovi vlogi za odobritev odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila plače od 16. 9. 2020 do 18. 9. 2020. Neutemeljene so pritožbene trditve, da neplačan dopust delavca ni njegova absolutna pravica, temveč gre za možnost, ki delodajalcu omogoča, da se z delavcem sporazumno dogovorita tudi o drugih oblikah odsotnostih z dela. Delodajalec je dolžan spoštovati določbe zakona (42. člena ZDDO), ki delavcu zagotavljajo določene pravice in se ne more arbitrarno odločati komu bo pravico zagotovil, če so izpolnjeni zakonsko predvideni pogoji. Določba 42. člena ZDDO med drugim ureja dva primera odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila zaradi sodelovanja na prireditvah (tudi športnih: sodelovanje, za katerega ni pogoj aktivno sodelovanje delavca, pogoj je, da vsebina prireditve ni vsebinsko povezana z delom v organu; in aktivno sodelovanje, ki zahteva daljšo odsotnost delavca). Tožnik je zaprosil za tridnevno odsotnost z dela brez pravice do nadomestila plače zaradi aktivnega sodelovanja na športni prireditvi. To prošnjo je mogoče uvrstiti pod določbo dela 42. člena "zaradi sodelovanja na seminarjih, kongresih in podobnih prireditvah, katerih vsebina ni povezana z delom v organu, kot tudi pod njen del "zaradi aktivnega sodelovanja pri kulturnih, športnih in podobnih prireditvah, če posebne okoliščine zahtevajo daljšo odsotnost." Glede na navedeno je tožena stranka imela zadostno pravno podlago, da bi ugodila tožnikovi vlogi za odobritev njegovi odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila. Pravilno je sodišče zaključilo, da iz 42. člena ZDDO ne izhaja, da je pogoj prireditve njena javnost, kot je to napačno tolmačila tožena stranka.

8. Drži sicer pritožbena trditev, da soglasje neposrednega vodja tožnika za koriščenje odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila plače, še ne pomeni, da tožniku pravica tudi pripada, ker o njej odloča delodajalec. Vendar pa s tem, ko je podal nadrejen delavec tožnika soglasje se je torej strinjal, da je lahko v tem času tožnik odsoten z dela brez posledic za sam delovni proces kot to skuša tožena stranka prikazati v pritožbi in sicer, da mu pravice niso odobrili, ker bi to vplivalo na delovni proces.

9. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrglo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).