Jedro

V konkretni zadevi ni izpolnjen pogoj prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in spada tožnica v tisto kategorijo tujcev, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji, in so na ta dan imeli državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ, vendar pa tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, saj je Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991 skupaj z družino in se od tedaj ni več vrnila. Prvostopenjski organ je ugotovitev, da tožnica na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, utemeljil s podatki iz uradnih evidenc.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica podala prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je na začetku upravnega postopka ugotovil, da je tožnica 6. 11. 1985 odjavila stalno prebivališče iz Republike Slovenije za naslov B., Bosna in Hercegovina ter da od tega dne dalje v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega nobenega bivališča. Nadalje je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imela tožnica državljanstvo Bosne in Hercegovine. Iz evidence registra tujcev je razvidno, da je v letu 1999 podala vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar je bil postopek ustavljen, ker ga ni bilo mogoče končati brez njenega sodelovanja in se je njen molk štel kot umik prošnje. Prav tako je v letu 1992 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi redne naturalizacije, vendar je bila prošnja zavrnjena. Tožnica je bila tudi zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, kjer je med drugim zanikala, da bi se 6. 11. 1985 odjavila iz naslova A. Do leta 1991 je živela v A., kjer so otroci hodili v šolo, potem pa so z vso družino odšli 28. 6. 1991 najprej v Bosno k njenim staršem, potem pa čez dva meseca v Srbijo, kjer od takrat živi z možem in otrokoma kot tudi še sedaj. Glede stalnega prebivališča tožnice prvostopenjski organ pojasnjuje, da je za podatke zaprosil tudi Ministrstvo za notranje zadeve, ki je odgovorilo, da so opravili vpogled v Centralni register prebivalstva in Register stalnega prebivalstva ter ugotovili, da ti evidenci izkazujeta, da je tožnica 6. 11. 1985 odjavila stalno prebivališče z območja Republike Slovenije. Iz kartona stalno prijavljenih občanov pa odjava stalnega prebivališča z dne 6. 11. 1985 ni razvidna. Prav tako je bil že dan v uničenje dvojnik osebnega kartona. Tudi v knjigi odjav, ki ga je vodil Krajevni urad Šentjaž (ročna evidenca) odjava stalnega prebivališča dne 6. 11. 1985 ni vpisana. Pri vpogledu v ročno gospodinjsko kartoteko je bilo ugotovljeno, da kartona za družino C. za naslov A. v navedeni kartoteki ni. Prvostopenjski organ meni, da je potrebno upoštevati odjavo z dne 6. 11. 1985 kot izhaja iz Registra stalnega prebivalstva in Centralnega registra prebivalstva. Čeprav je bila tožnici dne 23. 6. 1987 izdana osebna izkaznica, pa prvostopenjski organ meni, da obstaja možnost izdaje osebne izkaznice z naslovom A. brez urejenega stalnega prebivališča, saj je možno, da odjava v računalniški evidenci na dan 6. 11. 1985 v ročni evidenci ni bila vpisana. Zaradi odjave stalnega prebivališča na dan 6. 11. 1985 se šteje, da ni izpolnjen pogoj prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Nadalje prvostopenjski organ opisuje, da je zaslišal več prič ter na kratko povzema, kaj so te priče povedale. Iz izjave tožnice na zaslišanju je mogoče razbrati, da so z družino odšli iz Slovenije 28. 6. 1991, razlog njihovega odhoda pa je bil začetek vojne za osamosvojitev Slovenije. Razlog za to, da se niso mogli več vrniti, pa je bil, da niso imeli garantnega pisma iz Slovenije, saj niso imeli najožjega sorodnika, ki bi jim ga lahko uredil. Tožnica in člani njene družine so državo zapustili sami. Ne gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, saj niso zapustili Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker so jo zapustili že pred izbrisom. Prav tako je niso zapustili, ker bi bili poslani na delo, študij ali na zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije, ker ne bi mogli pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in bi jim bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen, niti ni bil razlog, da se niso mogli vrniti, vojne razmere v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ. Neutemeljen je razlog, da se niso mogli vrniti, ker niso imeli garanta, saj niso niti vložili vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca, ki so jo vložili šele v letu 1999. Vložili niso niti vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije za izredno naturalizacijo po zakonu, kjer se je rok iztekel 26. 12. 1991. Niso bili niti prisilno odstranjeni iz Republike Slovenije na podlagi Zakona o tujcih niti jim ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo. Ker ni izkazana upravičena odsotnost iz navedenih razlogov, se v nadaljevanju ne preverja to, ali njena ravnanja kažejo, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da spada tožnica v tisto kategorijo tujcev, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji, in so na ta dan imeli državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ, vendar pa je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev, ker ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Dopustne odsotnosti, ki ne prekinejo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in so navedene v določbi 1.č člena ZUSDDD, veljajo le za prvo kategorijo tujcev, to je za tiste, ki so imeli 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, česar pa tožnica ni imela. Na podlagi izjave tožnice ter izjav prič in predloženih dokazov izhaja, da je tožnica Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991 skupaj z družino in se od tedaj ni več vrnila. Prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno ugotavljati razlogov dopustne odsotnosti iz 1.č člena ZUSDDD, vendar jih je iz previdnosti vseeno ugotavljal zaradi tožničine navedbe, da nikoli ni odjavila svojega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Drugostopenjski organ meni, da tudi če bi prvostopenjski organ upošteval njene navedbe, da je imela 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče, tožnica ne bi izpolnjevala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tožnica je odšla iz Republike Slovenije leta 1991 z namenom trajne odselitve, kar nakazuje tudi dejstvo, da sta bila oba otroka v tistem obdobju izpisana iz Osnovne šole A. in sta šolanje nadaljevala v Srbiji.

3. Tožnica v tožbi predlaga, naj se njeno tožbo ter tožbo njenega moža in otrok obravnava skupaj v enotnem postopku. Nadalje navaja, da je bila njena družina v letu 1990 v nevarnosti in da so njenega moža pretepli pred otroki, njo in sosedoma. Njenim otrokom so nekateri otroci v šoli govorili, da so četniki. Poleti leta 1991 se je začela vojna in sredi noči je nekdo trkal na okno, moža pa ni bilo, ker je delal v Ljubljani. Nikoli ni odjavila stalnega prebivališča iz Slovenije. Poleg tega je 23. 6. 1987 dobila osebno izkaznico, ki ni ponarejena. Ker je leta 1991 ustanovila svoje podjetje Pavlović pletilstvo je morala imeti stalno prebivališče. Predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji od dneva izbrisa iz evidence stalnega prebivalstva.

4. Tožnica je naknadno z vlogo, v kateri je sporočila ime pooblaščenca za sprejemanje pisanj, prosila sodišče, naj odredi mirovanje postopka za dobo dveh let, ker trenutno nima denarja, da bi plačala odvetnika za ta postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nasprotuje navedbam v tožbi ter vztraja pri odločbi z dne 23. 7. 2015, saj tožnica v tožbi navaja enake razloge, kot jih je navajala v pritožbenem postopku in do katerih se je tožena stranka že opredelila. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej pojasnjuje, da tožbe tožnice s tožbami ostalih njenih družinskih članov ni združilo in obravnavalo v enotnem postopku. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sicer res v 42. členu omogoča, da lahko sodišče več pri oddelku odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, vendar pa se je glede na to, da gre za štiri različne tožbe proti štirim različnim odločbam, izdanim štirim različnim osebam, odločilo, da bo zaradi večje preglednosti obravnavalo vsako tožbo posebej, v ločenem postopku.

8. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno štel, da tožnica na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, pač pa je na dan 25. 6. 1991 prebivala v Republiki Sloveniji in je bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ, ni pa od tega dne v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno živela. Glede navedenih ugotovitev sodišče sledi utemeljitvi obeh odločb, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbah prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da sta oba organa pravilno ugotovila, da je potrebno upoštevati odjavo z dne 6. 11. 1985 kot izhaja iz Registra stalnega prebivalstva in Centralnega registra prebivalstva. Čeprav je bila tožnici dne 23. 6. 1987 izdana osebna izkaznica, je prvostopenjski organ pojasnil, zakaj je lahko prišlo do izdaje osebne izkaznice z naslovom A. brez urejenega stalnega prebivališča. Torej je bilo pravilno ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in da spada tožnica v tisto kategorijo tujcev, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji, in so na ta dan imeli državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ, vendar pa tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, saj je Republiko Slovenijo zapustila 28. 6. 1991 skupaj z družino in se od tedaj ni več vrnila. Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tudi če bi prvostopenjski organ za stalno prebivanje upošteval njene navedbe, da je imela 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče, tožnica ne bi izpolnjevala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ je za vse razloge upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD obrazložil, zakaj niso podani.

9. V zvezi z dogodki, ki jih tožnica opisuje v tožbi, ko so njenega moža pretepli leta 1990, ko so njene otroke sošolci v šoli žalili in podobno sodišče pojasnjuje, da gre za dogodke, ki so nedvomno tožnico vznemirili, vendar pa ti dogodki ne morejo vplivati na ključni razlog, zaradi katerega je bila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena, ta pa je, da tožnica ni izkazala, da bi od 25. 6. 1991 dalje v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno živela. Opisani dogodki ne morejo biti razlog za to, da bi tožnica zapustila Republiko Slovenijo, saj gre za dogodke, za reševanje katerih so pristojni drugi organi in na urejanje statusa ne morejo imeti vpliva in tudi ne morejo biti razlog, da se zaradi njih prekine bivanje v Republiki Sloveniji.

10. Glede tožničine navedbe, da iz Republike Slovenije nikoli ni odjavila stalnega prebivališča ter da v tem primeru ne bi dobila osebne izkaznice, prav tako pa ne bi mogla odpreti svojega podjetja, pa sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ ugotovitev, da tožnica na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, utemeljil s podatki iz uradnih evidenc. Stalni register prebivalstva je uradna evidenca, za katero velja, da ima skladno s tretjim odstavkom 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) značaj javne listine, za javne listine pa skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je imel prvostopenjski organ utemeljen razlog, da je štel, da tožnica na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, saj to izhaja iz uradne evidence. Prav tako pa je tudi pojasnil, zakaj osebna izkaznica še ne dokazuje, da tožnica stalnega prebivališča v resnici ni odjavila.

11. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče še pojasnjuje, da ni moglo slediti tožničinemu predlogu za mirovanje postopka, saj prvi odstavek 58. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu ni mirovanja postopka. Skladno s 13.a členom Zakona o sodiščih sodnik pri določitvi vrstnega reda zadev, ki niso prednostne, upošteva čas pripada zadeve na sodišče, lahko pa tudi vrsto, naravo in pomen zadeve.