Jedro

Dokaz jasno kaže, da tožeča stranka v tem postopku ni aktivno legitimirana. Ker neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz listine, ki jo je predložila sama tožeča stranka, ni pomembno ali je toženec njeni legitimaciji oporekal. Kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, ne spadajo v krog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in so v tem postopku neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo, izdano v postopku majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi, s katerim je bilo tožencu (takrat dolžniku) naloženo, da mora plačati tožnici 5.870,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka v znesku 10.200,00 SIT, tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da mora tožnica povrniti tožencu 46.020,00 SIT njegovih pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da izloči dosedanjega sodnika. Najprej opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, to je ali obstaja pravna in dejanska osnova za izstavitev računov, ampak se je spustilo v odločanje o aktivni legitimaciji (pritožnika), kateri se v postopku ni oporekalo. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti. Stvarna legitimacija v nobenem primeru ni procesna predpostavka, spada v tožbeni temelj, tu pa velja razpravno načelo, to pomeni, da je sodnik vezan na priznanje. Kršeno je bilo tudi načelo pospešitve postopka in ekonomičnosti, saj je bil konec glavne obravnave 11.12.2003, sodba pa je bila vročena 10.3.2004. Čeprav je, kot sama pravi, rok za zahtevo za izločitev sodnika že potekel, opozarja na izključitveni razlog iz 6. tč. 70. čl. ZPP, saj je sodnik kot nekdanji predsednik občinskega sveta Občine S. sodeloval pri sprejemanju materialnega predpisa, to je Odloka o javni kanalizaciji v občini S. Zaradi pristranosti je sodnik nepravilno uporabil materialni predpis. Sodnik pri svoji odločitvi sploh ni uporabil navedenega odloka, tako, da bi ugotovil, ali obstaja pravna podlaga, da se zaračunava čiščenje odpadnih voda tudi toženi stranki, ki zatrjuje, da ni zavezanka za plačilo storitve čiščenja, glede na to, da ima greznico. Če bi sodišče objektivno upoštevalo oz. ocenilo priložene listine, prebralo določilo odloka, bi zadevo drugače, bolj objektivno obravnavalo in bi bila ugotovitev dejanskega stanja bistveno drugačna.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je potrebno opozoriti, da se sme sodba, izdana v postopku majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, te kršitve pa v konkretnem primeru niso podane. Tožeča stranka je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek tudi na podlagi pogodbe, sklenjene med Občino S. A. d.o.o. L. in tožečo stranko z dne 3.4.2001 in jo predložila kot dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Ta dokaz pa jasno kaže, da tožeča stranka v tem postopku ni aktivno legitimirana. Gre za materialnopravno vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno rešilo. Ker neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz listine, ki jo je predložila sama tožeča stranka, ni pomembno ali je toženec njeni legitimaciji oporekal. Razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s tem se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ker tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ni pomembno, ali obstaja pravna podlaga za zaračunavanje čiščenja odpadnih voda toženki na podlagi v pritožbi citiranega odloka. Kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, ne spadajo v krog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP (glede kršitve načela ekonomičnosti, izločitve sodnika) in so v tem postopku neupoštevne.

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ji stroški pritožbenega postopka ne gredo, pritožbenih stroškov toženca pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za pravdno potrebne stroške. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).