Jedro

Čeprav je sodišče pri določitvi višine kazni utemeljeno izpostavilo kot obtoževalne okoliščine kriminalno količino, intenziteto ter čas izvrševanja kaznivega dejanja, pa je dalo premalo poudarek olajševalnim okoliščinam in sicer okoliščini, da obtoženi še ni bil kaznovan pred sodiščem ali pred sodnikom za prekrške, da je storitev kaznivega dejanja priznal, obžaloval in da je kaznivo dejanje storil v stanju zamanjšane prištevnosti, kar je prav tako potrebno upoštevati kot olajševalno okoliščino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se kazen za kaznivo dejanje pod točko I izreka zniža na 4 (štiri) mesece zapora in da se enotna kazen zniža na 5 (pet) mesecev zapora, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom v okviru katere mu je za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pod točko I izreka določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora, za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pod točko II izreka kazen 2 (dva) meseca zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu pogojna obsodba lahko prekliče. V skladu s 63. in 64. členom KZ-1 je obtožencu sodišče izreklo ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, v skladu s 65. členom KZ-1 pa v okviru trajanja preizkusne dobe še dve navodili in sicer obiskovanje ustrezne psihološke posvetovalnice ter prepoved navezovanja neposrednih in posrednik stikov z obema oškodovancema vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. Obtoženca je v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženi smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo v smislu določila prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obtožencu očitanima kaznivima dejanjema, na tako ugotovljeno dejansko stanje je prav tako pravilno uporabilo Kazenski zakonik.

6. Pritožbene navedbe obtoženca, s katerimi izraža dvom v pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, po oceni sodišča druge stopnje niso utemeljene. Iz mnenja izhaja, da je bilo izdelano na podlagi osebnega pregleda obtoženca, na podlagi pridobljene zdravstvene dokumentacije o njegovem dosedanjem zdravljenju, kakor tudi na podlagi podatkov iz sodnega spisa. Navedeno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke je sodišče na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankami. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da obtoženi glede mnenja sodnega izvedenca ni imel pripomb, ni zahteval neposrednega zaslišanja izvedenca ali celo predlagal postavitev drugega izvedenca, kot je to sedaj predlagal v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v točki 16. izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zakaj sprejema mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke in je tako zaključilo, da je bila obtoženčeva sposobnost razumevanja in obvladovanja svojih ravnanj v času storitve kaznivih dejanj sicer zmanjšana, a ne bistveno. Takšne razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zgolj pavšalno zatrjevanje obtoženca v pritožbi, da je drug izvedenec psihiatrične stroke v drugi kazenski zadevi, ki se je zoper njega vodila pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, podal drugačno mnenje, po oceni pritožbenega sodišča, pod vprašaj ne postavlja prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje glede prištevnosti obtoženca.

7. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi.

8. Sodišče druge stopnje je ob odločanju o pritožbi obtoženca preizkusilo sodbo tudi v delu, ki se nanaša na izrečeno kazensko sankcijo. Prvi odstavek 49. člena KZ-1 zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek citiranega člena pa sodišču nalaga, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih zakon primeroma našteva: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, zlasti ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem ter druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni za prihodnje življenje storilca v družbenem okolju.

9. Po oceni sodišča druge stopnje je bila obtožencu izrečena primerna kazenska sankcija, namreč pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom za čas dveh let, kolikor je določena tudi preizkusna doba. Sodišče je navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih se je odločilo, da se obtožencu izreče sankcija opominjevalne narave, ustrezno je obrazložilo tudi razloge za izrek ukrepa varstvenega nadzorstva v okviru pogojne obsodbe ter določitev dveh navodil. 10. Pri določitvi kazni za kaznivo dejanje, opisano v točki I. izreka sodbe, pa je po oceni sodišča druge stopnje, vendarle bila določena previsoka kazen šestih mesecev zapora, saj takšna kazen predstavlja zgornji maksimum predpisane kazni za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (za to kaznivo dejanje je v Kazenskem zakoniku predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev).

11. Čeprav je prvostopno sodišče pri določitvi višine kazni za kaznivo dejanje na škodo B. B. utemeljeno izpostavilo kot obteževalne okoliščine kriminalno količino, intenziteto ter čas izvrševanja kaznivega dejanja, pa je po oceni pritožbenega sodišča dalo premalo poudarek olajševalnim okoliščinam in sicer okoliščini, da obtoženi še ni bil kaznovan pred sodiščem ali pred sodnikom za prekrške, da je storitev kaznivega dejanja priznal, obžaloval in da je kaznivo dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti, kar je prav tako potrebno upoštevati kot olajševalno okoliščino.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je kazen za kaznivo dejanje pod točko I. izreka znižalo na štiri mesece zapora in hkrati znižalo tudi enotno kazen na pet mesecev zapora, v preostalem delu pa je pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).