Jedro

S tožbenim zahtevkom ni zahtevana ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zato s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, saj se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) do tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v višini 17.857,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka) in da obstoji v pobot ugovarjana terjatev toženke proti tožniku v višini 15.000,00 EUR (II. točka izreka) ter je po medsebojnem pobotu terjatev toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati znesek 2.857,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške znesku 1.307,44 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in da je toženka dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti Bpp 633/2014 z dne 31. 12. 2014, v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 129,54 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev je po njegovi oceni na več mestih nejasna, pavšalna in brez razlogov, posledično pa je v teh delih ni mogoče preizkusiti. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je skopo povzelo trditve pravdnih strank. Protispisna pa je navedba v 6. točki obrazložitve, da je tožnik med postopkom zatrjeval, da sta skupaj z bivšo ženo prispevala k povečanju vrednosti toženkinih nepremičnin. Tožnik je namreč trdil, da je bil finančni vložek, kakor tudi vložek z delom zgolj njegov, hčerka toženke namreč ob začetku gradnje ni bila zaposlena in ni imela nobenih prihrankov, kredit, ki ga je vzela, pa je bil zgolj za nakup premičnih stvari. Slednje (in vse skupno premoženje) pa sta si tožnik in hčerka toženke s sodno poravnavo že razdelila. Toženka je potrdila, da je hči živela na njen račun in lastnih sredstev ni imela. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do izjav strank in prič, kakor tudi ne do številnih listinskih dokazov, ki jih je predložil tožnik (račune, izpiske iz bančnega računa) in jih dokazno sploh ni ocenilo. Glede vložkov pravdnih strank v povečanje vrednosti nepremičnine prvostopenjske sodbe tako sploh ni mogoče preizkusiti. Prav tako brez obrazložitve je zaključek sodišča na koncu 6. točke obrazložitve, da ni bila izpodbita zakonska domneva enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju iz Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj gornje trditve tožnika pomenijo ravno to. V nasprotju z zatrjevanju tožnika in brez navedbe dokazov je tudi sklep, da tožnik v mansardo ni vlagal. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je plačal keramiko, laminat in vrata Jelovica o čemer sodba molči. Prav tako ni odločeno o tem, ali je partner toženke od tožnika prejel znesek 700.000,00 SIT (2.921,05 EUR), v letu 2003, ko se je urejala mansarda. Sodba se tudi ne opredeli do tožnikovi navedb, da sta tožnik in hčerka toženke pred začetkom tega pravdnega postopka sklenila sodno poravnavo glede vsega skupnega premoženja in drug do drugega nimata nobenega zahtevka več. Če je sodišče prve stopnje štelo, da so bila tožnikova vlaganja v nepremičnino skupna, ta del skupnega premoženja pa ni bila razdeljen, ni jasno zakaj je znesek 15.000,00 EUR, ki sta ga očitno dobila oba, tožnik in hčerka toženke, in je bil porabljen za prizidek in mansardo, odštelo od tožnikove četrtine vlaganj, ne pa tudi od četrtine vlaganj, ki bi naj pripadla toženkini hčerki. Prav tako sodišče ni navedlo razlogov za zaključek, da naj bi v nepremičnine vlagali v enakih delih tožnik, toženka, partner toženke in njena hčerka. Odločitve o tem ni mogoče preizkusiti, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo v postopku zatrjevano, da naj bi prihranke imel partner od toženke, ni možno, da bi tožniku znesek 15.000,00 EUR posodila toženka, če ga ni imela, zato bi sodišče moralo pobotni ugovor zavrniti. Znesek 15.000,00 EUR bi lahko kvečjemu bil skupno premoženje toženke in njenega partnerja. Sicer pa je tožnik navedeni znesek že upošteval pri oblikovanju zahtevka. Prav tako ni obrazložilo, zakaj je obrestnemu zahtevku ugodilo šele od 1. 7. 2014 ne pa od dneva vložitve zahtevka, kot je tožnik zahteval. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, pri čemer poudarja, da ostaja nejasno, zakaj mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za predpravdni postopek (ne postopek, kot je v sodbi zapisano) in ni jasno kako je bil opredeljen uspeh v pravdi, če je uspel s 40 % zahtevka, ne more uspeti z 20%. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in razpiše obravnavo ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da toženemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa poleg plačila stroškov postopka na prvi stopnji naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa zraven stroškov postopka na prvi stopnji naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tudi toženka, ki prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe ni mogoče preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa glede odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami v spisu. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vprašanja pasivne legitimacije v sporu, predvsem ne do navedb, da deleži med tožnikom in hčerko toženke na skupnem premoženju še niso bili določeni, niti ni bil določen obseg skupnega premoženja. Ker v postopku ni sodelovala hčerka toženke je odločitev sodišča prve stopnje o enakih deležih na skupnem premoženju najmanj preuranjena. Dokler skupno premoženje bivših zakoncev ni razdeljeno, nobeden od njiju ni samostojno legitimiran za vtoževanje terjatve, ki sodi v skupno premoženje, zato sodišče prve stopnje tožnikovemu denarnemu zahtevku zoper toženko ne bi smelo ugoditi. Tožnik, ki je tekom trajanja zakonske zveze skupaj z bivšo ženo vlagal v nepremičnino tretjega (toženke), bi lahko izplačilo vlaganj zahteval le po predhodni ugotovitvi svojega deleža na skupnem premoženju. Zato bi moral s tožbo zajeti vse osebe, ki so v tem primeru povezane po materialnem pravu (toženko in bivšo ženo), ker v nasprotnem primeru ni tožena prava stranka (gre za nujne sospornike). Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank upoštevalo znesek 21.204,87 EUR za ureditev mansarde, čeprav je tožnik zatrjeval, da je vložil le 700.000,00 EUR (2.921,04 EUR) ter keramiko, laminat in vrata, medtem ko toženka ter priči B.H. ter S.H. zanikajo izročitev 700.000,00 SIT, o čemer pa se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo. Napačno je ugotovilo dejansko stanje o tem, da so k povečanju vrednosti sporne nepremičnine prispevali vsi (tožnik, hčerka toženke, toženka in njen partner) v enakih delih. V tem delu je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala. Zaradi napačne odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali samo odloči, tako da spremeni izpodbijano sodbo in tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter mu naloži plačilo vseh nastalih prvostopenjskih in priglašenih pritožbenih stroškov toženke.

4. Pritožbeni odgovori niso bili vloženi.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa, kakor tudi zaradi neupoštevanja trditvene podlage in izostale dokazne izvedenih dokazov, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je za razjasnitev v zadevi pravno relevantnih okoliščin nujna, sicer v celoti izostala, presoja izvedenih dokazov: zaslišanih prič in strank ter izvedenskega mnenja o prispevku posameznih vlaganj tožnika (in njegove bivše žene) v povečanje vrednosti toženkine nepremičnine, sodišče druge stopnje ocenjuje, da zaradi varovanja pravice do pritožbe pravdnih strank tako obsežnih dopolnitev samo ne more opraviti, oziroma pomanjkljivosti odpraviti. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vlaganja v toženkino nepremičnino, ki so bila opravljena v času trajanja zunajzakonske in zakonske zveze tožnika in njegove bivše žene (toženkine hčerke), predstavljajo skupno premoženje bivših zakoncev. Tožnik ni podal nobenih trditev (in predlagal dokazov) o tem, da bi imel posebno premoženje, ki ga je vlagal v nepremičnino, navajal je, da je vlagal lastna sredstva in delo, v nadaljevanju pa, da so denarna sredstva izhajala iz njegove plače in najetih kreditov. Slednje pa predstavlja premoženje pridobljeno z delom v času trajanja (zunaj)zakonske zveze. Zato je zavrniti njegovo pritožbeno poudarjanje, da vlaganja sodijo v sfero njegovega posebnega, ne pa skupnega premoženja.

8. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena ugotovitev, da sta si tožnik in njegova bivša žena (toženkina hčerka) skupno premoženje že razdelila, in sicer s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti P 398/2013(1), sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotoviti višino deležev, na podlagi katerih sta skupno premoženje razdelila.2 Odločitev o tem, da določena stvar predstavlja skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje novega postopka v okviru katerega se ugotavlja, da določena stvar še spada v skupno premoženje. Čeprav ni potrebno, da so s tožbo zajete vse stvari, ki sodijo v skupno premoženje, pa določitev deležev v prvem postopku velja nujno za vse premoženje, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in je obstajalo v času ugotavljanja deležev. Glede na nesporno dejstvo, da je bilo skupno (premično) premoženje tožnika in njegove bivše žene predhodno že razdeljeno po sodni poravnavi, je treba razčistiti podlago delitve skupnega premoženja v njej. Zaradi enotne določitve deležev na celotnem skupnem premoženju, je v konkretnem postopku izključeno ponovno ugotavljanje in presoja vseh dejstev (prihodki bivših zakoncev iz dela v času trajanja skupnosti, skrb za dom, družino in za ohranjanje premoženja ter drugo), ki bi bila sicer pravno relevantna za določanje deležev. Ker ne gre za nujno sosporništvo, je neutemeljen pritožbeni ugovor pasivne legitimacije. Bivše žene tožnika, ki je s tekom postopka nedvomno seznanjena, saj je bila zaslišana kot priča, namreč s tožbo ni treba zajeti in je tožba pravilno vložena le zoper zemljiškoknjižno lastnico nepremičnine, ki naj bi bila z vlaganji obogatena. Ob tem pa je dodati, da tudi sicer s tožbenim zahtevkom ni zahtevana ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zato s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, saj se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju(2).

9. Za pravilno odločitev je ključnega pomena ugotovitev, po kakšnih deležih je bilo predhodno razdeljeno skupno premoženje tožnika in njegove bivše žene, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zato je odločitev o tem, da sta deleža obeh bivših zakoncev enaka in na njej temelječa odločitev o deležu tožnika na skupnih vlaganjih bivših zakoncev v nepremičnino toženke, vsaj preuranjena, če ne že zmotna.

10. Materialnopravno zmoten je bil tudi pristop sodišča prve stopnje k opredelitvi, da so v nepremičnino (ureditev mansarde in gradnjo prizidka) v enakih deležih vlagali tožnik in njegova bivša žena ne eni strani ter toženka in njen mož oziroma partner na drugi strani. Takšen zaključek je bil sprejet brez upoštevanja trditvene podlage in brez dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo v okvirih podanih trditev in na podlagi ustrezne dokazne ocene presoditi, katera dela so bila financirana s strani tožnika (in njegove bivše žene) ter katera s strani toženke (in njenega partnerja). V postopek pritegnjeni izvedenec gradbene stroke je v podanem mnenju z dopolnitvijo(3) ocenil posamezna dela oziroma opravljene storitve v zvezi z ureditvijo mansarde in prizidka tako zneskovno, kot tudi odstotkovno (v razmerju do vseh opravljenih del v mansardo oziroma v prizidek). Podal je skupno stroškovno ocenjeno vrednost ureditve mansarde, prizidka in drugih del ter skupno vrednost hiše pred in po vlaganjih. Na koncu pa je še opredelil, da je tržna vrednost vlaganj in skupna vrednost hiše z vlaganji 10 % nižja od stroškovne vrednosti. To mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo le glede skupnega stroškovno določenega povečanja vrednosti tožničine nepremičnine, pa ne daje podlage za posplošen zaključek, da je mogoče vlaganja tožnika v mansardo in prizidek oceniti na 1/4, oziroma skupaj z bivšo ženo na 1/2, že iz tega razloga ne, ker tožnik in njegova žena, sodeč potrditvah pravdnih strank in izvedenih dokazih, nista enako vlagala v oboje (mansardo in prizidek), ampak bistveno več v prizidek, ki predstavlja tudi višje povečanje vrednosti nepremičnine (49.342,77 EUR oziroma 44.408,49 EUR(4)), medtem ko je sicer toženka s svojim partnerjem več prispevala v ureditev mansarde, vendar pa je ureditev mansarde k vrednosti nepremičnine prispevala bistveno manj (21.204,87 EUR oziroma 19.084,38 EUR(5)). Na podlagi trditev strank in izvedenih dokazov bi sodišče prve stopnje moralo določno ugotoviti vrednost s strani tožnika in njegove žene izvedenih vlaganj v mansardo in prizidek ter druge izboljšave, odstotek v razmerju do vseh vlaganj v mansardo oziroma prizidek in ta odstotek upoštevati pri povečanju tržne vrednosti nepremičnine (kolikor predstavlja povečanje zaradi mansarde in kolikor zaradi prizidka oziroma drugih izboljšav).

11. Pravilno pa je prvostopenjsko stališče o obstoju v pobot ugovarjane terjatve v znesku 15.000,00 EUR. Obstoj tožnikovega dolga do toženke, kakor tudi njegova višina, med pravdnima strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bila sporna. Tožnik je priznaval, da mu je toženka posodila navedeni znesek ter trdil, da je ta znesek pri postavitvi zahtevka zoper toženko že odštel, zaradi česar bi bil po njegovi oceni pobotni ugovor neutemeljen. Ker dejstva, ki se nanašajo na pobotne pogoje iz 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerimi je mogoče pobotati le med strankama vzajemne, istovrstne in zapadle terjatve, čemur sodna praksa dodaja še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti) terjatev, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama niso bila sporna, saj je tožnik priznaval obstoj toženkine terjatve v tej višini, trdil je le, da je to pri zahtevku že upošteval, je ta dejstva v smislu določbe 214. člena ZPP šteti za neprerekana in s tem priznana dejstva. Takšnih dejstev pa ni treba dokazovati. Pritožbeno poudarjanje, da je ta znesek tožniku posodil toženkin partner, zaradi česar bi bilo treba pobotni ugovor zavrniti, oziroma da posojeni denar predstavlja skupno premoženje partnerja in toženke, na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnik je priznal obstoj njegovega dolga do toženke in s tem tudi obstoj njegove obveznosti vračila posojenega mu denarja(6). Namen, za katerega je tožnik ta sredstva porabil, pa ne more vplivati na njegovo obveznost do toženke, da ji posojena mu sredstva vrne. Ker je bil tožnik tisti, ki si je sposodil denar, pa čeprav je bil denar vložen v gradnjo prizidka, povečanje vrednosti zaradi njegove izgradnje pa predstavlja skupno premoženje tožnika in njegove bivše žene, ni mogoče zaključiti, da se je v razmerju do posojilodajalke - toženke zavezala posojilo vrniti tudi tožnikova bivša žena. Toženka je posodila tožniku, tožnik se je zavezal vrniti in torej tožnik dolguje denar toženki. Slednje pa ne pomeni, da tožnik od bivše žene, ki ni stranka tega postopka, kasneje ne more zahtevati povrnitve deleža (kot znaša njen delež na skupnem premoženju) plačanega posojila, ki je bilo kot skupna pasiva porabljeno za pridobivanje skupnega premoženja.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

13. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno zaslišati tožnika in njegovo bivšo ženo o deležih na podlagi katerih je bilo razdeljeno skupno premoženje po sodni poravnavi, če pa se o višini deležev nista posebej dogovorila, je sklepati, da sta se sporazumela na podlagi zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Nato bo moralo presoditi ter katera dela oziroma storitve so bile opravljene oziroma plačane s strani tožnika (in njegove bivše žene) v mansardi, ali je tožnik za ureditev mansarde izročil tudi 700.000,00 SIT (2.921,04 EUR), in katera v prizidku ter jih v odstotku, v katerem jih je izvedenec ocenil, ovrednotiti v razmerju do ocenjene tržne vrednosti mansarde oziroma prizidka ter drugih del, kar hkrati predstavlja prispevek tožnika (in njegove žene) k povečanju tržne vrednosti toženkine nepremičnine. Po ugotovljenem pa bo moralo o obstoju tožnikove terjatve odločiti v deležu ugotovljenega skupnega premoženja z bivšo ženo ter nato ugotoviti obstoj v pobot ugovarjane terjatve in opraviti medsebojno pobotanje. Razloge za sprejeto odločitev pa bo moralo ustrezno obrazložiti. Ponovno bo moralo odločiti o obrestih in pojasniti razloge za začetek njihovega teka, kot tudi o stroških postopka in morebitne zavrnjene postavke stroškov ustrezno obrazložiti.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : V prilogi A11 in B15. Op. št. (2) : Tako Vrhovno sodišče RS v sobi II Ips 204/2014 z dne 23. 4. 2014 in Betetto N. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 257. Op. št. (3) : Izvedensko mnenje na list. št. 67 - 85 in dopolnitvi na list. št. 97 - 100. Op. št. (4) : Ob upoštevanju tržne vrednosti.

Op. št. (5) : Ob upoštevanju tržne vrednosti.

Op. št. (6) : Njegova obveznost izvira iz posojilne pogodbe, ko jo določa prvi odstavek 569. člena OZ: „1)S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti.“