Jedro

Tudi negativno dejstvo, kot opredeljuje tožena stranka zatrjevano opustitev plačila opravljenih del, je dejstvo, ki ga mora dokazati tisti, ki ga zatrjuje.

Kdaj mora sodišče samo po uradni dolžnosti preskrbeti katerega od predlaganih dokazov, določa 3. odst. 232. člena ZPP.

Izvajalec lahko tudi sam pravno učinkovito sestavi zapisnik o izročitvi in prevzemu ter napravi končni obračun.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 80.589,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 86.736,00 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 185.789,00 SIT. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Tožeča stranka je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Tudi negativno dejstvo, kot opredeljuje tožena stranka zatrjevano opustitev plačila opravljenih del, je dejstvo, ki ga mora dokazati tisti, ki ga zatrjuje. Zato sodišči prve in druge stopnje z ravnanjem v skladu s stališčem, da bi morala tožena stranka dokazovati, da investitor ni plačal opravljenih del, če je menila, da je to dejstvo relevantno za odločitev, nista kršili določb pravdnega postopka (primerjaj: 2. odst. 7. člena in 219. člen ZPP). Tožena stranka je bila namreč tista, ki je trdila, da investitor opravljenih del (še) ni plačal. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da sodišče ni izvedlo tistih dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala zaradi dokazovanja omenjenega dejstva. Predlagano pričo je sodišče zaslišalo (r. št. 12). O omenjenem dejstvu ni ničesar izpovedala. Če je tožena stranka menila, da bi lahko kaj povedala, je imela možnost postaviti ustrezna vprašanja. Na naroku, na katerem je bila priča zaslišana, je namreč sodelovala. Kdaj pa sodišče mora samo po uradni dolžnosti preskrbeti katerega od predlaganih dokazov pa določa 3. odst. 232. člena ZPP. Situacija iz omenjenega zakonskega določila pa ni bila podana v zvezi s predlaganimi poizvedbami pri podjetju iz Zagreba. Zato sodišče tudi s tem, ker ni samo poizvedovalo o obstoju zatrjevanega dejstva, ni kršilo določb pravdnega postopka.

Pismeni aneks k podizvajalski pogodbi, ki sta jo sklenili stranki spora, za dodatna dela res ni bil sestavljen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa so bila dodatna dela naročena, opravljena in tudi prevzeta s strani tožene stranke. Zato se ta ne more upirati njihovemu plačilu. Okoliščina, da delavec tožene stranke (morda) ni bil pooblaščen za prevzem opravljenih del, na dejstvo njihovega prevzema in na pravne učinke prevzema ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno opozorilo na 114. člen Posebnih gradbenih uzanc, v zvezi s sestavo končnega obračuna pa tudi na njihov 120. člen. Če je namreč imela tožeča stranka možnost sama sestaviti zapisnik o sprejemu in izročitvi in sama opraviti končni obračun, sodelovanje (morebiti) nepooblaščenega delavca tožene stranke na pravno veljavnost omenjenih dejanj ne vpliva. Tožena stranka ni namreč nikoli zatrjevala opravičenega razloga za odklonitev sodelovanja njene pooblaščene osebe pri omenjenih dejanjih. Nista pa niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje pri svojih odločitvah upoštevali delavca tožene stranke kot osebo, ki bi bila pooblaščena za zastopanje tožene stranke.

Uveljavljeni revizijski razlogi torej niso podani. Revizijsko sodišče pa je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru 386. člena ZPP še izven revizijskih razlogov. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do kršitev, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Materialno pravo pa je bilo tudi sicer pravilno uporabljeno. Drugi člen podizvajalske pogodbe jasno določa, kdaj bi tožena stranka že morala poravnati svoje obveznosti iz podizvajalske pogodbe. Četrtega člena omenjene pogodbe, če bi ga sploh bilo mogoče upoštevati zaradi tega, ker plačilne obveznosti tožene stranke ureja dokaj nejasno in popolnoma drugače kot 2. člen pogodbe, pa v omenjenem sporu ni mogoče uporabiti tudi iz sledečega razloga.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pogodbo, ki jo je kot eden od izvajalcev (drugi je bilo podjetje iz Zagreba) sklenila s SDPR, s pogodbo odstopila temu podjetju iz Zagreba. Iz te pogodbe, ki je v spisu (pogodbena določila so materialno pravo), izhaja, da gre za pogodbo iz 145. člena ZOR. Ta pogodba je pravnoveljavna, ker se je druga pogodbena stranka odstopljene pogodbe, to je SDPR, z odstopom pogodbe strinjala. S sklenitvijo te pogodbe je prenehala vsaka pravna povezava tožene stranke preko SDPR do investitorja. Zato tožena stranka svojih ugovorov zoper plačilno obveznost iz podizvajalske pogodbe ne more opirati na 4. člen omenjene pogodbe tudi če bi jih sicer lahko.

Glede na navedeno revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena zavrnilo. Pri tem je na podlagi 1. odst. 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških revizijskega postopka.