Jedro

Tožbeni zahtevek sicer predstavlja le razliko med seštevkom iz treh odvetnikovih računov in zneskom, ki ga je dobil povrnjenega od investitorjev v upravnem postopku na podlagi odločb upravnega organa, vendar to še ne pomeni, da ta vrednost avtomatično predstavlja tožnikovo škodo, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu toženka plača 726,85 EUR odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega organa v upravnem postopku, zaradi katerega si je bil tožnik primoran najeti pomoč odvetnika. Škodo naj bi predstavljala vrednost odvetniške storitve. Odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da je bilo sicer ravnanje upravnega organa, ki je v postopku opustil temeljno dolžnost, da poskrbi, da so v postopku odločanja udeleženi vsi subjekti, očitno napačno in s tem protipravno, vendar v tožnikovem primeru ne gre za upoštevno premoženjsko škodo, saj zahteva zgolj povrnitev stroškov upravnega postopka, ki jih je že uveljavljal in o katerih je bilo odločeno v upravnem postopku.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencih. Najprej povzema odločilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, zatem pa očita prvostopenjskemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Kršitev postopka vidi v 10. točki obrazložitve, ko je sodišče zaključilo, da tožnikova škoda ni pravno priznana, nato pa je navedlo, da gre zgolj za povrnitev stroškov upravnega postopka, ki jih je tožnik že uveljavljal in o katerih je bilo že odločeno. S tem si po mnenju pritožnika prihaja sodišče v nasprotje. V nadaljevanju pritožbe pritrjuje materialnopravnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da so predpostavke civilnega delikta izpolnjene le v primeru, če je izkazana tudi ena od oblik pravno priznane škode. Meni, da je v njegovem primeru zadoščeno vsem kriterijem navadne materialne škode, saj mu je nastala navadna škoda v obliki stroška, ki ga je moral plačati pravno kvalificirani osebi za sanacijo napake, ki jo je toženkin organ storil. Vprašanje, ali lahko strošek odvetniške storitve predstavlja pravno priznano (navadno) škodo, po mnenju pritožnika ne more biti sporno. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo o tožnikovem zahtevku o teh stroških že odločeno. Že v letu 1995 je Vrhovno sodišče RS sprejelo pravno mnenje, po katerem pravnomočnost odločbe ne preprečuje možnosti presoje protipravnosti ravnanja, do katerega je prišlo v postopku izdaje te odločbe. V odškodninskem sporu na temelju 26. člena Ustave namreč ni podana identiteta spora. Če je tako tudi pri odločanju o stroških ne more biti drugače. Kolikor sodišče stoji na stališču, da odvetniški stroški niso upoštevna škoda, ker so nastali zaradi določenega postopka ali v zvezi z njim, pa ostaja nepojasnjeno, ali to velja vedno in v vseh primerih in za vse stroške nagrade odvetnika ali le za tiste, ki presegajo veljavno odvetniško tarifo. Izpostavlja hipotetične situacije (primer, ko nasprotna stranka, proti kateri bi tožnik v postopku uspel, teh stroškov ne bi plačala zaradi svoje neplačevitosti, primer, ko je oblast zavestno zlorabljena in bi odločevalec zavestno ravnal v nasprotju s pravom in izdal nezakonito odločbo ter primer, če bi šlo za kakšne druge stroške, ki so nastali zaradi postopka npr. strošek v zvezi s pripravo projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja). Take življenjske situacije po mnenju pritožnika kažejo na zmotnost stališča prvostopenjskega sodišča. Izpostavlja še stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 195/2015, da je predpravdne stroške, nastale zaradi postopka, mogoče uveljavljati bodisi kot del glavnega zahtevka, bodisi v okviru priglašenih stroškov postopka po določbah ZPP o stroških.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nosilni argument prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka je, da tožnik v tej pravdi zahteva zgolj povrnitev stroškov upravnega postopka, ki jih je že uveljavljal in o utemeljenosti katerih je bilo tudi že odločeno v upravnem postopku. Njegova škoda naj bi namreč predstavljala stroške, o katerih je upravni organ odločal v odločbi št. 35108-261/2007-5-MP z dne 5.11.2007 in v odločbi številka 35108-359/2010-6-MP z dne 7.2.2011. Te ugotovitve pritožnik ne izpodbija. Njegov tožbeni zahtevek sicer predstavlja le razliko med seštevkom iz treh odvetnikovih računov in zneskom, ki ga je dobil povrnjenega od investitorjev v upravnem postopku na podlagi odločb upravnega organa, vendar to še ne pomeni, da ta vrednost avtomatično predstavlja tožnikovo škodo, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka. Če stroški v upravnem postopku tožniku niso bili priznani, očitno do njihove povrnitve ni bil upravičen. Mogoče si je sicer zamisliti hipotetične situacije, v katerih bi bil udeleženec sodnega ali upravnega postopka upravičen zahtevati od povzročitelja škode povrnitev stroškov, povezanih s temi postopki, ločeno v samostojni odškodninski pravdi, vendar tožnik v konkretni zadevi ni zatrjeval nobenih posebnih okoliščin, ki bi tak zahtevek lahko utemeljevale (npr. dodatne odvetniške storitve, ki jih v upravnem postopku ni bilo mogoče priznati oz. posebne okoliščine, zaradi katerih so bili ti stroški v konkretnem primeru višji).

5. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).