Jedro

Zgolj na podlagi skice kraja prometne nesreče in fotografij s kraja prometne nesreče ter laične presoje sodišča o poteku gibanja vozil, ni mogoče zanesljivo ugotoviti, katera od obdolžencema očitanih kršitev je bila neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče in ali je kateri od obdolžencev imel objektivne možnosti preprečiti nastanek nesreče. To bi lahko povedal šele izvedenec cestnoprometne stroke, ki bi ga tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče moralo angažirati, da bi dejansko stanje lahko ugotovilo popolno in pravilno.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je prvostopenjsko sodišče obdolženega M. H. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 25. člena v zvezi z 234. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je izreklo globo v znesku 200,00 EUR in 5 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter mu naložilo plačilo sodne takse, medtem ko je postopek o prekršku zoper obdolženega J. I. zaradi prekrška po petem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1 ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in odločilo, da stroški tega dela postopka bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo o prekršku se pritožujeta obdolženi M. H. in njegov zagovornik. Zagovornik v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi med seboj v nasprotju in posledično nerazumljivi, saj je sodišče samo obrazlagalo način gibanja udeležencev, mehanizem nastanka prometne nesreče in ravnanje udeležencev, kar je v nasprotju z določili 67. člena ZP-1 v zvezi z 248. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj bi za takšne zaključke, zlasti ker sta v postopek o prekršku predlagana oba udeleženca, moralo angažirati predlaganega izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi lahko pojasnil način vožnje obeh udeležencev, hitrost vožnje obeh udeležencev, vpliv domnevne vožnje obdolženca H. na padec motorista in vpliv obrabljene gume na motornem kolesu na padec motorista in bi tako šele na tej podlagi sodišče lahko izluščilo ustrezno vzročno zvezo in odgovornost posameznega udeleženca. Celo policisti, ki vsakodnevno obravnavajo različne prometne nesreče, niso mogli ugotoviti neposrednega vzroka obravnavane prometne nesreče glede vprašanja ali je vožnja obdolženega H. ali neprimerne pnevmatike na motornem kolesu motorista J. vzrokovala padec slednjega, o tem pa očitno ni prepričano niti sodišče, saj to le “meni”, da je vzrok obravnavane prometne nesreče vožnja obdolženca H.. Zagovornik poudarja, da je do zadetja med motornima voziloma prišlo povsem frontalno in povsem na smernem vozišču obdolženega H. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga utemeljevalo z navedbami, da ta predlog ni bil obrazložen, vendar je zagovornik kljub zapisu v zapisniku o zaslišanju obdolženca prepričan, da je izvedenca predlagal ravno zaradi ugotavljanja vzročne zveze, a je ta navedba v zapisniku očitno izpadla. Podana je tudi kršitev materialnega prava ob istočasni nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje samo kvalificiralo poškodbe motorista J. I., ki je utrpel razpočno rano na kolenu in odrgnine, kot lahko telesno poškodbo, kljub temu da so zatrjevane poškodbe takšne, da bi lahko sodile v kazenskopravni okvir sledi poškodbe, kar pa posledično ni inkriminirano z določbo 234. člena ZVCP-1. Sodišče v obrazložitvi tudi zavrača na skici označeno mesto, kjer naj bi obdolženi H. zagledal motorista z dejstvom, da je bil pred tem motorist še oddaljen od mesta trčenja, vendar ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, kje je bil motorist, ko naj bi ga zagledal obdolženi H. Obrazložitev tudi negira samo sebe v delu, kjer obrazlaga, da je voznik H. videl motorista že čisto postrani, ko je ta že zdrsnil in ga je neslo, saj je v tem primeru ob predpostavki, da je motorist opazil obdolženega H. istočasno, torej šele v trenutku, ko je drsel, moral pasti še preden je zaznal obdolženčevo vozilo, kar dejansko kaže na to, da je padel zaradi zlizane gume in očitno nepravilne vožnje. To potrjuje tudi zagovor obdolženega J. I., ko navaja, da se je želel osebnemu vozilu umakniti desno, torej je imel prostor, vendar mu je pri tem motor zdrsnil in je takrat očitno padel. Če bi torej obdolženi I. lahko vozil po svojem prometnem pasu desno mimo nasproti vozečega osebnega avtomobila, ki ga je vozil obdolženi H., pa čeprav je ta morda bil tudi delno na njegovem voznem pasu, zdrsa ni povzročil osebni avtomobil, temveč bodisi neprilagojena hitrost motorista, bodisi zlizana guma ali oboje. Tudi obdolženec v svoji pritožbi izpostavlja, da sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem za sprejete zaključke glede motoristove vožnje, saj je za zaključek o prilagojenosti motoristove hitrosti odvisen od dejanske hitrosti motorista in od hitrosti, ki bi bila glede na okoliščine konkretnega primera ustrezna in ker gre za strokovno vprašanje, bi sodišče lahko nanje odgovorilo le s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke. Prav tako bi le s pomočjo izvedenca lahko sodišče presojalo možnost v zagovoru zatrjevanega načina reševanja prometne nesreče z vožnjo v notranjo stran ovinka in nazaj. Sodišče je takšno možnost manevra zavrnilo z obrazložitvijo, da takšno ravnanje ni bilo mogoče zaradi nepreglednosti ovinka in rastlinja na notranji strani ovinka. Možnost takega načina preprečitve prometne nesreče pa je odvisna predvsem od hitrosti vozila, voznikovih voznih sposobnosti in širine cestišča, vendar pa sodišče teh okoliščin niti ni presojalo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo kakšna naj bi bila ustrezna hitrost vožnje motorista, temveč je napravilo pavšalen in nelogičen zaključek, da je bila hitrost motorista glede na dolžino sledi zdrsa motorja in posledice nesreče prilagojena. Te okoliščine bi po mnenju obdolženca bile lahko le podlaga za sklepanje o dejanski hitrosti motorista, ne pa tudi o tem kakšna hitrost bi bila v konkretnem primeru ustrezna. Pri prilagojenosti hitrosti motorista pa bi moralo sodišče upoštevati še vsaj dve relevantni okoliščini in sicer nepreglednost ovinka in neustreznost sprednje pnevmatike na motorju. Dejstvo, ali je motorist vozil s prilagojeno hitrostjo, pa je za odločitev v konkretni zadevi ključnega pomena. Če je motorist vozil z neprilagojeno hitrostjo, bi to vplivalo na presojo vzroka motoristovega padca, saj bi to pomenilo, da je padel zaradi neprilagojene hitrosti in ne zaradi obdolženčeve vožnje. Nadalje obdolženec tudi navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe in temeljna jamstva poštenega postopka s tem, ko je odločitev o odgovornosti oprlo tudi na fotografije predlagatelja, glede katerih obdolžencu ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Prav tako je sodišče svojo odločitev oprlo na skico kraja prometne nesreče, ki pa ni narisana v merilu. Obrazložitev prvostopenjske sodbe pa je tudi nerazumljiva in nepopolna glede dejstva, da je motorist lahko zaznal obdolženčevo vozilo in je zaradi tega zdrsnil, medtem ko naj bi obdolženi H. po oceni sodišča motorista opazil šele, ko je ta že zdrsnil. Sodišče ne pojasni na podlagi katerih dokazov je sklepalo, da je motorist zaznal njegovo vozilo, še preden ga je on lahko opazil, torej da se nista mogla zaznati istočasno. Zaključek sodišča, da sta drug drugega zaznala v različnih trenutkih je ob dejstvu, da je bil ovinek nepregleden v obeh smereh tudi nelogičen. Ob ugotovitvi sodišča, da je motorista videl šele takrat, ko je ta že zdrsnil in ga je že neslo, bi ugotovitev, da sta se videla istočasno pripeljala do zaključka, da je vzrok motoristovega padca nekje druge in sicer v neprilagojeni hitrosti in neustrezni pnevmatiki. Ker je ta okoliščina pomembna za oceno verodostojnosti zagovora obeh obdolžencev, je sodišče z opisanim ravnanjem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Pritožbi sta utemeljeni.

Uvodoma je potrebno poudariti, da obdolženec in zagovornik neutemeljeno zatrjujeta bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj so razlogi, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe zadosti razumljivi in tudi niso v nasprotju z izrekom in sami med sabo in je iz njih mogoče dovolj jasno razbrati, zakaj je prvostopenjsko sodišče sprejelo takšno odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Obdolženčeve pritožbene trditve, v katerih navaja, da ob ugotovitvi sodišča, da je motorista videl takrat, ko je ta že zdrsnil in ga je že neslo, bi ugotovitev, da sta se videla istočasno pripeljala do zaključka, da je vzrok motoristovega padca nekje drugje, ne gre za nerazumljivost razlogov, temveč se takšne pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec neutemeljeno trdi, da mu je sodišče kršilo pravico do obrambe in do poštenega sojenja, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o fotografijah predlagatelja, ki so bile pridobljene naknadno. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženčevega zagovornika z dopisom z dne 16. 2. 2011 obvestilo, da lahko v roku 8 dni od prejema dopisa vpogleda v fotografije prometne nesreče, ki jih je predložil predlagatelj, iz uradnega zaznamka na istem dopisu pa je razvidno tudi, da je zagovornik pogledal fotografije dne 22. 2. 2011 (list. št. ...).

Pač pa obe pritožbi sodišču utemeljeno očitata, da je sodišče ugotavljajo pravno relevantna dejstva, čeprav za to nima ustreznega strokovnega znanja. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da se po obdolžilnem predlogu Policijske postaje Ž. se obdolženemu M. H. očita, da je dne 24. 6. 2010 ob 16.55 uri vozil osebni avtomobil po regionalni cesti izven naselja M. R., pri čemer ni vozil po desnem smernem vozišču ter s tem povzročil prometno nesrečo druge kategorije, obdolženemu J. I. pa, da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah med vožnjo v nasprotni smeri kot obdolženec H. vozil lastno motorno kolo, pri čemer hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim in preglednosti ceste ter značilnostim vozila in je s tem povzročil prometno nesrečo II. kategorije. Sodišče prve stopnje je po podanem zagovoru obeh obdolžencev v dokaznem postopku prebralo zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, pogledalo skico prometne nesreče, fotografije predlagatelja in fotografije, ki jih je v spis vložil obdolženi J. I., prebralo odredbe in zapisnik o izrednem tehničnem pregledu motornega kolesa, obvestilo o telesnih poškodbah za obdolženega J. I. in delovni nalog A. v. J. Po tako izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo zagovora obeh obdolžencev in izvedene dokaze ter na tej podlagi štelo za dokazano, da je ovinek, v katerem je prišlo do prometne nesreče nepregleden, o čemer se je prepričalo tako iz fotografij kot tudi na podlagi skice prometne nesreče in zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in da je obdolženec H. pripeljal v ovinek po nasprotnem voznem pasu, kar je ugotovilo na podlagi skice prometne nesreče in fotografij, iz katerih je dobro vidna lega osebnega avtomobila po trčenju v trenutku zaustavitve, ki se je z zadnjo levo pnevmatiko nahajal na nasprotnem voznem pasu obrnjen pod kotom v smeri proti varnostni ograji ob desnem robu cestišča gledano v smeri vožnje osebnega avtomobila. Glede na mesto na skici, kjer naj bi obdolženi H. opazil motorista, kot je navajal v zagovoru in dejstvo, da je motorist bil oddaljen od mesta trčenja, po oceni sodišča prve stopnje motorista ni mogel videti, kaj šele, da bi imel v tako ostrem nepreglednem ovinku možnost zapeljati v levo, da bi se izognil trčenju ter je tako štelo zagovorne navedbe obdolženega H., da se je nesreči skušal izogniti z umikanjem v levo in nato v desno, za neprepričljive. Takšen zaključek je dodatno utemeljilo z zaključki, da je obdolženi H. videl motorista že čisto postrani takrat, ko je le-ta že zdrsnil in ga je neslo, nemogoče pa je, da bi v tako ostrem ovinku lahko reševal prometno nesrečo z vožnjo v notranjo stran ovinka in nazaj, ko je šele nato zaviral. Zaključki, da obdolženemu I. ni mogoče očitati vožnje z neprilagojeno hitrostjo pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo z dejstvom, da sledi zdrsa motornega kolesa v dolžini 5,4 m ne kažejo na to, da bi šlo za neprilagojeno hitrost, saj bi v primeru neprilagojene hitrosti bile daljše, hujše pa bi bile tudi posledice prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je vzrok prometne nesreče vožnja obdolženca H., ki je skozi levi nepregledni ovinek pripeljal po nasprotnem smernem vozišču in ne neprilagojena hitrost motorista, saj se je slednji moral zaradi načina vožnje voznika osebnega avtomobila umikati osebnemu avtomobilu, pri tem pa je prišlo do zdrsa njegovega motorja, ki je nato trčil v osebni avtomobil. Iz povzetega je razvidno, da je sodišče prve stopnje res samo obrazlagalo način gibanja udeležencev, mehanizem nastanka prometne nesreče in ravnanje udeležencev, čeprav sodišče nima tovrstnih strokovnih znanj. Zaključki, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov so zgolj laični, pri čemer pa so bila med postopkom izpostavljena številna dejstva, od obstoja katerih je odvisen obstoj vzročne zveze med domnevno kršitvijo cestnoprometnih predpisov posameznega obdolženca in nastalo prometno nesrečo. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju obdolženega H. z dne 2. 2. 2011 (list. št. … do ...) je obdolženi H. v zagovoru navajal, da je vozil ob sredinski črti v levi ovinek in je kar naenkrat iz leve strani prineslo motorista, ki je bil že čisto postrani, praktično na tleh in je drsel proti njegovemu avtu, zaradi česar je z avtomobilom zapeljal levo nato pa v desno, saj ni vedel kako bi v tistem trenutku reševal prometno situacijo. Povedal je tudi, da ni videl kdaj je motorist padel, ker je prišel izza ovinka čisto horizontalno, ko je njegov avto obstal, je njegovo zadnje levo kolo od sredinske črte bilo oddaljeno 0,5 m, razdalja od avtomobila do roba cesta nasprotnega voznega pasu pa je bila 4,15 m in bi v normalnih pogojih mimo lahko vzporedno peljali trije motoristi. Zagovornik je po podanem zagovoru obdolženca H. predlagal, da sodišče angažira izvedenca prometne nesreče (pravilno stroke), pri čemer iz zapisnika o zaslišanju obdolženca H. res ne izhaja, da bi zagovornik ta dokazni predlog ob podaji posebej utemeljeval, kot navaja prvostopenjsko sodišče pri utemeljevanju zavrnitve tega dokaznega predloga. Vendar pa glede na dejstvo, da je obdolženi H. zatrjeval, da je poskušal preprečiti prometno nesrečo z umikanjem v levo ter nato nazaj v desno, kar ni nemogoč manever, posredno pa je tudi problematiziral vprašanje vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo prometno nesrečo, saj je trdil, da je motorista videl šele v trenutku, ko je že drsel proti njemu horizontalno, bi bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno šteti dokazni predlog za relevanten in angažirati izvedenca cestnoprometne stroke, kot utemeljeno trdita tako zagovornik kot obdolženec v pritožbi. Pritožbeno sodišče šteje, da je s tem obramba zadostila ustavno-sodnim kriterijem za vsebinsko presojo utemeljenosti dokaznega predloga, v skladu s katerimi mora sodišče ugoditi dokaznemu predlogu stranke, če je ta z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala pravno relevantnost in obstoj dokaza in da bo ta v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 113/2006 z dne 16. 11. 2006). Na podlagi skice kraja prometne nesreče in fotografij s kraja prometne nesreče pa zgolj na podlagi laične presoje sodišča o poteku gibanja vozil ni mogoče ugotoviti, katera od obdolžencema očitanih kršitev je bila neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče in ali je kateri od obdolžencev imel objektivne možnosti preprečiti nastanek te prometne nesreče. Šele izvedenec, ki ima strokovno znanje, s katerim pa sodišče ne razpolaga, bi lahko povedal na kakšni točki sta se lahko obdolženca zagledala in kakšne možnosti sta imela reagirati ter ali je manever, kot ga je v zagovoru zatrjeval obdolženi H., v takšni prometni situaciji sploh mogoč in izvedljiv. Strinjati se je tudi z obdolženčevimi pritožbenimi trditvami, da sodišče zgolj na podlagi dolžine sledi drsenja motornega kolesa ne more sprejeti zaključka o prilagojenosti hitrosti, s katero je vozil obdolženi J. I. ter da bi moralo vsekakor pri tej presoji upoštevati tudi ugotovitve z izrednega tehničnega pregleda motornega kolesa, na katerem je bilo ugotovljeno, da je bila sprednja pnevmatika na motornem kolesu obdolženega I. neustrezna, kar glede manevra udeleženca I. ni nepomembna okoliščina.

Pritožbeno sodišče se glede na pojasnjeno strinja s stališčem zagovornika in obdolženega, da bi sodišče v predmetnem postopku moralo angažirati izvedenca cestnoprometne stroke, saj vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na nastanek prometne nesreče, niso bile razjasnjene do te mere, da bi bilo mogoče odločiti o obdolženčevi odgovornosti za storjeni prekršek in prometno nesrečo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in je izpodbijano sodbo o prekršku razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

V ponovnem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče angažirati izvedenca cestnoprometne stroke, s pomočjo katerega bo moralo ugotoviti točko medsebojne vidljivosti oz. kje sta obdolženca imela možnost zagledati drug drugega, kakšna bi bila pričakovana reakcija voznika s povprečnimi vozniškimi sposobnostmi v takšni situaciji, zlasti ali je možen tudi takšen manever kot ga zatrjuje obdolženi H. v zagovoru, ali bi ob takšnem manevru bilo možno, da bi na koncu po zaviranju osebno vozilo obstalo v takšnem položaju, kot je bilo ugotovljeno na kraju prometne nesreče. Posebej bo moral biti izvedenec povprašan o tem, kako je na reševanje prometne situacije vplivala neustrezna sprednja pnevmatika na motornem kolesu obdolženca I. ter ali je glede na sledove drsenja motornega vozila, nastale poškodbe na vozilih, poškodbe obdolženega I., zavorne sledi obdolženčevega osebnega vozila in ostale okoliščine prometne nesreče za katerega od obdolžencev, zlasti obdolženca H., bilo objektivno mogoče preprečiti nastanek prometne nesreče. Na podlagi podanega izvedenskega mnenja pa bo moralo sodišče prve stopnje samo odgovoriti na vprašanje kaj je bil neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče in kako sta ravnanje enega in drugega obdolženca vplivali na potek prometne nesreče, da bo lahko odločilo o odgovornosti obdolženca H. za nastanek prometne nesreče, kar je pomembno za uporabo 234. člena ZVCP-1. V kolikor bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da vzročna zveza med ravnanjem obdolženega H. in nastalo prometno nesrečo ni bila prekinjena, bo moralo zaradi uporabe 234. člena ZVCP-1 dodatno dodatno obrazložiti, na podlagi česa je štelo poškodbe, ki jih je utrpel obdolženec I. za lahke telesne poškodbe. Istočasno pa bo glede na spremenjeno materialnopravno zakonodajo kar zadeva prometne nesreče moralo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZP-1 uporabiti pravilen materialnopravni predpis za opredelitev obdolženčevega ravnanja, v kolikor bo poprej zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec sploh odgovoren za očitano mu ravnanje.