Jedro

Tožničina škoda, znana in predvidljiva ob poravnavi, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča morda prenizko ovrednotena, pri čemer pa je vendarle treba poudariti, da je šlo za poravnavo, ne za sodbo. Vendar je že prvostopenjsko sodišče korektno opozorilo, da v okviru ocene nove škode, torej škode, ki tedaj ni bila ne znana ne po rednem teku stvari predvidljiva, tega ni mogoče korigirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh plačati znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2014 do plačila in pravdne stroške v znesku 618,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. V presežku, od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 do plačila, je zavrnilo tožbeni zahtevek. Gre za tožničino novo škodo, in sicer za dodatne duševne bolečine zaradi poslabšanja posebno težke invalidnosti sina, ki je bila ob sklepanju poravnave za nastalo škodo nepredvidljiva.

2. Tožnica se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih oz. dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga zvišanje dosojene odškodnine, s stroškovno posledico, pritožbene stroške pa tudi opredeljuje. V pritožbi povzema poslabšano sinovo stanje, ki ga je ugotovil izvedenec in to, da gre pri njej za kronično prilagoditveno motnjo, ki je v zvezi z izrazito obremenjujočim doživetjem. Sin je bil namreč zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nameščen v zavod, kar je tožnica doživela kot novo hudo izgubo, na katero je odreagirala s še večjo duševno stisko. V pritožbi tožnica povzema izvedensko mnenje in svojo izpovedbo in meni, da je na tej podlagi upravičena do višje odškodnine.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisna temelj in višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo pravilne in popolne razloge o obsegu njene nove škode, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Tožnica ugotovljenih dejstev niti ne izpodbija niti ne navaja, česa naj sodišče ne bi ugotovilo, pa je pomembno, prav nasprotno. V pritožbi povzema ravno ugotovitve sodišča, korektno oprte na mnenje izvedenca in na njeno izpovedbo (8. in 9. točka obrazložitev prvostopenjske sodbe).

7. Denarna odškodnina za tožničino novo (dodatno) nepremoženjsko škodo v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), to je stopnji in trajanju duševnih bolečin ter teži in naravi nove škode. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi zadoščenje za prestano duševno trpljenje. Škodo in odškodnino zanjo je ob tem ustrezno umestilo med druge primere iz sodne prakse, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

8. Škoda, ki jo je utrpel tožničin sin v prometni nesreči 20. 7. 2005, je bila katastrofalna in temu ustrezno je bilo tožničino duševno trpljenje, ki je v našem pravu (2. odst. 180. čl. OZ) v takih izjemnih primerih podlaga za pravično denarno odškodnino tudi za mater kot posredno oškodovanko. Tožničina škoda, znana in predvidljiva ob poravnavi 9. 2. 2006 (bodoča škoda, 182. čl. OZ), je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča morda prenizko ovrednotena (7.511,27 EUR), pri čemer pa je vendarle treba poudariti, da je šlo za poravnavo, ne za sodbo. Vendar je že prvostopenjsko sodišče korektno opozorilo, da v okviru ocene nove škode, torej škode, ki tedaj ni bila ne znana ne po rednem teku stvari predvidljiva, tega ni mogoče korigirati. Znesek, ki presega polovico tistega, ki je pokrival tožničino prvotno škodo, je glede na to, da gre za „le“ še poslabšanje že tako katastrofalnega stanja, ustrezen, pravilen.(2) (Glej 7., 8. in 9. točko obrazložitev prvostopenjske sodbe; ob sklenitvi poravnave je tožničin sin še živel doma, mati je zanj skrbela, lahko je sedel v invalidskem vozičku, kontakt z okolico – odziv na dražljaje - je bil boljši, sedaj pa je v institucionalni oskrbi, kontakti z njim so bistveno slabši).

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj npr. zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 642/2006 in II Ips 648/2005, kjer so bili oškodovanci v enakem sorodstvenem razmerju s podobno hudimi poškodbami in je bila odškodnina ne za novo, pač pa za osnovno škodo odmerjena v razponu približno 9 neto povprečnih plač v RS.