Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za spor iz pogodbenih razmerij, saj je sporno plačilo pogodbeno dogovorjenih storitev tožeče stranke, pride v poštev določba 56. člena ZMZPP, po kateri je za spore iz pogodbenih razmerij sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Tudi po prvem odstavku 7. člena Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, je za spore iz pogodbenih razmerij pristojnost slovenskega sodišča podana tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 162516/2015 z dne 23. 12. 2015, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in sicer za glavnico 1.293,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2015 dalje ter za izvršilne stroške 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 345,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Ugovarja pristojnost sodišča RS, ker toženec v RS nima ne stalnega ne začasnega prebivališča. Sodišče je napačno uporabilo dokazno breme glede obsega opravljenih storitev in višine obračunanih storitev. Neutemeljeno je stališče glede vračila prejete ugodnosti. Ker iz sodbe ni mogoče razbrati, kdaj je pogodba prenehala, obračuna sploh ni mogoče opraviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nista dopustna pritožbena razloga.

5. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru, da za odločitev o sporu sodišče Republike Slovenije ni pristojno, da torej ni podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča. Ugovor nepristojnosti tožena stranka utemeljuje s tem, da toženec v RS nima ne stalnega in ne začasnega prebivališča, saj mu je prav zaradi tega sodišče prve stopnje s sklepom postavilo začasnega zastopnika. Ali ima bivališče prijavljeno v kakšni drugi državi, pa ni znano.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tudi prvostopenjsko sodišče po poizvedbah v javnih evidencah RS ugotovilo, da toženec v RS nima niti stalnega niti začasnega prebivališča. Njegovo zadnje znano stalno prebivališče je bilo na naslovu ...., Domžale.

7. Pristojnost slovenskega sodišča se presoja po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). ZPP v 29. členu vsebuje generalno opredelitev, da je sodišče RS pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo (torej predvsem z ZMZPP). Ker gre v obravnavani zadevi za spor iz pogodbenih razmerij, saj je sporno plačilo pogodbeno dogovorjenih storitev tožeče stranke, pride v poštev določba 56. člena ZMZPP, po kateri je za spore iz pogodbenih razmerij sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Tudi po prvem odstavku 7. člena Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, je za spore iz pogodbenih razmerij pristojnost slovenskega sodišča podana tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Tudi sodna praksa sodišča Evropske unije, ki jo v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira prvostopenjsko sodišče, še dodatno potrjuje pravilnost odločitve o pristojnosti sodišča Republike Slovenije.

8. Med pravdnima strankama je spor o obveznostih toženca iz naročniške pogodbe ter pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti (prilogi A3 in 4). Sodišče prve stopnje je med ostalim zavrnilo ugovor toženca, da tožeči stranki ni nič dolžan, češ da po 11. 5. 2015 njenih storitev ni več uporabljal. Pri odločanju o tem, ne glede na dokazno breme za zatrjevano neuporabo storitev, zadostuje že ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju naročniškega razmerja v tem obdobju, ki je v pritožbenem postopku ni več dopustno izpodbijati. To pomeni obveznost plačila ne zgolj telefonskih pogovorov in SMS, ampak tudi naročnine in drugih storitev, npr Monete (računi v prilogah A5 do A9 sicer izkazujejo uporabo storitev telefoniranja in pošiljanja SMS tudi po 11.5.2015).

9. V ostalem se pritožbene trditve tičejo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (glede obsega in višine obračunanih storitev), v kar pa pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 458. člena ZPP ne sme posegati. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zato ni razlogov za pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena, še manj za očitek o nepopolni obrazložitvi sodbe. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ne more zahtevati povračila stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.