Jedro

Kdo je upravičen do pritožbe zoper sodbo določa 367. člen ZKP, ki v četrtem odstavku izrecno našteva tiste primere, ko je do pritožbe upravičen tudi oškodovanec. Med njimi pritožbe zoper sodbo izdano v postopku za preklic pogojne obsodbe ni. Ker tudi določbe 506. člena ZKP, ki oškodovanca sicer določajo kot enega od predlagateljev za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe, v zvezi s pritožbo zoper sodbo oškodovancu ne dajejo več pravic kot jih ima po določbi 367. člena ZKP, je pravica oškodovanca do pritožbe omejena na primere naštete v četrtem odstavku 367. člena ZKP. Oškodovani A. A. torej nima pravice do pritožbe. Ker je pritožbo podala oseba, ki nima pravice do pritožbe, jo je pritožbeno sodišče zavrglo s sklepom kot nedovoljeno (390. člen ZKP).

Smisel roka za izpolnitev naložene obveznosti je dvojen: po eni strani obsojencu dá čas, da izvede vse potrebno za izpolnitev svoje obveznosti, po drugi strani pa mu določi tudi skrajni rok izpolnitve obveznosti, kar se odraža v pravici upravičenega tožilca in oškodovanca (oziroma sodišča, ki lahko ukrepa po uradni dolžnosti), predlagati postopek za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec svoje obveznosti ne izpolni (prvi odstavek 506. člena ZKP). Če obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti (61. člen KZ-1). Obsojenec mora torej izkazati obstoj upravičenih razlogov, hkrati pa mora obstajati možnost preverjanja njegovega truda za izpolnitev obveznosti še pred potekom preizkusne dobe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojene se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba oškodovanega A. A. se zavrže kot nedovoljena.

III. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo odločilo, da obsojeni B. B. na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določi nov rok za izpolnitev obveznosti iz 1. in 2. točke posebnega pogoja določenega v pogojni obsodbi izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 20273/2017 z dne 10. 9. 2018, v zvezi s popravnim sklepom II K 20273/2017 z dne 27. 9. 2018 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 20273/2017 z dne 21. 3. 2019 ter sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 20273/2017 z dne 11. 10. 2019, in sicer do 31. 12. 2021. Odločilo je še, da v preostalem ostane sodba nespremenjena, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obsojenke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega zakona, s predlogom, da sodišče podaljša rok za izpolnitev obveznosti do 31. 12. 2022. Oškodovani A. A. vlaga pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da se pogojna obsodba prekliče. 3. Pritožba zagovornika obsojene je neutemeljena, pritožba oškodovanega A. A. pa nedovoljena.

4. Pritožnik navaja, da prvostopnemu sodišču ni bilo znano, da je obsojenka poleg obveznosti, ki so bile upoštevane, obremenjena še z obveznostmi po sodbi Okrajnega sodišča v Brežicah II K 30341/2016 z dne 29. 5. 2017 v višini 40.000,00 EUR. Upošteva naj se tudi njene obveznosti v drugih postopkih in rok za izpolnitev obveznosti podaljša do 31. 12. 2022. 5. Prvostopno sodišče je v skladu s predlogom obsojenke (Odgovor na predlog tožilstva in prošnja za podaljšanje roka, list. št. 261) rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšalo do konca leta 2021. Če obsojenec svoje obveznosti naložene s pogojno obsodbo v danem roku ne izpolni, sme sodišče pogojno obsodbo preklicati (61. člen Kazenskega zakonika (KZ-1). Smisel roka za izpolnitev naložene obveznosti je dvojen: po eni strani obsojencu dá čas, da izvede vse potrebno za izpolnitev svoje obveznosti, po drugi strani pa mu določi tudi skrajni rok izpolnitve obveznosti, kar se odraža v pravici upravičenega tožilca in oškodovanca (oziroma sodišča, ki lahko ukrepa po uradni dolžnosti), predlagati postopek za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec svoje obveznosti ne izpolni (prvi odstavek 506. člena ZKP). Če obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti (61. člen KZ-1). Obsojenec mora torej izkazati obstoj upravičenih razlogov, hkrati pa mora obstajati možnost preverjanja njegovega truda za izpolnitev obveznosti še pred potekom preizkusne dobe.

6. Slabo premoženjsko stanje samo po sebi ni ovira, ki objektivno upraviči neizpolnitev posebnega pogoja. Šele okoliščine na katere obsojenec ni mogel vplivati, so lahko upravičen razlog. Obsojenka v navedenem odgovoru, pa tudi pritožnik v pritožbi, govorita o trudu obsojenke za izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe v pritožbi niso podprte z nobenim argumentom in dokazom. Obsojenka za svoje obveznosti ve že od 2. 4. 2019, iz izjav oškodovancev pa izhaja, da z njimi ni vzpostavila niti stika. Na njen trud za izpolnitev obveznosti kaže le zaposlitveni načrt z dne 23. 11. 2020 (priloga B 4) z veljavnostjo do 23. 11. 2021. Iz njega je razvidnih več aktivnosti, ki jih je obsojenka dolžna izvajati, vendar glede tega pritožbi niso priložena nobena dokazila. Zaposlitveni načrt je torej v veljavi že skorajda leto dni, splošno znano1 pa je, nasprotno navedbam obsojenke, da kljub epidemiji COVID-19 že dalj časa vlada pomanjkanje delovne sile in so ji torej odprte zaposlitvene možnosti, še zlasti ob upoštevanju, da je izobražena (srednja komercialna šola) in da ima delovne izkušnje. Tudi glede nepremičnega premoženja, za katerega sicer iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja da je pod hipotekami, je treba ugotoviti, da hipoteka sama po sebi ne pomeni nemožnosti razpolaganja s premoženjem, kar je prav tako treba upoštevati pri zatrjevanju truda za poplačilo oškodovancev.

7. Prvostopno sodišče je z določitvijo novega roka za izpolnitev obveznosti obsojenke tej dalo dodaten čas za izpolnitev njenih obveznosti, upravičenim predlagateljem postopka za preklic pogojne obsodbe (oziroma za ukrepanje po uradni dolžnosti) pa možnost, da bodo ob izteku tega roka preverjali, ali je zatrjevani trud obsojenke podprt z dokazi oziroma ali obstajajo upravičeni razlogi za neizpolnitev. Ker bi dodatno podaljšanje roka to možnost časovno tako oddaljilo, da bi izgubila svoj smisel, hkrati pa bo v primeru izkazanosti upravičenih razlogov (lahko tudi z vidika celotne obremenitve obsojenke) še vedno lahko podaljšan tudi kasneje, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obsojene zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Kdo je upravičen do pritožbe zoper sodbo določa 367. člen ZKP, ki v četrtem odstavku izrecno našteva tiste primere, ko je do pritožbe upravičen tudi oškodovanec. Med njimi pritožbe zoper sodbo izdano v postopku za preklic pogojne obsodbe ni. Ker tudi določbe 506. člena ZKP, ki oškodovanca sicer določajo kot enega od predlagateljev za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe, v zvezi s pritožbo zoper sodbo oškodovancu ne dajejo več pravic kot jih ima po določbi 367. člena ZKP, je pravica oškodovanca do pritožbe omejena na primere naštete v četrtem odstavku 367. člena ZKP. Oškodovani A. A. torej nima pravice do pritožbe. Ker je pritožbo podala oseba, ki nima pravice do pritožbe, jo je pritožbeno sodišče zavrglo s sklepom kot nedovoljeno (390. člen ZKP).

9. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi morala obsojenka plačati stroške pritožbenega postopka. Glede na obveznosti do oškodovancev in ugotovljene okoliščine glede njenega trenutnega premoženjskega stanja, jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, saj bi sicer lahko bilo ogroženo njeno preživljanje.

1 Kar sledi tudi iz podatkov o stopnji registrirane brezposelnosti v prvi polovici leta 2021 za državo nasploh in tudi za področje Območne službe Sevnica objavljenih na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje.