Jedro

Brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli le za tista dejanja pravne pomoči, ki so bila opravljena vsaj dan kasneje, kot je bila vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo Bpp 1186/2023 z dne 18. 12. 2023 je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja z dne 13. 12. 2023 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca po sklepu Okrožnega sodišča v Kopru II N 187/2020 z dne 28. 3. 2023 (v nadaljevanju: sklep z dne 28. 3. 2023), v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru IV Cp 397/2023 z dne 21. 9. 2023 (v nadaljevanju: sklep z dne 21. 9. 2023).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik po pooblaščenki 13. 12. 2023 vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP. Toženka navaja listine, ki so bile priložene prošnji, ter pojasni, da je bilo s sklepom z dne 28. 3. 2023 sklenjeno, da mora tožnik kot nasprotni udeleženec za stroške sodnega izvedenca, nastale v nepravdnem postopku II N 187/2020, vodenem zaradi spremembe stikov in otrokovega priimka ter zvišanja preživnine, plačati predlagateljici A. A. znesek 802,44 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sklepa z dne 28. 3. 2023), ter v enakem roku, prav tako za stroške sodnega izvedenca, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kopru znesek 1.106,83 EUR (IV. točka izreka sklepa z dne 28. 3. 2023). Tožnik je zoper sklep z dne 28. 3. 2023 vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 21. 9. 2023 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Kot obrazloži toženka, oseba, ki je po 10. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) lahko upravičenec do BPP, za slednjo lahko zaprosi v katerikoli fazi postopka, vendar pa dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena (prvi in drugi odstavek 11. člena ZBPP). Za utemeljitev zahtevka za dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka mora iz priloženih dokazil izhajati, da je prosilcu naložena obveznost založitve predujma za izvedenca oziroma za sodnega tolmača, razviden mora biti rok za plačilo in znesek, ki ga je treba plačati.

3. Toženka po pregledu obravnavane prošnje za BPP in priložene dokumentacije pojasnjuje, da gre pri odločitvi o stroških iz III. in IV. točke izreka sklepa z dne 28. 3. 2023 za skupne stroške postopka, ki so v danem primeru nastali z izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije. Za plačilo teh stroškov je predlagateljica postopka A. A. 10. 1. 2021 založila predujem v višini 1.604,88 EUR, kolikor je znašala tudi nagrada izvedenca, priznana s sklepom z dne 5. 7. 2021, ki je bila torej v celoti izplačana iz predujma. Ker je ta del stroškov za izvedenca predhodno trpela predlagateljica, ji je, glede na sprejeto odločitev o polovični obveznosti pokritja tega stroška s strani vsakega udeleženca, tožnik dolžan povrniti polovico zneska, to je 802,44 EUR. V nadaljevanju postopka pa je bila predlagateljica upravičena do BPP. Tudi stroški, ki jih je za upravičenko do BPP iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena ZBPP med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS), so stroški sodnega postopka. Zato jih mora tožnik namesto stranki, ki je upravičena do BPP, povrniti v korist proračuna RS. Glede na povedano je s sklepom z dne 28. 3. 2023 sodišče tožniku naložilo v plačilo tudi polovico stroškov, ki jih je za izvedenca iz proračuna založila RS, to je 1.106,83 EUR. Ker BPP lahko zajema le stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za BPP, stroški za sodnega izvedenca v konkretni zadevi pa so nastali že pred vložitvijo obravnavane prošnje, zakonski pogoji za dodelitev BPP v zaprošeni obliki skladno z 11. členom niso izpolnjeni. Zato je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP. Ob takšnem zaključku ni dalje presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij za dodelitev BPP.

_**Vsebina tožbe**_

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter, kot navaja, zaradi kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da se 1.) tožnikovi prošnji za BPP z dne 13. 12. 2023 ugodi in se mu dodeli BPP v obliki oprostitve stroškov izvedenca po sklepu z dne 28. 3. 2023, v zvezi s sklepom z dne 21. 9. 2023, v skupni višini 1.909,27 EUR (in sicer za znesek v višini 802,44 EUR, ki bi ga moral plačati A. A., ter za znesek 1.106,83 EUR, ki bi ga moral plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kopru), ter se 2.) znesek stroškov v višini 802,44 EUR izplača iz proračunskih sredstev sodišča na račun A. A. v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Tožnik tudi zahteva, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je 13. 12. 2023 vložil obravnavano prošnjo, povzema vsebino sklepov z dne 28. 3. 2023 in 21. 9. 2023 ter dodaja, da je zoper pravnomočni sklep z dne 28. 3. 2023 vložil predlog za dopustitev revizije, o katerem do vložitve te tožbe še ni bilo odločeno. Za tem povzema razloge izpodbijane odločbe in nato pojasnjuje, da so bili stroški izvedenca (obveznost plačila predujma) sprva naloženi v plačilo le predlagateljici, ki je predlagala ta dokaz, s pomočjo katerega si je prizadevala dokazati, da je otrok na stikih s tožnikom ogrožen. Kolikor bi Okrožno sodišče v Kopru štelo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in največjo korist otroka potrebna postavitev izvedenca, bi predujem za plačilo izvedenca kot skupni strošek tekom postopka naložilo obema udeležencema postopka oziroma bi ta predujem založilo iz sredstev sodišča. Ker ga je naložilo le predlagateljici, je jasno, da je to storilo zaradi njenega vztrajanja pri dokaznem predlogu, ki je bil izveden v njeno korist in ne v korist obeh udeležencev, zato ne gre za skupne stroške. Tožnik izpostavlja, da v zvezi s tem oblikovana sodna praksa ni enotna, ter poudarja, da so bili stroški izvedenca kot skupni stroški opredeljeni šele s sklepom z dne 28. 3. 2023 po prostem preudarku, pri katerem pa sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Zato je zoper sklep z dne 28. 3. 2023 vložil pritožbo, nato pa tudi predlog za revizijo. Navedeno pomeni, da se je tožnik z dejstvom, da bo moral kriti stroške izvedenca, seznanil šele ob prejemu odločbe sodišča druge stopnje, to je sklepa z dne 21. 9. 2023, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep z dne 28. 3. 2023. To obenem pomeni, da prošnje za BPP prej ni mogel vložiti oziroma bi bila ta zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena. Izpodbijana odločba je glede na podano obrazložitev toženke arbitrarna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Glede na to, da tožnik ni bil oproščen plačila stroškov izvedenca iz razloga, ker prošnje ni vložil že v času, ko naj bi ti stroški nastali predlagateljici, ampak šele v času, ko so mu bili prvič naloženi v plačilo, mu je bila kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom. V zadevi je bilo zato tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Z obrazložitvijo iz izpodbijane odločbe se določba 11. člena ZBPP izkaže kot neustavna, saj glede na pogoje, ki bi jih moral izpolniti, da bi bilo njegovi prošnji ugodeno, tožniku ni bila zagotovljena pravica do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) ter pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, izvotljena pa je obveznost države po 4. členu ZBPP, da zagotovi enakopravno dostopnost sodnega varstva, med drugim v obliki oprostitve stroškov postopka.

6. Kot dalje navaja tožnik ob sklicevanju na določbe tretjega odstavka 46. člena ter drugega in četrtega odstavka 49. člena ZBPP, ta zakon izrecno ne določa, ali in na kakšen način lahko nasprotna stranka (v tem primeru tožnik) zaprosi za oprostitev plačila stroškov postopka, ki so bili predhodno izplačani iz sredstev BPP v korist druge stranke (v konkretnem primeru predlagateljice), če jih v času, ko so tožniku naloženi v plačilo, zaradi slabega premoženjskega stanja ta ne more plačati. Zato je v ZBPP pravna praznina in iz tega razloga tožniku kršeni pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic, saj pod enakimi pogoji kot drugi upravičenci zaradi slabega premoženjskega stanja ne more biti oproščen plačila stroškov postopka. Skladno z namenom in ciljem BPP, kot izhaja iz 4. člena ZBPP, ter v luči spoštovanja pravice do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic, bi toženka lahko tožnikovi prošnji ugodila s smiselno uporabo četrtega odstavka 49. člena ZBPP tako, da bi v zvezi s stroški, ki naj bi se povrnili v proračun RS, upoštevala materialni položaj tožnika v času vračila, to je na dan, ko je odločitev o stroških iz sklepa z dne 28. 3. 2023, v zvezi s sklepom z dne 21. 9. 2023, postala pravnomočna in izvršljiva.

7. Poleg tega tožnik še opozarja, da so bili - kot je navedel tudi v pritožbi zoper sklep z dne 28. 3. 2023 - v njegovo breme napačno naloženi stroški v zvezi z nagrado izvedenca v višini 744,22 EUR. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru II N 187/2020 z dne 10. 1. 2022 so bili namreč izvedencu priznani stroški v znesku 744,22 EUR, ki so nastali za delo izvedenca dne 29. 10. 2021 in dne 5. 11. 2021, to pa je vse v času, preden je bila predlagateljici izdana odločba o BPP, št. Bpp 92/2022 z dne 28. 2. 2022, za kritje stroškov izvedenca v zadevnem postopku od 5. 2. 2022 dalje. Ker je bila torej predlagateljica oproščena le plačila stroškov postopka, ki bi nastali v obdobju od 5. 2. 2022 dalje, se plačilo pred tem nastalih stroškov ne bi smelo opraviti iz sredstev BPP. Kljub temu je Okrožno sodišče v Kopru s popravnim sklepom II N 187/2020 z dne 6. 4. 2022 nezakonito spremenilo sklep o nagradi izvedenca z dne 10. 1. 2022 tako, da je z njim priznane stroške izvedenca naložilo v izplačilo iz sredstev BPP. Tožnik zoper popravni sklep ni vložil pritožbe, saj tedaj zanjo ni imel pravnega interesa, je pa (tudi) iz opisanega razloga s pritožbo izpodbijal sklep z dne 28. 3. 2023 in nato tudi v tem delu vložil predlog za dopustitev revizije. Kot predlagane dokaze je v tožbi poleg izpodbijane odločbe navedel še sklep z dne 28. 3. 2023, sklep z dne 21. 9. 2023, predlog za dopustitev revizije zoper sklep z dne 28. 3. 2023, v zvezi s sklepom z dne 21. 9. 2023, ter odločbo Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 92/2022 z dne 28. 2. 2022. _**Nadaljnji potek upravnega spora**_

8. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

9. Tožnik je po pozivu sodišča v vlogi, poslani priporočeno po pošti 3. 5. 2024, ki jo je sodišče prejelo 7. 5. 2024, navedel, da mu je bil sklep z dne 21. 9. 2023 vročen 21. 10. 2023, ko je bil vročen njegovi pooblaščenki, kot to izhaja iz upravnih spisov zadeve in priložene fotokopije prve strani sklepa z dne 21. 9. 2023. 10. Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 27. 5. 2024 ob 13:00 uri razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega sta bila pravilno povabljena tožnik po pooblaščenki in toženka, vendar se naroka nista udeležila. Toženka je že z vlogo z dne 11. 4. 2024 sporočila, da soglaša, da sodišče v zadevi odloči na podlagi listin brez glavne obravnave. Tožnik takšnega soglasja ni podal, pač pa je dne 24. 5. 2024 ob 11:25 sodišče po elektronski pošti prejelo sporočilo njegove pooblaščenke, da je zbolela in da zato prosi za preložitev naroka.

11. V skladu s prvim odstavkom 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP, katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo za vprašanja, ki jih ZUS-1 ne ureja drugače - glej prvi odstavek 22. člena ZUS-1) sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Kaj so upravičeni razlogi v primeru okoliščin zdravstvene narave, je določeno v drugem odstavku 115. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. V takem primeru mora oseba predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, sodišče pa lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

12. Kot je razvidno iz sodnega spisa, je tožnikova pooblaščenka, ki je pravno kvalificirana oseba, predlagala preložitev naroka v petek, 24. 5. 2024, torej tri dni pred narokom, zaradi svoje bolezni, pri čemer ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s to boleznijo in (niti tega dne, niti pozneje do izdaje te sodbe) tudi ni predložila predpisanega zdravniškega opravičila, kot to zahteva drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na opisano zakonsko ureditev zgolj gola, povsem pavšalna navedba, da je pooblaščenka zbolela, za zaključek o opravičljivosti izostanka in preložitev naroka ne zadošča. To pomeni, da tožnik ni opravičil neprihoda na glavno obravnavo. Le-te zato sodišče ni opravilo, za kar je imelo podlago v določbi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1. V tej zvezi še pojasnjuje, da v takem primeru obvelja dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Neizvedena glavna obravnava ima namreč za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih trditev o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh tistih morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile z opravljeno glavno obravnavo v sodnem postopku (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329-330). Sodišče pa še dodaja, da tudi sicer, kot se je izkazalo tekom postopka v tem upravnem sporu, tiste dejanske okoliščine, ki so, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, po presoji sodišča bistvene za odločitev v konkretnem primeru, med strankama niso sporne (glej še prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**_Odločitev sodišča_** **K I. točki izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev iz izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca po sklepu z dne 28. 3. 2023, v zvezi s sklepom z dne 21. 9. 2023. Da je tožnik z obravnavano prošnjo uveljavljal dodelitev BPP v tej obliki in obsegu, ni sporno. Prav tako ni sporno, kakšno je besedilo (za zadevo relevantnega dela) izrekov navedenih sklepov, kot tudi ne, da je bil sklep z dne 21. 9. 2023 tožniku vročen 21. 10. 2023, obravnavano prošnjo za BPP pa je vložil 13. 12. 2023. 15. Po presoji sodišča je toženka sprejela pravilno odločitev, ki ima podlago v zakonu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče lahko sledi tudi razlogom, s katerimi je toženka utemeljila sprejeto odločitev. Ker je njene razloge že predhodno povzelo, jih na tem mestu ponovno ne navaja, pač pa glede na tožbene ugovore pojasnjuje:

16. Namen BPP je opredeljen v 1. členu ZBPP (glej prvi odstavek), in sicer je to uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. BPP se, kot izhaja iz prvega odstavka 2. člena ZBPP, dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Po izrecni določbi drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki je pravna podlaga za odločitev, sprejeto z izpodbijano odločbo, zajema dodeljena BPP tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena. Ta zakonska določba je bila v ZBPP vnešena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-A, Uradni list RS, št. 50/2004), ki je stopil v veljavo in se uporablja od 21. 5. 2004 dalje. V zakon je bila ta določba dodana, ker lahko v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZBPP upravičenci zaprosijo za BPP v katerikoli fazi postopka, zgolj takšna dikcija pa je dopuščala razlago, da lahko prosilec prosi za oprostitev stroškov sodnega postopka kot eno od oblik BPP tudi po končanem postopku oziroma da lahko prosi za dodelitev BPP, ko so bila posamezna dejanja pravne pomoči že opravljena, torej za nazaj. Takšna ureditev je bila po mnenju predlagatelja preširoka, zato je bila predlagana (in nato sprejeta) sprememba 11. člena ZBPP na način, da se v novem drugem odstavku izrecno določi, da lahko dodeljena BPP zajema samo tiste stroške postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje, ter plačilo za tista dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena (glej Poročevalec Državnega zbora RS, letnik XXX, št. 42, str. 13 - Obrazložitev k predlogu ZBPP-A). Sodišče še pojasnjuje, da je v sodni praksi povsem ustaljeno stališče, da se lahko BPP dodeli le za tista dejanja pravne pomoči, ki so bila opravljena vsaj dan kasneje, kot je bila vložena prošnja za BPP (sodbe Upravnega sodišča I U 695/2013 z dne 28. 5. 2013, I U 1260/2018 z dne 19. 6. 2018, I U 747/2019 z dne 28. 5. 2019, I U 344/2020 z dne 13. 5. 2020, I U 1834/2021 z dne 1. 2. 2022 in I U 1743/2022 z dne 2. 2. 2023 ter sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1701/2006 z dne 14. 12. 2006 in X Ips 296/2014 z dne 13. 11. 2014).

17. Glede na citirano določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP je tudi po presoji sodišča toženka prošnjo za BPP v konkretnem primeru utemeljeno zavrnila. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, je bilo plačilo za stroške sodnega izvedenca, katerih oprostitev je nato uveljavljal z obravnavano prošnjo za BPP, tožniku naloženo s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 28. 3. 2023 (III. in IV. točka izreka), in sicer mu je bilo naloženo, da jih plača v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeni sklep je sicer tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 21. 9. 2023, ki je bil tožniku vročen 21. 10. 2023. Z zavrnitvijo pritožbe je sklep z dne 28. 3. 2023 postal pravnomočen, z vročitvijo sklepa z dne 21. 9. 2023, torej od dne 21. 10. 2023 pa je tožniku tudi začel teči 15-dnevni rok za plačilo zneskov za stroške izvedenca po sklepu z dne 28. 3. 2023. To pa pomeni, da celo ob stališču, da tožnikova obveznost plačila stroškov za izvedenca še ni nastala pred vročitvijo sklepa z dne 21. 9. 2023, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep z dne 28. 3. 2023, oziroma da ni nastala pred iztekom roka za plačilo obveznosti po sklepu z dne 28. 3. 2023 (za kar se glede na tožbene ugovore smiselno zavzema tožnik), ni mogoče zaključiti česa drugega kot to, da je bila obravnavana prošnja za BPP dne 13. 12. 2023 vložena po tem, ko so stroški, katerih oprostitev se z njo uveljavlja, že nastali. Zato jo je bilo glede na drugi odstavek 11. člena ZBPP treba zavrniti. Ob tem sodišče pripominja, da sicer drži, da tožniku do vročitve sklepa z dne 28. 3. 2023 ni moglo biti znano, kdo bo nosil stroške izvedenca, od vročitve navedenega sklepa dalje pa je bila tožniku odločitev (čeprav nepravnomočna) znana, kar pomeni, da bi lahko vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki oprostitve stroškov postopka že vse od vročitve sklepa z dne 28. 3. 2023 dalje, vendar tega ni storil, in to niti v roku za izpolnitev obveznosti po sklepu z dne 28. 3. 2023, torej v roku 15 dni po vročitvi sklepa z dne 21. 10. 2023. Zato sodišče kot očitno neutemeljeno zavrača tožnikovo sklicevanje, da ni imel možnosti (pravočasno) uveljavljati dodelitve BPP, in tudi vse s tem povezane tožbene očitke o neustavnosti zakonske ureditve.

18. Sodišče še poudarja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu le izpodbijana odločba in z njo sprejeta odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP. Do pravilnosti in zakonitosti sklepov z dne 28. 3. 2023 in 21. 9. 2023 ter drugih odločitev iz nepravdnega postopka II N 187/2020 se sodišče v tem upravnem sporu ne more opredeljevati, temveč je to stvar postopkov na podlagi pravnih sredstev, vloženih zoper omenjena sklepa in druge odločitve, sprejete v nepravdnem postopku. Navedbe, ki jih v zvezi s tem podaja tožnik v upravnem sporu, so torej za odločitev o obravnavani tožbi nerelevantne.

19. Glede na vse povedano po presoji sodišča tudi tožbeni ugovori o kršitvi tožnikovih ustavnih pravic niso utemeljeni. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da je institut BPP namenjen uresničevanju posameznikove ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki se dopolnjuje z načelom socialne države (2. člen Ustave) in načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Evropsko sodišče za človekove pravice pa institut BPP obravnava v okviru pravice do dostopa do sodišča, ki je sestavni del pravice do poštenega sojenja, kot jo določa prvi odstavek 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 88/2013 z dne 14. 5. 2014). Ustava v prvem odstavku 14. člena določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, in v drugem odstavku, da so pred zakonom vsi enaki. Načelo enakosti pred zakonom pomeni eno temeljnih ustavnih norm in pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Vendar pa zakonodajalec v mejah svoje pristojnosti lahko določi pogoje, s katerimi uredi dostop do pravice, tudi pravice do BPP. Pravica do BPP torej ni absolutna, temveč se jo dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Ta zakon torej omogoča uresničitev pravice do sodnega varstva osebam, ki tega zaradi svojega slabega finančnega položaja sicer ne bi mogle storiti, vendar ne avtomatično, ampak zgolj ob hkratnem izpolnjevanju vseh predpisanih zakonskih pogojev. Teh pogojev tožnik v konkretnem primeru, kot obrazloženo, ni izpolnil. Nadalje, Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Toženka je pojasnila, da po drugem odstavku 11. člena ZBPP dodeljena BPP lahko zajema samo tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP. Stroški, katerih oprostitev je uveljavljal tožnik z obravnavano prošnjo, pa so tudi ob najširši razlagi tega pojma nastali pred vložitvijo prošnje. Zato je pravilna odločitev toženke o zavrnitvi prošnje za BPP in se tožnik na protiustavnost zakonske ureditve ne more z uspehom sklicevati. Če osebi glede na zakon pravica do BPP ne pripada, to še ne pomeni, da ji je kršena pravica do BPP ali pravice iz 14., 22. ali 23. člena Ustave. Po povedanem z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tudi niso kršena jamstva iz 6. člena EKČP (fair trial), saj je pravica stranke do poštenega sojenja sicer res varovana tudi skozi institut BPP, ki pa, kot je sodišče že pojasnilo, stranki ne pripada absolutno, temveč če izpolnjuje zakonske pogoje, teh pa tožnik v konkretni zadevi ni izpolnjeval. 20. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

21. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.