Jedro

Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožnika tudi glede uveljavljane zmotne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34. a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34. a členu ZST-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke ugodi in se plačilni nalog Okrožnega sodišča na Ptuju P 82/2023 z dne 5. 12. 2023 razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) zoper plačilni nalog sodišča prve stopnje P 82/2023 z dne 5. 12. 2023. 2. Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija navedeni sklep in uveljavlja vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo vrednost spornega predmeta, pri odmeri sodne takse zmotno uporabilo določbi 16. in 19. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in posledično neutemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog, ter da se izpodbijanega sklepa in plačilnega naloga ne da preizkusiti. Tožnik s tožbo uveljavlja enoten tožbeni zahtevek in ne dveh ločenih tožbenih zahtevkov, zato je vrednost spornega predmeta na podlagi določbe 19. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ovrednotil na 97.306,90 EUR in ni podlage za uporabo pravila iz 20. člena ali iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. Zakaj, oziroma na kateri podlagi je sodišče prve stopnje sporni predmet v postopku ocenilo na 194.613,80 EUR, torej dvakratnik dejanske vrednosti vsega skupnega premoženja, pa ni jasno. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da določi vrednost spornega predmeta na 97.306,90 EUR in nato od tega zneska odmeri taksno obveznost po pravilih 20. člena ZST-1 ter podrejeno, da ga razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z določbo 366. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 je pritožbeno sodišče s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka glede plačila sodnih taks. V skladu s prvim odstavkom 366. a člena ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja.

6. ZST-1 v IV. poglavju (19. do 32. člen) določa način ugotovitve vrednosti predmeta oziroma zahtevka, ki se v posameznih vrstah postopkov vzame kot podlaga za odmero sodne takse. Sodne takse se v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZST-1 plačujejo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po zakonu. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZST-1 določeno drugače (drugi odstavek 19. člena ZST-1). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Prvi odstavek 31. člena ZST-1 daje sodišču podlago za sodno določitev vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti v primeru, ko se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko ali na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna. Sodišče s sklepom določi pravo vrednost po tem, ko jo na primeren način preveri.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnik v tožbi navedel očitno prenizko vrednost spornega predmeta (97.306,90 EUR), zato je s sklepom z dne 4. 12. 2023 določilo pravo vrednost (194.613,80 EUR) z obrazložitvijo, da gre pri ugotovitvi obsega ter ugotovitvi deležev na skupnem premoženju za dva ločena zahtevka, pri čemer je vrednost vsakega od njiju 97.306,90 EUR, vrednosti več spornih predmetov na isti stopnji pa se v istem postopku seštejejo (20. člen ZST-1). Plačilni nalog P 82/2023 z dne 5. 12. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za tožbo po tarifni številki 1111 ZST-1 ter izpodbijani sklep temeljita na tako določeni vrednosti spornega predmeta.

8. Tožnik pritožbeno izpodbija sodno določitev vrednosti spornega predmeta in na tej podlagi odmerjeno višino sodne takse. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je obravnavalo pritožbo tožnika tudi glede uveljavljane zmotne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Sodna praksa1 je namreč že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34. a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34. a členu ZST-1. 9. Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožnik zasleduje s posamezno tožbo.2 Tožba na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja enotno zahtevo po ugotovitvi obstoja celotnega in kompleksnega pravnega razmerja med zakoncema in ne dva samostojna tožbena zahtevka, katerih sporno vrednost bi bilo treba sešteti, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Navedeno je tudi v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse, ki se je izoblikovalo v zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta po 44. členu ZPP, in sicer da se kot vrednost spornega predmeta pri tovrstnih zahtevkih upošteva celotna vrednost spornega premoženja.3

10. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri sodne takse, je treba ugovoru ugoditi, razveljaviti izpodbijani plačilni nalog in določiti novo višino takse (prvi in tretji odstavek 34.a člena ZST-1). Sodna taksa po tarifni številki 1111 ZST-1 v predmetni zadevi glede na vrednost spornega predmeta 97.306,90 EUR znaša 1.893,00 EUR. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku izdati nov plačilni nalog, ki bo sestavni del tega sklepa (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).

11. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in razveljavilo plačilni nalog (3. točka 365. člena ZPP).

1 VSL Sklep I Cpg 290/2023 z dne 10. 7. 2023 in tam navedena sodna praksa. 2 VSL Sklep I Cpg 21/2021 z dne 28. 1. 2021. 3 Primerjaj VSL Sklep II Cp 150/2022 z dne 2. 2. 2022, VSL Sklep II Cp 2146/2018 z dne 30. 1. 2019, VSL sklep I Cp 2396/2013 z dne 2. 10. 2013.