Jedro

Sodišča sodi, da tožnica utemeljeno ugovarja, da bi ji toženka morala v postopku omogočiti neposredno zaslišanje in podajanje izjave, ter, da je s tem, ko je v izpodbijanem aktu (vnaprej - brez zaslišanja strank in predlaganih prič) navedla, kakšna naj bi bila vsebina njihove izpovedbe, ne da bi imele stranke in priče sploh možnost karkoli izpovedati, storila kršitev določb postopka z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se točka 1 izreka Ugotovitev o konkretnem primeru Komisije za preprečevanje korupcije 06216-9/2019/74 z dne 28. 9. 2021 v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je v izpodbijanem aktu - Ugotovitve o konkretnem primeru z dne 28. 9. 2021 (v nadaljevanju Ugotovitve o konkretnem primeru tudi Ugotovitve oziroma izpodbijani akt) ugotovila da, - so člani nadzornega sveta (v nadaljevanju NS) družbe A., d.d. (v nadaljevanju A.) B. B., predsednik NS A., C. C., član NS A., D. D., član NS A. in tožnica, članica NS A., v zvezi z obravnavo 2. točke dnevnega reda 16. izredne seje NS A. z dne 27. 3. 2019 ter s sprejetjem Sklepa št. 16/12 in s sklenitvijo Sporazuma o predčasnem prenehanju mandata E. E., predsednice uprave in dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja v A. (Sporazum), v katerem: - je v točki 2.1. NS A. upravi naložil sklenitev pogodbe o zaposlitvi z E. E. za določen čas od 1. 4. 2019 do 31. 5. 2020, skladno z 10. členom Pravilnika o delovnih razmerjih s 26. 4. 2018 na delovnem mestu višje svetovalke v oddelku kabineta uprave; - je v točki 2.7. dogovorjeno, da se E. E., če bi ji v času od 1. 4. do 31. 12. 2019 delovno razmerje prenehalo zaradi sklenitve drugega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, izplača odpravnina v enkratnem znesku v višini preostalih še neizplačanih bruto plač za delovno mesto predsednika uprave A.; ter – s seznanitvijo in sprejemom bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, ki so bile za upravo A. zavezujoče, kar pomeni, da bo uprava A. podala soglasje, da se po izteku mandata predsednice uprave E. E. zaposli na navedenem delovnem mestu za čas med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 in da bo pogodba vsebovala take bistvene sestavine, da ji bo mogoče za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 odmeriti plačo v višini 10.974,87 EUR, delodajalec pa bo v tem času E. E. zagotovil avto, plačilo goriva, uporabo službenega prenosnega računalnika in službenega telefona, prostor za delo na sedežu A., ji omogočil delo od doma in ji zagotovil uporabo elektronske pošte, dostopa do baz in aplikacij pa ne, ravnal v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana NS ter svojo funkcijo uporabil v nasprotju z zakonom (263. členom in 281. členom Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1, 42. členom Zakona o Slovenskem državnem holdingu, v nadaljevanju ZSDH-1 ter 15. členom, 17. členom in 21. členom Statuta A.), s tem ko so neposredno obljubili premoženjsko in nepremoženjsko korist tedanji predsednici uprave A. E. E., s čimer so kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije - v nadaljevanju ZIntPK (1. točka izreka), - so člani uprave A. B. B., tedanji predsednik uprave A., F. F., tedanji član uprave A., ter G. G., tedanji član uprave A., v zvezi z izvršitvijo sklepa št. 16/I2, sprejetega na 16. izredni seji NS A. z dne 27. 3. 2019, so 1. 4. 2019 sprejeli in podpisali sklep z naslednjo vsebino: „Uprava A. na podlagi Sporazuma o ureditvi razmerij sklenjenega med A. in E. E. z dne 27. 3. 2019, sklene z E. E. pogodbo o zaposlitvi na delovno mesto višje svetovalke v Kabinetu uprave s pričetkom veljavnosti dne 1. 4. 2019“, pri tem pa nikoli niso na kakršenkoli način ugovarjali, da tovrstno dejanje pomeni preseganje pooblastil NS v razmerju do poslovodstva družbe, česar pa bi se mogli in morali zavedati, ter niso ravnali z ustrezno skrbnostjo in v skladu z etičnimi kodeksi A., kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK (2. točka izreka), - sta člana uprave A. B. B., tedanji predsednik uprave A., ter F. F., tedanji član uprave A., s tem, ko: - sta dne 3. 4. 2019 na podlagi Sklepa z dne 1. 4. 2019 z E. E. sklenila in podpisala Pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer od 1. 4. 2019 do vključno 31. 5. 2020, s polnim delovnim časom na delovnem mestu Višja svetovalka v oddelku Kabineta uprave, s katero je bilo opredeljeno, da bo delavka delo opravljala praviloma na domu, na naslovu svojega stalnega prebivališča ter da ima delavka dostop do službenega elektronskega naslova in do baz delovnega mesta; pogodba določa tudi, da skladno s sklepom uprave z dne 1. 4. 2019 mesečna plača delavke znaša 10.934,87 EUR, pri čemer Sklep uprave z dne 1. 4. 2019 ne vsebuje besedila oziroma odločitve, na podlagi katere je bilo mogoče E. E. za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 odmeriti plačo v navedeni višini, ki tudi ni v skladu s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest, metodologiji za ugotavljanje zahtevnosti delovnih mest in njihovim vrednotenjem ter seznamom delovnim mest z dne 22. 3. 2018; - sta dne 15. 7. 2019 z E. E. sklenila in podpisala Sporazum, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da E. E. preneha delovno razmerje v A. na dan 15. 7. 2019, prav tako je na isti dan prenehala veljati pogodba o zaposlitvi (ki določb o odpravnini ni vsebovala), pri čemer Sporazum z dne 15. 7. 2019 navaja tudi, da je E. E. ob prenehanju pogodbenega razmerja s A. upravičena do odpravnine, dogovorjene v Sporazumu o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja v A., ki sta ga dne 27. 3. 2019 dogovorila in sklenila NS in E. E., in sicer v skupnem bruto znesku 60.379,50 EUR (za 12 dni julija 5.705,15 EUR + 5 x 10.934,87 EUR), ki je bil izplačan skupaj z zadnjo julijsko plačo dne 5. 8. 2019, ravnala v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana uprave ter svojo funkcijo uporabila v nasprotju z zakonom (263. člen, 265. člen in 267. člen ZGD-1, 47. člen ZSDH-1), s tem, ko sta neposredno dala premoženjsko korist (v višini najmanj izplačane odpravnine in plače, ki jo je v nasprotju z zakonskimi pooblastili in internimi akti o sistemizaciji delovnih mest določil NS A.) tedanji predsednici uprave E. E., s čimer sta kršila integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK (3. točka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je toženka povzela potek dosedanjega postopka in obravnavala ugovore tožnice (in ostalih udeležencev) v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožnici in ostalim naslovnikom izpodbijanega akta očita kršitev integritete, ker so presegli pooblastila, ki jih imajo po predpisih in ker niso sprejeli ustreznih sklepov glede na svojo pristojnost (pristojnost NS) ter so s tem ravnali v nasprotju s pričakovanjem in odgovornostjo oseb na taki funkciji. Pooblastila so uporabili v nasprotju z zakonom in etičnimi kodeksi s tem, ko so omogočili nepremoženjsko in premoženjsko korist nekdanji predsednici uprave A. E. E. NS A. je upravi družbe A. naložil obveznost sklenitve pogodbe o zaposlitvi z E. E. za določen čas in sicer od 1. 4. 2019 do 31. 5. 2020, skladno z 10. členom Pravilnika o delovnih razmerjih, na delovnem mestu višje svetovalke v oddelku Kabineta uprave. NS A. je ne le presegel svoje pristojnosti, ampak je tudi v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika upravo družbe A. zavezal k sklenitvi za družbo škodljive pogodbe o zaposlitvi z E. E. V nasprotju s pričakovano integriteto je tudi ravnanje uprave A., saj predpisi ne določajo, da bi morala tak sklep NS izvršiti. Zapisnik seje NS A. pa ne vsebuje razlogov za predčasno razrešitev predsednice uprave A. E. E., ampak zgolj navedbo o predčasni razrešitvi, za katero je predlog podala E. E. sama. Ker je bila razrešena na lastno pobudo, ni bilo potrebe po izplačilu odpravnine in po zagotavljanju delovnega mesta. Iz izjasnitve v postopku obravnavanih oseb izhaja, da je bil razlog za predčasno razrešitev E. E. nekompatibilnost med člani uprave družbe A. Ta razlog pa ni naveden v nobenem zapisniku. Dokumentacija NS in uprave družbe A. je pripravljena tako, da se bivši predsednici uprave E. E. zagotovijo pravice, ki ji po mnenju toženke ne bi smele pripadati. Če je bila razrešitev sporazumna, potem ni nobenih razlogov za izplačilo odpravnine do konca dogovorjenega mandata. Tudi ni razlogov za zagotovitev delovnega mesta v A. s plačo na ravni predsednice uprave A. To po mnenju toženke ni bila gospodarna odločitev, saj nekdanji predsednici uprave A. obljublja neupravičeno korist. Toženka nadalje zavrača trditev tožnice, da je šlo za urejanje razmerja s predsednico uprave, za kar je NS tudi pristojen, saj so se urejala razmerja v času po prenehanju funkcije predsednice uprave A. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni v pristojnosti NS. V nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo je po mnenju toženke tudi ravnanje uprave A. Predpisi ne določajo, da bi morala uprava po sklepu NS podpisati pogodbo o zaposlitvi s sporazumno odstopljenim članom uprave ter določiti prejemek novo zaposlenega v višini prejemkov poslovodne osebe. V nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana NS oziroma zakonskimi pooblastili ter internimi akti o sistemizaciji delovnih mest je tudi ravnanje tožnice kot članice NS, ki je z E. E. sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja na dan 15. 7. 2019, po katerem je E. E. upravičena do 60.379,50 EUR odpravnine. S tem, ko so člani NS neposredno obljubili premoženjsko in nepremoženjsko korist tedanji predsednici uprave E. E., so kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK. Toženka se sklicuje še na 265. člen, 267. člen in 272. člen ZGD-1 ter 11. člen Statuta A. v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZSDH-1. 3. Tožnica zoper izpodbijani akt vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma povzema izpodbijane ugotovitve toženke ter očitane kršitve dolžnega ravnanja tožnice. Na straneh 5 in 6 tožbe opredeljuje svoj pravni interes za upravni spor. Prvenstveno ugovarja bistvene kršitve določb postopka. Med drugim navaja, da ji v postopku vse do izdaje osnutka ugotovitev v konkretnem primeru toženka ni dala možnosti, da bi v postopku sodelovala in se izrekla o relevantnih dejstvih in okoliščinah ter pravnih in dejanskih naziranjih. Podana je kršitev načela kontradikrornosti postopka (strani 6 do 11 tožbe). Po mnenju tožnice izpodbijani upravni akt ne vsebuje opredelitve konkretnih ravnanj tožnice, ki naj bi predstavljale domnevno kršitev integritete (ugovori na straneh 19 tožbe). Prav tako v njem ni navedenih nobenih ugotovitev toženke, pravnih in dejanskih zaključkov, na podlagi katerih in o katerih bi se tožnica lahko izrekla. Meni, da pravice vpogleda v spis ni mogoče enačiti s pravico do izjave v smislu načela zaslišanja stranke. Opozarja tudi na načelo kontradiktornosti postopka. Prepričana je, da bi v konkretnem primeru morala toženka opraviti ustno obravnavo ter tožnici omogočiti neposredno zaslišanje in podajanje izjave. Poudarja, da je toženki predlagala naj izvede zaslišanje tožnice in predlaganih prič, čemur je toženka neutemeljeno nasprotovala z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je že vnaprej trdila, kakšna naj bi bila vsebina izpovedi predlaganih prič, ne da bi imele priče sploh možnost karkoli izpovedati (strani 11 do 13 tožbe). Toženki očita tudi kršitev načela materialne resnice ter nepravilno ugotovitev dejanskega stanja (strani 13 do 16 tožbe). Obrazložitev izpodbijanega akta je pomanjkljiva do takšne mere, da ne omogoča preizkusa, kar pojasni. Meni, da toženka v izpodbijanem aktu NS A. neutemeljeno in brez podlage očita kršitev dolžnega ravnanja, saj s svojimi ravnanji NS ni presegel pooblastil. Poudarja, da je svoje dolžnosti, ki jih je imela kot članica v NS A., izvrševala skladno z zahtevano skrbnostjo, neodvisno in samostojno, v korist A. ter ob upoštevanju vseh relevantnih predpisov. Enako je ravnala pri obravnavi vprašanja predčasnega prenehanja mandata takratne predsednice uprave. Postopanje tožnice kot članice NS A. je utemeljeno, saj sta tako uprava, kot tudi NS A. ravnala v celoti v okviru svojih pristojnosti. Pri urejanju razmerij z nekdanjo predsednico uprave E. E. ni bilo poseženo v pristojnosti uprave A. Odločitev o predčasnem prenehanju mandata E. E. in o sklenitvi sporazuma z dne 27. 3. 2019 je bila objektivno v korist A., saj je bila s sporazumnim odstopom predsednice uprave A. preprečena zelo verjetna potencialna škoda družbi A., tako materialna, kot tudi nematerialna. Predvidena je bila kontinuiteta nekdanje predsednice uprave A. za določen čas, s čimer je bil v čim večji meri zmanjšan vpliv odhoda nekdanje predsednice uprave A. v obdobju izvajanja za družbo A. več pomembnih transakcij (od strani 20 do 30 tožbe). Predlaga vpogled v pisno dokumentacijo, ki jo navaja ter tudi, da jo sodišče zasliši. Podaja dokazni predlog, naj sodišče zasliši predlagane priče in sicer: B. B., C. C., D. D., F. F., G. G. in H. H. o dejstvih, ki jih navaja. Meni, da sta tako uprava, kot tudi NS ravnala v okviru svojih pristojnosti. V zaključku tožbe poudarja, da pri ravnanjih v zvezi z dogovorom o predčasni razrešitvi takratne predsednice uprave družbe A. E. E. je tožnica ravnala z vso zahtevano skrbnostjo in odgovornostjo ter integriteto ter varovala ugled in interese družbe A. Tudi ni ravnala z namenom zagotovitve kakršnokoli koristi predsednici uprave A. E. E. Tožnica tudi ni ravnala v nasprotju s pričakovano stopnjo integritete. Sklepno sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani akt v celoti odpravi ter postopek pred toženko ustavi; podrejeno pa, naj tožbi ugodi in izpodbijani akt v celoti odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila na četrti odstavek 15. člena ZIntPK, zaradi česar sklicevanje tožnice na ZUP v zvezi z načelom kontradiktornosti in v zvezi z izvedbo ustne obravnave ni utemeljeno. Toženka je tudi pridobila in upoštevala vse relevantne dokaze, pri čemer je samostojno odločala, ali je kakšno dejstvo potrebno dokazovati ali ne. Svojo odločitev je toženka oprla na obstoječe predpise, uradno dokumentacijo A., izvedbo ustne obravnave in predlagana zaslišanja tožnice in prič pa argumentirano zavrnila. Tudi ni podala vnaprejšnje dokazne ocene. Tožnico je seznanila s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe v okviru predložitve osnutka končnih ugotovitev v izjasnitev. Standard obrazložitve izpodbijanega akta, izdanega v konkretnem postopku je drugačen, kot velja za upravne odločbe (npr. sodba Upravnega sodišča RS II U 17/2021 z dne 21. 5. 2021). Z uveljavitvijo ZIntPK-C pa toženka ne more več voditi postopka suma korupcije v konkretnih zadevah, temveč se lahko do te opredeli le na načelni ravni, zato je spremenila kategorizacijo zadeve, do česar se je tožnica lahko tudi opredelila. V konkretnem primeru ni šlo za urejanje razmerja s članico uprave, temveč za urejanje razmerja za čas po prenehanju funkcije članice uprave E. E. Ne gre za odpoklic predsednice uprave, temveč je E. E. podala odstopno izjavo. Zato je sklicevanje za določbe ZGD-1, ki določajo pristojnosti NS v razmerju do uprave, neutemeljeno. Če pa je šlo za prikriti odpoklic, to ni v skladu z veljavnimi predpisi. NS je upravi naložil nekaj, kar je v nasprotju s področnimi predpisi. Toženka je materialno pravo pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi. Predlaga je zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je glede na to, da se izpodbijani akt na tožnico nanaša le v delu točke 1 izreka z dopisom I U 1630/2021-21 z dne 28. 3. 2022 tožnico pozvalo, da opredeli svoj pravni interes tudi za izpodbijanje preostalega dela izpodbijanega akta in sicer: preostalega dela točke 1 izreka izpodbijanega akta, ki se ne nanaša na tožnico in za izpodbijanje točk 2 in 3 izreka, ki se prav tako ne nanašata na tožnico. Tožnica je v pripravljalni vlogi pojasnila, da izpodbijani akt z ugotovitvijo kršitve dolžnega ravnanja posega v pravni položaj poimenskega kroga oseb, med katerimi je tudi tožnica. Ugotovitve toženke se na tožnico nanašajo neposredno v delu točke 1 izreka izpodbijanega akta. Tožnica vztraja, da ima pravni interes za izpodbijanje celotnega upravnega akta, tudi točk 2 in 3 izreka, saj so vse točke izreka izpodbijanega akta med seboj povezane. V nadaljevanju navaja vsebino posameznih točk izreka izpodbijanega akta in pojasnjuje medsebojno povezanost. Kršitve, ki jih toženka očita v točki 2 izreka izpodbijanega akta so neposredno povezane s kršitvijo pod točko 1 izreka izpodbijanega akta, kar pojasni na straneh 3 in 4 pripravljalne vloge. Sklepno navaja, da je prav tožnica kot članica NS A. sprejela bistvene sestavine Pogodbe o zaposlitvi bivše predsednice uprave A. E. E. za določen čas, ki so bile za upravo A. zavezujoče, zato posledično toženka tožnici tudi očita kršitev integritete iz 3. točke 4. člena ZIntPK. Točka 3 izpodbijanega akta se neposredno navezuje na ravnanje stranke v delu 1. točke izreka izpodbijanega akta, ki tožnici očita kršitev integritete, saj vsebuje sklic na Sporazum z dne 15. 7. 2019 in Sporazum z dne 27. 3. 2019, ki ga je NS A. (katerega članica je tožnica) sklenil z E. E. Na navedeni podlagi ima tožnica pravni interes za izpodbijanje tudi točke 3 izreka izpodbijanega akta. Naveden sporazum pa določa odpravnino v primeru predčasnega prenehanja mandata E. E. in vsebuje tudi dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja z E. E. v družbi A. Neutemeljeni so očitki, ki se nanašajo na ravnanje NS A., katerega članica je tudi tožnica. Ti očitki vplivajo na poslovanje, ugled in dobro ime tožnice, s čimer tožnica izkazuje svoj pravni interes za izpodbijanje celotnega upravnega akta in ne le v delu točke 1 izreka, ki se nanaša na tožnico.

6. Tožnica je v pripravljalnih vlogah dodatno obrazložila svoja stališča. 7. Toženka pa v pripravljalnih vlogah dodatno pojasnjuje izpodbijano ugotovitev.

**K točki I izreka:**

8. Tožba je delno utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka v delu točke 1 izreka izpodbijanega akta, ki se nanaša na tožnico, zakonito ugotovila, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK. Tožnica se z navedeno ugotovitvijo ne strinja in prvenstveno meni, da je toženka v postopku zagrešila bistvene kršitve pravil postopka (kršila naj bi načelo kontradiktornosti, pravico vpogleda v spis, ni izvedla ustne obravnave, čeprav bi jo po mnenju tožnice morala, in tudi s tem, ko ni izvedla predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in prič, meni pa tudi, da izpodbijani akt ni obrazložen do take mere, da bi omogočal preizkus). S tem v zvezi ugovarja pravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava.

10. Na podlagi 3. točke 4. člena ZIntPK je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. Zakonodajalec je pojma „pričakovano delovanje“ oziroma „integriteta“ pustil vsebinsko odprta in prepustil njuno vsebinsko opredelitev toženki. Sodišče zato lahko v njeno razlago poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati1. Do takega zaključka sodišče v obravnavanem primeru ni prišlo, saj sodi, da bi kršitve, ki jih toženka očita tožnici, če bi bile dokazane, pomenile kršitev integritete. Ravnanja, ki vodijo do neupravičene pridobitve premoženjske koristi osebi, ki do nje ni upravičena, pomenijo (najmanj) kršitev integritete, to je opustitev pričakovanega delovanja odgovornih oseb, ko bi morale storiti vse potrebno, da do take koristi ne bi prišlo.

11. Toženka lahko na svojo pobudo ali na podlagi prijave pravne ali fizične osebe uvede postopek zaradi suma kršitve integritete (2. točka prvega odstavka 13. člena ZIntPK), pri čemer v primeru suma te kršitve izda ugotovitve o konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika krepitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje. Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru komisija pošlje obravnavani uradni osebi, ki se lahko v roku, ki ga komisija določi glede na okoliščine obravnavane kršitve, vendar ne krajšem od treh dni, izjasni o navedbah glede dejanskega stanja. Ob pošiljanju osnutka obravnavani osebi se jo obvesti, da bo njen odgovor objavljen skupaj z ugotovitvami o konkretnem primeru (četrti odstavek 13. člena ZIntPK).

12. Vrhovno sodišče RS je zadevah I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 in I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 že zavzelo stališče, da gre v primeru, ko toženka v ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja v posamičnem primeru, za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Temu je sledila tudi ustaljena sodna praksa. Med strankama ni sporno, da je izpodbijani akt po svoji vsebini ugotovitveni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj toženka z njim ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve dolžnega ravnanja tožnice na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravnih norm, ki veljajo za take primere. Zato je izpodbijani akt lahko predmet presoje v upravnem sporu. Ker gre za upravni akt, mora biti predmet postopka, tj. kršitev, jasno opredeljena. Ne glede na to, da s sprejemom ZIntPK-C zakon za razliko od prej veljavne ureditve določa smiselno uporabo ZUP in ne več subsidiarne uporabe ZUP, sodišče ne odstopa od stališča, zavzetega v sodbi v zadevi I U 1726/2019 z dne 17. 9. 2020, da šesti odstavek 13. člena v zvezi s 15. členom ZIntPK ne izključuje tretjega odstavka 210. člena ZUP, po katerem pisna odločitev oz. ugotovitev vsebuje izrek (dispozitiv), v katerem se odloči o predmetu postopka (oz. ugotovi kršitev) in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek 213. člena ZUP). Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del upravne odločbe, ker zgolj izrek postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Zato mora biti tudi v upravnem aktu, ki ga izda toženka, jasno določen predmet postopka. Povedano drugače toženka mora določno opredeliti nastalo kršitev. Obrazložitev upravnega akta ne more predstavljati ugotovljenih kršitev dolžnega ravnanja, ampak lahko le pojasnjuje razloge, zaradi katerih je toženka v izreku upravnega akta ugotovila opredeljeno kršitev.

13. Tožnica toženki očita, da obvestilo toženke ni vsebovalo opredelitve konkretnih ravnanj, ki naj bi predstavljala domnevno kršitev integritete, kot jo določa 3. točka 4. člena ZIntPK. Po presoji sodišča pa je toženka očitane kršitve opredelila in s tem določila predmet spora že v uvodnem delu osnutka, pod naslovom „Ugotovitve o konkretnem primeru“. Sodišče se ne strinja s tožničinim ugovorom, da v izpodbijanem upravnem aktu toženka očitanih kršitev integritete ni konkretizirala. Upravno sodišče RS je v sodbi I U 289/2018 z dne 21. 5. 2019, na katero se sklicuje tudi toženka, navedlo, da je ob tako podani definiciji pojma ''integriteta'' mogoče logično in razumno sklepati, kaj predstavlja kršitev integritete, tj. ravnanje, ki je v nasprotju s to definicijo. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 opozorilo, da mora organ (oziroma uprava) nedoločen pravni pojem po vsebini opredeliti in obrazložiti glede na okoliščine konkretnega primera. Po presoji sodišča je toženka določno navedla dejanja, ki jih očita tožnici in ostalim članom organov upravljanja in nadzora, tj. odločanje in sklepanje poslov izven njihovih pristojnosti, zaradi katerih naj bi fizična oseba pridobila neupravičeno premoženjsko korist, tj. korist, za katero ne obstaja ustrezna pravna podlaga. Toženka je kršitev integritete konkretizirala z navedbo, da je tožnica ravnala v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo članice NS ter svojo funkcijo uporabila v nasprotju z zakonom (263. členom in 281. členom ZGD-1, 42. členom ZSDH-1 ter 15. členom, 17. členom in 21. členom Statuta A.), s tem ko so člani NS neposredno obljubili premoženjsko in nepremoženjsko korist tedanji predsednici uprave A. E. E. Toženka je po mnenju sodišča konkretno opredelila, katero ravnanje tožnice kot članice NS A. je tisto, ki po njeni oceni predstavlja kršitev integritete, torej, da gre za ravnanje, ki je v tem primeru nasprotno od pričakovanega delovanja in odgovornosti tožnice kot članice NS A. Tožnica pa očitek zanika s tožbeno trditvijo, da E. E. ni bila dana in niti obljubljena nobena premoženjska korist, ki bi bila nezakonita ali bi predstavljala kršitev dolžnega ravnanja organov družbe.

14. Tožnica v tožbi nadalje ugovarja, da je bilo v obravnavanem primeru kršeno načelo kontradiktornosti s tem, ko ji toženka v postopku predhodnega preizkusa (do izdaje Osnutka ugotovitev 1) ni dala možnosti, da bi v postopku sodelovala in se izrekla o dejstvih in okoliščinah ter pravnih in dejanskih naziranjih toženke. Meni, da je možnost podaje navedb šele v Izjasnitvi 1 v nasprotju s pravno varnostjo kot elementom načela pravne države (2. člen Ustave RS) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Iz obrazložitve izpodbijanega akta in upravnega spisa zadeve izhaja, da je toženka na 7. seji 4. 6. 2020 sprejela osnutek izpodbijanega akta, ki ga je posredovala tožnici. Po prejemu tožničine izjasnitve je na 31. seji 3. 12. 2020 sprejela drugi osnutek izpodbijanega akta ter ga skladno s četrtim odstavkom 13. člena ZIntPK2 poslala tožnici v izjasnitev. Glede na takšen ugotovitveni postopek sodišče zavrača tožničin ugovor, da je toženka kršila načelo kontradiktornosti. Po presoji sodišča zaradi dejstva, da je svoje navedbe kot stranka lahko podala „šele v izjasnitvi 1“, ni bila „izvotljena“ njena pravica do kontradiktornega postopka, kot to zatrjuje tožnica. Sodišče sodi, da predložitev osnutka ugotovitev toženke tožnici pomeni ustrezno informiranje tožnice o tem, v zvezi s katerim ravnanjem se je pojavil sum korupcije oziroma kakšno je ugotovljeno dejansko stanje ter tudi seznanitev s pravnimi naziranji organa in njegovim stališčem o tem, kako bi sicer morala oseba ravnati.3 Tako je toženka po mnenju sodišča s tem, ko je tožnici posredovala oba osnutka (osnutek 1 in osnutek 2) izpodbijanega akta, tožnici tudi ustrezno omogočila, da se v postopki izjavi. Toženka je v skladu s četrtem odstavku 13. člena ZIntPK tožnici kot obravnavani osebi poslala v izjavo Osnutek ugotovitev, o katerih se je tožnica lahko (in se tudi je) izjavila. Tudi Vrhovno sodišče RS je že odločilo, da ''za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva in dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva (za kar gre pred pripravo Osnutka ugotovitev - op. sod.) ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi (v času izdaje sodne odločbe, I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015, veljavnega) sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije in sicer s tem, da se ji osnutek ugotovitev, ki ga je komisija sprejela, pošlje v izjasnitev''. Tudi ni mogoče slediti stališču tožnice, da je toženka izvedla skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP), saj ta omogoča upravnemu organu odločitev brez pridobivanja izjave stranke v smislu 9. člena ZUP pred sprejetjem odločbe, kar pa ni obravnavani primer.

15. Tožnica očitani kršitvi dolžnega ravnanja ugovarja in meni, da bi toženka morala upoštevati, da je šlo v konkretnem primeru za sporazum o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave A. zaradi nekompatibilnosti članov uprave, ter, da je bila E. E. odpoklicana v izogib tveganju v zvezi z morebitnim uspehom odškodninske tožbe članice uprave in s tem s sporom povezanimi stroški. Navaja, da kolikor bi NS E. E. odpoklical, bi ji pripadala odpravnina v višini okoli 66.000,00 EUR bruto, po sporazumu z dne 15. 7. 2019 pa ji je pripadlo 60.379,50 EUR bruto. Če bi NS E. E. odpoklical in bi sodišče ugotovilo neutemeljenost odpoklica, pa bi znesek 22-ih plač znašal dobrih 240.000,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg navedenega pa bi tudi trpel ugled A., zato je tožnica prepričana, da ji ni mogoče očitati, da ni ravnala v skladu s predpisi in v dobro A. ter s pričakovano skrbnostjo. Toženka v izpodbijanem aktu nasprotno ugotavlja, da so očitane kršitve tožnice dokazane, ker je v zapisniku seje NS A. navedeno, da je E. E. s položaja odstopila, NS pa je odstop sprejel, pri čemer njena opredelitev do tožničinih ravnanj temelji na pisnih dokazih, to je pridobljeni listinski dokumentaciji in na področnih predpisih, zaradi česar po prepričanju toženke izvedba ustne obravnave ne bi ničesar spremenila.

16. Sodišča sodi, da tožnica utemeljeno ugovarja, da bi ji toženka morala v postopku omogočiti neposredno zaslišanje in podajanje izjave, ter, da je s tem, ko je v izpodbijanem aktu (vnaprej - brez zaslišanja strank in predlaganih prič) navedla, kakšna naj bi bila vsebina njihove izpovedbe, ne da bi imele stranke in priče sploh možnost karkoli izpovedati, storila kršitev določb postopka z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

17. Res so izpodbijane ugotovitve o konkretnem primeru po svoji naravi ugotovitveni upravni akt, s katerim toženka ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Vrhovno sodišče RS pa je v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 navedlo, da čeprav tak akt sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj tožnice. Kot zaključno je Vrhovno sodišča RS poudarilo, da to pomeni, da ima oseba, na katero se tak akt nanaša, pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava. Zato je potrebno obravnavani osebi zagotoviti učinkovito pravno varstvo.

18. Po presoji sodišča je glede na predhodno navedeno utemeljen tožničin tožbeni ugovor, da bi toženka morala opraviti ustno obravnavo. Toženka ugovor zavrača z naslednjimi razlogi: da je v skladu z načelom materialne resnice pridobila uradno dokumentacijo od A., ki v postopku predstavlja pisni dokaz iz katere izhajajo bistvena dejstva, ki so podlaga sprejeti odločitvi, da zaslišanja predlaganih oseb niso potrebna, ker bi izpovedale o ozadju sprejetih odločitev, ki iz uradnih zapisnikov sej NS ne izhajajo (obravnavane osebe trdijo, da je bil sporni sporazum sklenjen z zasledovanjem interesov družbe, kar temelji na domnevah sodnega izpodbijanja predčasne razrešitve na sodišču ter pretekle sodne prakse glede predčasnega razreševanja poslovodnih oseb), zlasti, ker morajo uradni dokumenti družbe, kot je A. (torej, družbe, ki je v 100 % lasti RS), sledeč najvišjemu načelu transparentnosti in sledljivosti postopka, vsebovati resnična dejstva. Ker podlago za izpodbijano ugotovitev predstavlja pridobljena listinska dokumentacija, področna zakonodaja in interni predpisi A., po mnenju toženke zaslišanje tožnice in predlaganih prič ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja v tej zadevi, saj razlogi za odločitev o predčasnem prenehanju funkcije tedanje predsednice uprave A. ne predstavljajo relevantnega dejstva, ki bi lahko vplivalo ali sploh imelo vlogo pri opredelitvi ravnanja v nasprotju s pričakovano integriteto, ki ga toženka očita tožnici.

19. Prvi odstavek 154. člena ZUP določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Sodišče pritrjuje toženki, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP), vendar pa toženka, ko zaključi, da ni mogoče dokazovati drugih dejstev, kot tistih, ki izhajajo iz pridobljene listinske dokumentacije A., pri tem spregleda, da je listina (le) eden izmed možnih dokaznih sredstev. Kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, postavitev izvedenca in ogled (drugi odstavek 164. člena ZUP). Ta določba je tesno povezana z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), na katerega se toženka tudi opira pri utemeljevanju svojega ravnanja ob uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.4 Povedano drugače: če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to stranka izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ (torej tudi toženka), oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Ker je v obravnavanem primeru tožnica ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajala iz pridobljene listinske dokumentacije pri A. ugovarjala in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, bi morala po presoji sodišča toženka opraviti ustno obravnavo. Kolikor se toženka pri utemeljevanju, da ji ustne obravnave ni treba opraviti zaradi posebnosti postopka v katerem ugotavlja kršitev integritete, je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Smiselna uporaba ZUP po mnenju sodišča ne more pomeniti, da se določbe, ki zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel ZUP (8. člen in 9. člen) ter ustavnih pravic in svoboščin (2. člen, 22. člen in 23. člen Ustave RS), ne uporabljajo ''zgolj'' zato, da bi lahko toženka učinkoviteje vodila postopke. Sodišče meni, da ni podanih razlogov, da navedene določbe, ki zagotavljajo kontradiktornost in pripomorejo k ugotavljanju materialne resnice, ne bi bile uporabljene v konkretnem postopku. Drugačna razlaga postopkovnih določb ZIntPK bi po presoji sodišča pomenila, da je zakon neustaven.

20. Res pa je, da imajo javne listine, ki so po prvem odstavku 169. člena ZUP listine, ki jih v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, večjo dokazno moč, saj dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Drugi odstavek tega člena določa, da imajo enako dokazno moč tudi druge listine, ki so po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami. Vendar toženka ni ugotovila, da bi bil zapisnik NS javna listina. Celo v primeru, če bi šlo za javno listino, domneva resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje ali določa, ni absolutna. Domneva velja, dokler niso predloženi dokazi, da je javna listina oziroma kopija neresnično potrjena, ali da se mikrofilmska kopija ali elektronska kopija ali reprodukcija te kopije razlikuje od izvirne listine. Če se v postopku izpodbija resničnost javne listine, mora organ presoditi predložene ali predlagane listine. Domneva resničnosti javne listine zato preneha že, če se listina izpodbija z nasprotnimi dokazi. V takem primeru mora organ oceniti dokazno vrednost listine in dokazov ter se ne more le pavšalno sklicevati na dokazno pravilo o domnevi resničnosti. Če se izkaže, da nasprotni dokazi izkazujejo drugačno stanje stvari kot javna listina, mora organ ravnati v skladu z načelom materialne resnice.5

21. Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožnici ni omogočila dokazovanja njenih (nasprotnih) trditev, da v obravnavanem primeru ni šlo za odstop predsednice uprave, ampak za sporazum med predsednico uprave in NS o njeni razrešitvi ter za izvrševanje pogojev tega sporazuma, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedla s strani tožnice predlaganih dokaznih predlogov (zaslišanja tožnice in zaslišanje predlaganih prič). Sodišče na podlagi navedenega sodi, da je toženka s tem, ko ni izvedla ustne obravnave, bistveno kršila pravila postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi.

22. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in točko 1 izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na tožnico odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. Tožnica je predlagala tudi, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, za kar pa v obravnavanem primeru niso podani zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. V konkretnem primeru pa je potrebno tudi upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave RS, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.6 Sodišče o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.7 Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljena pravica takega odločanja ne terja, pri čemer tožnica tega, da njen položaj terja tako odločanje, niti ne zatrjuje in tega, iz česa naj bi navedeno izhajalo, tudi ne obrazloži. 23. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da jo na glavni obravnavi zasliši ter da naj zasliši tudi predlagane priče. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt v točki 1 izreka v delu, ki se nanaša na tožnico odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

24. Ker so bila v predmetni zadevi bistveno kršena pravila postopka in ker posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi zoper točko 1 izreka izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na tožnico ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in v tem delu izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo v navedenem obsegu na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj, ob upoštevanju stališč sodišča glede pravil postopka, o zadevi ponovno odloči. 25. Ker je bilo potrebno točko 1 izreka izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na tožnico odpraviti že zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

26. Z navedenim je odgovorjeno na tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

**K točki II izreka:** Tožba zoper točko 1 izreka izpodbijanega akta v delu, ki se ne nanaša na tožnico ter zoper točki 2 in 3 izreka izpodbijanega akta, ni dopustna iz naslednjih razlogov:

27. V 36. členu ZUS-1 so določene procesne predpostavke, torej okoliščine, ki pogojujejo (pozitivne procesne predpostavke) oziroma preprečujejo (negativne procesne predpostavke) pričetek in tek sodnega postopka. Na te razloge mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek tega člena). Tako je v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišče mora torej preveriti, ali se odločitev, izdana v upravnem postopku, sploh nanaša na tožnikovo pravico ali pravno korist. 28. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožničin pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Tožnica s predmetno tožbo izpodbija celoten upravni akt, tudi v delu, ki se ne nanaša nanjo. V tem delu po presoji sodišča tožnica s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ne more biti stranka postopka.

29. Kot izhaja iz v uvodni točki obrazložitve te sodbe in sklepa povzetega izreka izpodbijanega akta, je toženka v izreku predmet postopka (torej ugotovljene kršitve dolžnega ravnanj) razdelila na več točk, pri čemer je v 1. točki izreka opredelila kršitev, ki so jo storili poimensko navedeni člani NS A. (med njimi tudi tožnica), v 2. točki izreka kršitev, ki so jo storili poimensko navedeni člani uprave A. in v 3. točki izreka kršitev, ki sta jo storila dva poimensko imenovana člana uprave A., d.d. Že glede na povedano je po oceni sodišča očitno, da se izpodbijana odločitev v delu izpodbijanega akta, ki se poimensko ne nanaša na tožnico in s tem tudi ne na kakšno njeno pravico ali pravno korist, saj po povedanem tožnica ni navedena med naslovniki kršitev v 2. in 3. točki izreka izpodbijanega akta, v 1. točki izreka pa le kot ena izmed treh članov NS A., ki so vsi poimensko navedeni, zaradi česar za vsebinsko obravnave predmetne tožbe v tem delu zakonskih pogojev ne izpolnjuje.

30. Pri tem na drugačno oceno sodišča ne morejo vplivati navedbe tožnice v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 8. 4. 2022, da so vse točke izreka neizogibno povezane, ker se navezujejo ena na drugo. Povedano drugače: toženka tožnici očita (le) ravnanje oziroma kršitev, opredeljeno v delu točke 1 izreka izpodbijanega akta, ki se neposredno nanaša na tožnico. Posledično si tožnica z ugoditvijo tožbe (le) v tem delu, ki se izrecno nanaša nanjo, lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker se 2. in 3. točka izreka izpodbijanega akta ne nanašata na tožnico, to pomeni, da z njima ni ugotovljena kršitev integritete s strani tožnice in tako po presoji sodišča ni podan tožničin pravni interes za izpodbijanje navedenih delov izreka izpodbijanega akta. Enako velja za 1. točko izreka izpodbijanega akta v delu, ki se ne nanaša na tožnico. Ker se del točke 1 izreka in točki 2 in 3 izreka izpodbijanega akta neposredno ne nanašajo na tožnico, to pomeni, da z njimi ni ugotovljena kršitev integritete s strani tožnice. V tem delu po mnenju sodišča ni podan tožničin pravni interes za vložitev tožbe.

31. V skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če tožnica s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ne more biti stranka postopka tožbo s sklepom zavrže. Sodišče je zato tožbo tožnice v preostalem delu, ki se nanaša na del točke 1 izreka izpodbijanega akta, ki se ne nanaša na tožnico ter na točki 2 in 3 izreka izpodbijanega akta na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

**K točki III izreka:**

32. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnica s tožbo pretežno uspela, zadeva pa je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Sodišče je tožnici priznalo celotni znesek stroškov, ne glede na delno ugoditev tožbi, saj je presodilo, da je tožnica s tožbo v poglavitnem delu uspela.

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 182/2017 z dne 9. 10. 2019 in I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019. 2 Po četrtem odstavku 13. člena ZIntPK izda komisija v primeru suma kršitve integritete uradne osebe ugotovitve v konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika krepitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje; osnutek ugotovitev o konkretnem primeru komisija pošlje obravnavani uradni osebi, ki se lahko v roku, ki ga komisija določi glede na okoliščine obravnavane kršitve, vendar ne krajšem od treh dni, izjasni o navedbah glede dejanskega stanja; ob pošiljanju osnutka obravnavani osebi se jo obvesti, da bo njen odgovor objavljen skupaj z ugotovitvami o konkretnem primeru. 3 Glej sodbo Upravnega sodišča RS II U 17/2021 z dne 21. 5. 2021. 4 R. Pirnat v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana, 2020, str. 207-210. 5 M. Remic v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana, 2020, str. 222-228. 6 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61. 7 Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371.