Jedro

Tožeča stranka ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Da bi povzete navedbe kazale na spremembo pogodbe, med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni navedla. Šele v pritožbi zatrjuje, da izdaja vtoževanega računa kaže na to, da je tožeča stranka akceptirala predlog tožene stranke za spremembo pogodbe. Taka navedba pa pomeni pritožbeno novoto, s katero se pritožbeno sodišče ne sme ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig 2004/00717 z dne 06. 10. 2004 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 264,80 EUR s pripadki (2. odstavek izreka).

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Pritožbenega razloga ni citirala, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj samo odloči o zadevi njej v prid, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na vrednost spornega predmeta je sodišče prve stopnje postopek v tej zadevi vodilo po tistih določilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo za spore majhne vrednosti. V takih sporih pa je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v prvostopenjski sodbi (primerjaj 1. odstavek 458. člena ZPP). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, (1) da sta pravdni stranki sklenili špedicijsko pogodbo, katere predmet je bil dostava čutar iz Šanghaja (Kitajska) v Slovenijo, (2) da pa do izpolnitve pogodbe ni prišlo. Upoštevajoč navedbe tožeče stranke v III. točki pripravljalne vloge brez datuma, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 10. 02. 2006, da tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine, ker tožena stranka ni organizirala dogovorjenega prevoza, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, kdo je odgovoren za neizpolnitev pogodbe. Poudarilo je, da se po določilu 6. člena Splošnih pogojev poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije (B10) špedicijski posel opravi na podlagi naročiteljevega naročila (dispozicije), ki med drugim vsebuje natančne podatke, ki so potrebni za pravilno in pravočasno izvršitev danega naročila. Dokazni postopek pa je po oceni sodišča prve stopnje pokazal, da tožena stranka informacije o prevzemnem mestu ni dobila. Zato je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da vzrok za neizpolnitev pogodbe izhaja iz sfere tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je torej zavrnilo zato, ker manjka eden od štirih bistvenih elementov za obstoj splošnega civilnega deliktna, to je kršitev pogodbe s strani tožene stranke.

6. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da za utemeljenost tožbenega zahtevka ni pomemben dokaz, ali je tožena stranka kršila špedicijsko pogodbo, ker vtoževani račun temelji na soglasno spremenjeni špedicijski pogodbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi prišlo do spremembe špedicijske pogodbe. Izjave o elektronskem sporočilu z dne 10. 05. 2004 (A16) namreč tožeča stranka ni predložila kot dokaz k trditvam, ki jih izpostavlja v pritožbi, pač pa kot dokaz, da je tožena stranka kriva za neizpolnitev pogodbe, češ da se je dne 10. 05. 2004 delavec tožene stranke gospod K. „opravičil in predlagal letalski prevoz blaga, pri čemer bi tožena stranka krila razliko do ladijske tovornine, saj je bila napaka narejena z njihove strani“ (2. odstavek 2. točke vloge, prejete 10. 02. 2006).

7. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da tožeča stranka ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Da bi navedbe, ki so v zgornjem odstavku povzete pod navednicami, kazale na spremembo pogodbe, med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni navedla. Šele v pritožbi zatrjuje, da izdaja vtoževanega računa kaže na to, da je tožeča stranka akceptirala predlog tožene stranke za spremembo pogodbe. Taka navedba pa pomeni pritožbeno novoto, s katero se pritožbeno sodišče ne sme ukvarjati. Pritožnica namreč ni izkazala, da novote (da je dala pristanek na predlog tožene stranke za spremembo pogodbe z izdajo vtoževanega računa) ni mogla brez svoje krivde navesti že do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker je torej odškodninski tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen, za odločitev o pritožbi niti ni pomembno, da tožeča stranka ni dokazovala, da je bil letalski prevoz sploh opravljen, niti stroškov, ki naj bi jih imela z letalskim prevozom. Zato pritožbeno sodišče na pritožbeno kritiko prvostopnega sodišča v zvezi z višino tožbenega zahtevka ne odgovarja.

9. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).