Jedro

Pravne učinke gradnje na tujem zemljišču je v primerih, ko graditelj ni dobroveren (ko torej ne gre za primere iz 24. in 26. člena ZTLR), potrebno presojati po določbah 25. člena ZTLR.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrže. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o pritožbi tožeče stranke razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so zemljiškoknjižni solastniki nepremičnin parc. št. 230/1, 230/2, 18/3 in 19/4 vse k.o. ..., in sicer tožnica, prva toženka ter tretji in četrti toženec vsak do 5/24, druga toženka pa do 4/24. Na zemljišču parc. št. 19/4 k.o. ... stoji stanovanjska hiša, ostale parc. št. pa predstavljajo funkcionalno zemljišče k tej stavbi. Tožnica je s tožbo primarno zahtevala ugotovitev lastništva teh nepremičnin in izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice, med postopkom pa tožbo razširila še z dvema podrejenima zahtevkoma.

2. Sodišče prve stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko ter tretjega in četrtega toženca ugodilo. S sodbo je ugotovilo, da je tožnica lastnica stanovanjske hiše v izmeri 94 m², stoječe na parc. št. 230/1, 230/2, 19/3 in 19/4, vpisani v vl. št. 16 k.o. ..., skupaj s stavbiščem in funkcionalnim zemljiščem v izmeri 980 m² s parc. št. 19/4, 19/3, 230/1 in 230/2 vse k.o. ..., do 19/24, prva toženka M. A. pa do 5/24. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da so druga, tretji in četrti toženec dolžni izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožnica vpisala kot lastnica stanovanjske hiše skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem do 19/24, sicer bo tako listino nadomestila sodba. V presežku glede solastninskega deleža M. A. in obveznosti izplačila njenih vlaganj je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice, prve in druge toženke ter četrtega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožnica postala lastnica nepremičnine, za gradnjo katere je imela dovoljenje vseh solastnikov, na podlagi določbe 25. oziroma 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in naslednji; v nadaljevanju ZTLR). Nadalje je napačen zaključek, da solastninskega deleža M. A. ne more pridobiti na podlagi 24. člena ZTLR. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Ker je v sporu uspela z 10 % (priznano ji je namreč 10 % stroškov) in ne s polovico zahtevka (kot zaključuje sodišče prve stopnje), kot vrednost revizijsko spornega predmeta ocenjuje z 90 % ocenjene vrednosti, kar znaša 9.389,08 EUR (prej 2.250.000 SIT).

5. Vrhovno državno tožilstvo je zoper odločitev sodišča druge stopnje pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči nista uporabili 25. člena ZTLR. Predlaga, da sodišče zahtevi ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izhajajoč iz dejanskih zaključkov nižjih sodišč, da je tožnica stanovanjsko hišo zgradila in financirala sama ter da je bila kot graditeljica glede solastniškega deleža prve toženke nedobroverna, in glede na trditveno podlago, da se toženka gradnji ni nikoli uprla, bi sodišče pravne učinke gradnje v odnosu do prve toženke moralo presojati po 25. členu tedaj veljavnega ZTLR. Ta določba ureja položaj lastnika zemljišča v primeru, ko je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, pa se lastnik temu ni takoj uprl, pri čemer upravičenje lastnika zemljišča do izbire načina ureditve medsebojnega pravnega razmerja časovno omeji na rok treh let. Ker sodišči utemeljenosti zahtevka nista presojali po določbi 25. člena ZTLR, so pomanjkljive tudi ugotovitve o tem, ali se je prva toženka gradnji takoj uprla.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), zahtevo za varstvo zakonitosti pa vsem strankam postopka, a nanju ni odgovoril nihče. 7. Ker sta bili v obravnavani zadevi proti isti odločbi vloženi revizija in zahteva za varstvo zakonitosti, je sodišče odločilo o obeh pravnih sredstvih z eno odločbo (389. člen ZPP).

O nedovoljenosti revizije

8. Tožnica je tožbo vložila zoper štiri zemljiškoknjižne solastnike nepremičnin in tako v njej subjektivno kumulirala štiri lastninske zahtevke. Kot vrednost spornega predmeta je v tožbi navedla 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR), ki je kljub kasnejšim dopolnitvam ostala enaka, zaradi česar se lahko kvečjemu nanaša na primarni zahtevek. Predmet revizijskega izpodbijanja je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede 5/24 solastninskega deleža, glede katerega je sodišče ugotovilo lastništvo prve toženke M. A. V takšnem primeru, ko gre za premoženjski spor z nedenarnim zahtevkom, se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu (izraženem v ulomku ali odstotkih) od ocenjene ali določene vrednosti spornega predmeta(1). Glede na navedeno stališče se revizijske navedbe, ki vrednost izračunavajo glede na 10 % stroškovni uspeh, izkažejo za procesno nepomembne. Preračunana vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe torej znaša 2.745,35 EUR (tj. izpodbijanih 5/24 od zahtevanih 19/24 glede na vrednost 10.432,32 EUR). Ker znesek ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT), tožničina revizija ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Odločitev zajema tudi zavrnitev tožničinega predloga za povrnitev stroškov revizije. Ker z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

9. Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus kršitve, ki jo uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Podlaga za presojo je dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje in katerega pravilnost je potrdilo sodišče druge stopnje, Vrhovno sodišče pa je nanj vezano (prim. tretji odstavek 387. člena ZPP). V postopku je bilo ugotovljeno, da je obstoječa stanovanjska hiša ... zgrajena na parc. št. 19/4 k.o. ... in da jo je v času od 1981 dalje v celoti zgradila in financirala tožnica. Funkcionalno zemljišče k hiši predstavljajo parc. št. 19/3, 230/1 in 230/2 k.o. ... Glede gradnje je ugotovljeno, da so se na družinskem sestanku v letu 1980 tožnica, druga toženka, tretji toženec in skrbnica četrtega toženca dogovorili, da bo novo hišo zgradila in v celoti financirala tožnica z namenom, da po izgradnji postane lastnica hiše, ostali pa so si izgovorili pravico do obiskov in njenega občasnega koriščenja. Dogovor je bil realiziran, zato sodišče šteje, da so se druga toženka ter tretji in četrti toženec odpovedali svojim solastniškim deležem v korist tožnice. Glede prve toženke M. A., ki na srečanje ni hotela pristopiti in se svojemu deležu v korist tožnice ni odpovedala, je ugotovilo, da je tožnici sicer izročila pisno izjavo, s katero je podala soglasje za adaptacijo (A/2), ni pa ji priznala lastninske pravice.

10. Vrhovno državno tožilstvo utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Za obravnavani primer so bistvene ugotovitve, da je tožnica v času od 1981 dalje (torej v času veljavnosti ZTLR) zgradila novo stanovanjsko hišo in jo v celoti financirala, pri čemer je vedela, da deloma (glede 5/24 solastninskega deleža M. A.) gradi na tujem zemljišču. Gre za situacijo, ki jo ureja 25. člen ZTLR. Pravne učinke gradnje na tujem zemljišču je namreč v primerih, ko graditelj ni dobroveren (ko torej ne gre za primere iz 24. in 26. člena ZTLR) potrebno presojati po določbah 25. člena ZTLR(2). Sodišče druge stopnje kljub temu, da se glede pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu sklicuje na določbe 24. do 26. člena ZTLR, presoje v tej smeri ni opravilo.

11. Z uveljavitvijo ZTLR se je glede na prej veljaven ODZ položaj nedobrovernega graditelja spremenil. Po določbi 25. člena ZTLR namreč nedobroverni graditelj pridobi poleg lastninske pravice na zgrajenem objektu tudi lastninsko pravico na zemljišču, kjer stavba stoji (stavbišče), in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe (funkcionalno zemljišče), če se lastnik zemljišča v roku iz 25. člena ZTLR ni uprl gradnji. Določilo petega odstavka 25. člena ZTLR namreč uvaja triletni prekluzivni rok, v katerem ima lastnik zemljišča možnost izbirati, ali bo zahteval vzpostavitev v prejšnje stanje, ali naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu ali pa naj mu graditelj povrne prometno ceno zemljišča. Smiselno enako velja tudi za solastnika zemljišča(3), ki ima tako možnost izbirati, ali bo zahteval vzpostavitev v prejšnje stanje, ali naj mu pripade solastninska pravica na gradbenem objektu ali pa naj mu graditelj povrne prometno ceno njemu solastnega dela zemljišča. Rok prične teči, ko je gradnja končana. Po preteku triletnega roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR dobi tudi nedobroverni graditelj možnost uveljaviti lastninski zahtevek, saj tedaj (so)lastniku zemljišča izbirna pravica preneha in je mogoča samo še rešitev z izplačilom prometne vrednosti zemljišča, kar je povezano z opisanimi lastninskopravnimi posledicami(4). Državno tožilstvo pri tem utemeljeno navaja, da je tožnica v tej smeri podala ustrezno trditveno podlago. Poleg tega se glede na zgoraj obrazloženo v okviru presoje upravičenj, ki jih ima M. A., kot solastnica zazidanega zemljišča do nedobroverne graditeljice, kot pravno pomembna (lahko) izkaže okoliščina, da je M. A. dala tožnici pismeno izjavo, s katero je soglašala z adaptacijo (priloga A/2) in da je za gradnjo vedela. Na pomembnost te izjave je tožnica opozorila že v pritožbi, ko je uveljavljala očitek o njeni (ne)pravilni interpretaciji. Morebitno dovoljenje za gradnjo je namreč treba upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja iz prvega odstavka 25. člena ZTLR bi lastniku pripadala(5).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), v katerem bo moralo ponovno odločiti o tožničini pritožbi. Sodbo sodišča prve stopnje bo moralo preizkusiti v okviru citiranega določila in se opredeliti do pravnorelevantnih pritožbenih očitkov, ki jih je v tej smeri postavila tožnica.

Op. št. (1): Glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 12. 12. 2002. Op. št. (2): Glej načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji 21. in 22. 12. 1987 in objavljeno v Poročilu VSS 2/87, stran 19. Primerjaj tudi sodbo II Ips 436/95 z dne 5.10. 1995 in sklep II Ips 120/99 z dne 16. 12. 1999. Op. št. (3): Prim. odločbo II Ips 989/2007 z dne 14. 2. 2008. Op. št. (4): Prim. sodbo II Ips 7/93 z dne 3. 6. 1993 in sodbo II Ips 436/95 z dne 5. 10. 1995. Op. št. (5): Glej omenjeno načelno pravno mnenje in sodbo II Ips 7/93 z dne 3. 6. 1993, sodba II Ips 436/95 z dne 5. 10. 1995 in sklep II Ips 120/99 z dne 16. 12. 1999.