Jedro

Ker operater tožnika ni poučil, v kakšnem roku lahko sproži postopek pred agencijo, bi ga pa po izrecni zakonski določbi moral, tožena stranka ni pravilno uporabila procesne določbe o prepozni vlogi, ko je tožnikov predlog za reševanje spora iz tega razloga zavrgla. Takemu postopanju tožnik utemeljeno ugovarja.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 38292-79/2010/7 z dne 1. 4. 2010 se odpravi in zadeva vrne Agenciji za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju agencija) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za reševanje spora v zvezi z zaračunavanjem telekomunikacijskih storitev po računu št. RM10-194180, ki ga je izdal A. d.o.o. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 17. 3. 2010 pri agenciji vložil predlog za rešitev spora zoper operaterja A. d.o.o., ker se ni strinjal z zaračunanimi obveznostmi. V predlogu je predlagatelj navajal, da je operater kršil pogodbena določila in mu ni nudil pogodbeno določenih storitev in ugodnosti. Na njegovo reklamacijo računa je operater odgovoril z dopisom z dne 24. 2. 2010. Agencija je preizkusila formalne pogoje za uvedbo postopka. Operaterja je pozvala k posredovanju informacije glede vročitve končnega odgovora predlagatelju. Operater ji je sporočil, da je predlagatelj prejel njegov končni odgovor dne 26. 2. 2010. Dopis mu je bil posredovan s priporočeno pošiljko. Agencija se sklicuje na 92. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 13/07–UPB1, 102/07 ZDRad in 110/09, v nadaljevanju ZEKom), ki določa, da lahko končni uporabnik, če operater njegovemu ugovoru ne ugodi, v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo. Ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je predlagatelj odgovor operaterja prejel 26. 2. 2010. V njem je operater predlagatelja seznanil, da je njegova odločitev dokončna, ter ga poučil o možnosti uvedbe postopka pred agencijo. Predlagatelj je tak predlog za uvedbo postopka pred agencijo oddal šele 16. 3. 2010 s priporočeno poštno pošiljko in ga je agencija prejela 17. 3. 2010. Na podlagi teh podatkov agencija ugotavlja, da predlagatelj ni sprožil spora v predpisanem 15-dnevnem roku. Zato je njegov predlog po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

Tožnik izpodbija sklep zaradi bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da mu je A. d.o.o. iz naslova storitev mobilnega omrežja izstavil račun z dne 5. 2. 2010, ki ga je prejel 9. 2. 2010. Račun je z dopisom z dne 15. 2. 2010 in z obrazložitvijo reklamiral. Ker A. ni upošteval obveznosti iz pogodbe glede ponujenih ugodnosti, je odstopil od naročniškega razmerja. Odklop naročniške številke je bil opravljen dne 12. 1. 2010. Na reklamacijo mu je A. d.o.o. odgovoril z dopisom z dne 24. 2. 2010, v katerem je navedel, da je to njegov dokončni odgovor v zadevi in da lahko, če se z odgovorom oziroma rešitvijo reklamacijskega zahtevka ne strinja, vloži ugovor na agencijo. Ta je njegov ugovor kot prepozen zavrgla. Tožnik priznava, da ga je A. d.o.o. za primer nezadovoljivega odgovora poučil o možnosti ugovora pred agencijo, ni pa navedel predpisanega roka. Zato agencija ugovor ne bi mogla zavreči, ker ni bil vložen v predpisanem roku, saj ta v dokončnem odgovoru operaterja ni bil ne naveden, ne določen. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Sklicuje se na 92. člen ZEKom, ki določa 15-dnevni rok za vložitev predloga za rešitev spora na agencijo. Povsem enaka dikcija izhaja tudi iz Splošnih pogojev poslovanja A. d.o.o., ki so sestavni del pogodbe in se šteje, da je bil tožnik z njimi seznanjen. S podpisom pogodbe za naročniško razmerje se namreč naročniki zavežejo, da so seznanjeni s splošnimi pogoji operaterja, kar velja tudi za morebitne bodoče spremembe splošnih pogojev. ZEKom v 7. točki prvega odstavka 85. člena izrecno določa, da mora naročniška pogodba vsebovati postopek reševanja sporov, v 9. (pravilno 8) točki, da mora naročniška pogodba vsebovati tudi določbo o načinu obveščanja naročnika o nameravanih spremembah pogojev, dogovorjenih v naročniški pogodbi in način izvajanja naročnikove pravice do prekinitve pogodbe v tem primeru in v enajstem odstavku 92. člena, da mora operater način in postopek reševanja ugovorov končnih uporabnikov podrobneje določiti v splošnih pogojih. Ker je postopek reševanja ugovorov končnih uporabnikov urejen v 11. točki Splošnih pogojev A. d.o.o., ki so sestavni del pogodbe, to pomeni, da je bil naročnik s podpisom pogodbe seznanjen s postopkom reševanja spora in se šteje, da je vedel, v kakšnem roku mora vložiti predlog za rešitev spora pred agencijo. V pogodbi št. M09-126634, ki jo je tožnik podpisal dne 19. 11. 2009, je izrecno navedeno, da naročnik s podpisom potrjuje, da je ob podpisu prejel tudi Splošne pogoje poslovanja A. d.o.o. za izbrane storitve po tej pogodbi ter cenik storitev, ki sta priloga in sestavni del te pogodbe. Tožnik je bil tako že ob sklenitvi pogodbe seznanjen z določbo v 11. točki Splošnih pogojev poslovanja („če A. v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko naročnik v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15 dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo“). Zato se tožnik ne more utemeljeno ugovarjati, da z rokom ni bil seznanjen. Tudi s sklicevanjem, da ga A. d.o.o. v svojem odgovoru na reklamacijo ni izrecno poučil, da mora morebiten predlog za rešitev spora pred agencijo vložiti v 15 dneh od prejema odgovora, se ne more izogniti nespornemu dejstvu, da je bil s postopkom reševanja spora in z materialnimi zakonskimi roki njegovega reševanja seznanjen že ob podpisu pogodbe. Nenazadnje se šteje, da je bil seznanjen z roki že na podlagi ZEKom in sicer z njegovo objavo v Uradnem listu. V skladu z ZUP je vloga pravočasna, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok, ki je s predpisi ali s strani uradne osebe določen za njeno vložitev. Ker je A. na tožnikovo reklamacijo odgovoril negativno, bi tožnik moral, če je želel glede neugodne rešitve reklamacije sprožiti postopek rešitve uporabniškega spora pred agencijo, v nadaljnjih 15 dneh od vročitve odločitve A. vložiti predlog za rešitev spora pred agencijo, to je najkasneje do 15. 3. 2010. Agencija je vlogo prejela 17. 3. 2010, kar je 17 dni po vročitvi odločitve A. oziroma 2 dni po preteku roka za njegovo vložitev. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku A. d.o.o., na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnikov predlog za rešitev uporabniškega spora med njim in A. d.o.o. pravočasno vložen na agencijo.

ZEKom v 92. členu določa, da mora uporabnik ugovor zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem vložiti na ustrezen organ ali telo operaterja v 15 dneh od dneva, ko je izvedel za izpodbijano odločitev ali ravnanje (tretji odstavek). Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo (7. odstavek). Postopanje operaterja določa šesti odstavek, po katerem mora operater v svoji odločitvi izrecno navesti, da gre za njegovo končno odločitev in v pravnem pouku pojasniti možnost uvedbe postopka pred agencijo ter navesti rok za vložitev tega predloga.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnik pri operaterju reklamiral izstavljeni račun št. RM10-194180 z dne 5. 2. 2010, A. d.o.o., pa mu je na reklamacijo odgovoril z dopisom z dne 24. 2. 2010. Med strankami tudi ni sporno, da je tožnik operaterjev odgovor prejel 26. 10. 2010 in da je predlog za rešitev spora pred agencijo vložil priporočeno po pošti 16. 3. 2010. V svojem odgovoru je A. d.o.o. navedel, da je z njim izpolnil obveznost odgovora na reklamacijo v skladu z 11. točko Splošnih pogojev poslovanja družbe A., da je ta odgovor dokončen ter tožnika seznanil, da če se z odgovorom oziroma rešitvijo reklamacijskega zahtevka ne strinja, lahko svoj ugovor posreduje na Agencijo za pošto in elektronske komunikacije RS.

Z zgoraj povzeto vsebino odgovora po mnenju sodišča A. d.o.o. ni v celoti izpolnil svoje pojasnilne obveznosti, ki mu jo nalaga šesti odstavek 92. člena. Ta izrecno določa, da mora operater navesti tudi rok za vložitev predloga pri agenciji. Tudi če se je A. d.o.o. skliceval na svoje splošne pogoje, ki v 11. točki določajo, da v primeru, če ugovoru naročnika ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko naročnik v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15 dnevnega roka od njegove vložitve (ta rok ni skladen z osmim odstavkom 92. člena ZEKom), vloži predlog na agencijo, s tem ni v celoti zadostil zakonski zahtevi o obveščanju naročnikov. Zakon mu nalaga, da v odgovoru naročniku navede tudi rok, v katerem lahko ta sproži postopek v uporabniškem sporu pred agencijo. Petnajstdnevni rok iz sedmega odstavka 92. člena ZEKom je po svoji vsebini procesni rok (z njim je opredeljeno časovno obdobje, v katerem naročnik vloži vlogo, s katero se začne postopek reševanja spora pred agencijo).

Ker operater tožnika ni poučil, v kakšnem roku lahko sproži postopek pred agencijo, bi ga pa po izrecni zakonski določbi moral, tožena stranka ni pravilno uporabila procesne določbe o prepozni vlogi, ko je tožnikov predlog za reševanje spora iz tega razloga zavrgla. Takemu postopanju tožnik utemeljeno ugovarja.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo agenciji v ponoven postopek, v katerem bo morala šteti, da je bil predlog vložen pravočasno in o njem ponovno odločiti.

Pravni pouk temelji na določbi prvi odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu.