Jedro

Zgolj nejasno zatrjevanje, da zaradi izpodbijane odločbe in posledičnega izbrisa iz registra svoje edine dejavnosti ne more opravljati, za izkazanost zatrjevane škode ne zadošča. Pritožnica sicer navaja, da drugih dejavnosti ne opravlja, vendar za to navedbo ni predložila nobenih dokazov. Tako ni izkazala ne vrste ne obsega svojih dejavnosti, za katere naj bi bila registrirana, kot tudi ne tega, da ji grozi prenehanje njenega podjetja oziroma bi bil ta neposredna posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnica vložila skupaj s tožbo zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa št. ... z dne 11. 2. 2019 v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo št. ... z dne 13. 5. 2019, s katero je bila tožnica izbrisana iz registra šol vožnje.

2. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožnica sodišču prve stopnje predlagala, da do izdaje pravnomočne sodbe odloži izvršitev izpodbijane odločbe, Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa pa odredi ponovni vpis tožnice v register šole voženj.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Navedlo je, da lahko izguba dejavnosti v posameznem primeru pomeni težko popravljivo škodo, vendar tožnica ni izkazala, da izpada sredstev iz naslova opravljanja dejavnosti šole vožnje ne bi mogla nadomestiti iz svojega drugega premoženja. Tožnica sicer navaja, da bi prenehanje izvajanja dejavnosti pomenilo prenehanje prejemanja dohodkov za celotno družino, vendar ni izkazala svojega celovitega premoženjskega stanja. Pojasnilo je še, da zagotavljanje preživljanja ni odvisno le od pritoka denarnih sredstev iz dejavnosti, ampak tudi od premičnega in nepremičnega premoženja, morebitnih prihrankov ipd.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da predstavlja dohodek iz dejavnosti samostojnega podjetništva njen edini vir dohodka kot tudi edini vir dohodka celotne družine. Nima drugega premoženja, ki bi lahko služil kot vir dohodka. Če je sodišče dvomilo v njene navedbe, da nima drugega premoženja, bi moralo samo izvesti potrebne dokaze. Spregledalo je tudi, da imajo v družini pritožnice zelo bolnega otroka in se borijo za pridobivanje sredstev za njegovo zdravljenje. Izdaja začasne odredbe je nujna za zagotovitev človekovih in ustavnih pravic pritožnice (pravica do življenja, pravica do dela).

5. Pritožnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti dopusti predlog za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožeča stranka iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Temeljni (osnovni) vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V obravnavani zadevi pritožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da bi ji brez začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, ker predstavlja izvajanje dejavnosti šole voženj _de facto_ njeno edino dejavnost; izbris iz registra šole voženj pomeni prenehanje možnosti izvajanja dejavnosti, kar posledično pomeni popolno nezmožnost opravljanja dejavnosti; prenehanje izvajanja dejavnosti bi pripeljalo v prenehanje podjetja pritožnice (oziroma samostojnega podjetništva); prenehanje pritožnice bi pomenilo prenehanje zaposlitve za še dva dodatna zaposlena, ki sta odvisna od prejemanja dohodkov s strani pritožnice; prenehanje izvajanja dejavnosti pritožnice pomeni nezmožnost opravljanja izpita za kandidate, ki opravljajo učenje vožnje pri pritožnici. Navaja tudi, da z začasno odredbo ne gre za poseg v javno korist, niti odložitev izvršitve ne predstavlja nobene nevarnosti za javno korist. 10. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka, saj mora o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti sodišče v sedmih dneh od njenega prejema (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem sama nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).

11. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče torej praviloma ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze. Pritožnica zato neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče zaslišati oziroma bi moralo samo izvesti potrebne dokaze, saj bi morala pritožnica vse navedbe in dokaze podati oziroma predložiti že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora stranka v zahtevi izkazati izpolnjevanje zakonskih pogojev, od sodišča pa zaradi narave postopka ne more zahtevati izvedbe dokazov, ki bi potrdili (ali ovrgli) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode.1

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pritožnici ni uspelo izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, saj v podkrepitev svojih (tudi sicer zelo splošnih) navedb o prenehanju opravljanja dejavnosti oziroma prenehanju podjetja pritožnice ni predložila nobenih dokazov. Zgolj nejasno zatrjevanje, da zaradi izpodbijane odločbe in posledičnega izbrisa iz registra svoje edine dejavnosti ne more opravljati, za izkazanost zatrjevane škode ne zadošča. Pritožnica sicer navaja, da drugih dejavnosti ne opravlja, vendar za to navedbo ni predložila nobenih dokazov. Tako ni izkazala ne vrste ne obsega svojih dejavnosti, za katere naj bi bila registrirana, kot tudi ne tega, da ji grozi prenehanje njenega podjetja oziroma bi bil ta neposredna posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.2 Vrhovno sodišče je sicer že sprejelo stališče, da tudi izguba dejavnosti lahko v posameznih primerih pomeni težko popravljivo škodo (na primer ob ustrezno uveljavljani nepovratnosti), vendar mora biti ta škoda ne samo zatrjevana, ampak tudi ustrezno izkazana. Pritožnica pa v obravnavanem primeru ne navaja niti, katere listine, ki jih je priložila tožbi, naj bi dokazovale zatrjevano škodo. Zgolj dodati je še, da predložena bilanca stanja in izkaz poslovnega izida sama po sebi ne zadoščata kot dokaz za zatrjevano težko popravljivo škodo, še zlasti ob dejstvu, da pritožnica ni predložila podatkov o drugem premoženju, s katerim bi lahko do pravnomočne odločbe v tej zadevi pokrila morebitno škodo, nastalo zaradi izpada dohodkov iz dejavnosti šole vožnje.

13. Vrhovno sodišče poudarja, da začasna odredba ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon izrecno ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin posameznega primera. Glede na namen zakonodajalca, da se odločba izvrši ob dokončnosti (in ne po pravnomočnosti), bi kakršnokoli drugačno razlogovanje že na splošni ravni vzpostavilo učinke, da bi se vse take izreke štelo za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.

14. Pritožnica tudi z navedbami, ki jih navaja šele v pritožbi, ne more uspeti, saj gre za nedovoljene pritožbene novote in se posledično Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tega pritožnica v obravnavanem primeru ni zatrjevala in tudi ne izkazala.

15. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, torej niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka:**

16. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Na primer sklepi Vrhovnega sodišča I Up 12/2008 z dne 17. 1. 2008, I Up 437/2006 z dne 30. 3. 2006, I Up 154/2010 z dne 27. 5. 2010. 2 V zvezi s tem Vrhovno sodišče ni spregledalo, da iz predložene bilance stanja na dan 31. 12. 2018 izhaja, da ima pritožnica registrirano svoje podjetje pod nazivom A., s. p., kar kaže na to, da pritožnica opravlja tudi računovodske storitve. Poleg tega iz predloženega izkaza poslovnega izida od 1. 1. do 31. 12. 2018 izhaja, da je imela pritožnica v letu 2018 povprečno zaposlenega 1,2 delavca, v letu 2017 pa 0,78 delavca.