Jedro

Vpis v zemljiško knjigo je dopusten samo proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga (v trenutku začetka postopka) vpisan kot lastnik ali imetnik druge knjižne pravice, na katero se vpis nanaša. Gre za načelo (knjižnega) pravnega prednika, ki je opredeljeno v 9. in dodatno konkretizirano v 150. členu ZZK-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice Dn 143089/2020 z dne 27. 10. 2020, s katerim je na podlagi pisnega odpravka sodne poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani, I R 1626/2020 z dne 2. 9. 2020, med drugim odločila, da predlagani vpis lastninske pravice predlagateljice pri solastniškem deležu pok. A. A. (do ½) ni dovoljen.

2. Zoper to odločitev se pritožuje predlagateljica po pooblaščencu. Navaja, da bi moralo zemljiškoknjižno sodišče na podlagi sodne poravnave dovoliti vknjižbo lastninske pravice v njeno korist do celote, tudi pri solastniškem deležu, pri katerem je še vedno vpisan pok. A. A. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in storilo bistvene procesne kršitve. Navaja, da so nasprotni udeleženci v 2. členu sodne poravnave, ki je podlaga predlaganemu vpisu, priznali predlagateljici izvirno pridobitev lastninske pravice ter ji izrecno in brezpogojno dovolili, da se v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v njeno korist (do celote).

Iz sodne poravnava tudi izhaja, da je A. A. umrl, da je bila njegova dedinja B. B., ki je prav tako umrla in da so njeni edini dediči nasprotni udeleženci. Vsi dediči skupaj, kot univerzalni pravni nasledniki, so upravičeni priznati predlagateljici lastninsko pravico in ji za potrebe uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Pogoje za sklenitev te sodne poravnave, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za celotno nepremičnino, je moralo presojati že Okrajno sodišče v Ljubljani, pred katerim je bila ta poravnava sklenjena. Zemljiškoknjižno sodišče je na to sodno poravnavo vezano, enako kot bi bilo vezano na pravnomočno sodbo. Stališče, da bi morala predlagateljica pridobiti še dodatni sklep o dedovanju po pok. A. A., je brez podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri predmetnem ½ solastniškem deležu je kot imetnik lastninske pravice še vedno vpisan pok. A. A. Ta je umrl leta 1980. Predlagani vpis temelji na sodni poravnavi iz leta 2020, ki so jo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sklenili predlagateljica in nasprotni udeleženci (sin ter vnuk in vnukinja pok. A. A.). Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da ta vpis po stanju zemljiške knjige ni dovoljen. Zemljiškoknjižni postopek je izrazito formalen postopek. Vpis v zemljiško knjigo je dopusten samo proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga (v trenutku začetka postopka) vpisan kot lastnik (ali imetnik druge knjižne pravice, na katero se vpis nanaša)1. 5. Gre za načelo (knjižnega) pravnega prednika, ki je opredeljeno v 9. in dodatno konkretizirano v 150. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Temelji na tem, da nima razpolagalne sposobnosti (razpolagalnega upravičenja) za prenos, spremembo ali ukinitev knjižne pravice nekdo, ki ni kot imetnik te pravice vpisan v zemljiški knjigi. Izjema od tega načela velja pri t.i. večkratnih zaporednih (zunajknjižnih) prenosih, kjer kontinuiteta vpisov ni potrebna, ampak je dopusten „preskok“ vpisa, če se za vsak posamezni manjkajoči vpis v zemljiškoknjižnem predlogu kot podlaga za vpis navede in priloži primerna (tabularna) listina (prim. drugim odstavek 150. člena ZZK-1).2 Predlagateljica bi torej lahko dosegla predlagani vpis le tedaj, če bi v predlogu navedla in mu priložila ustrezne listine za vmesne vpise, torej listine, ki bi utemeljevale prehod lastninske pravice od pok. A. A. na nasprotne udeležence. Tega ni storila, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje, pred katerim je bila sklenjena sodna poravnava, že presojalo vprašanje dedovanja (univerzalnega pravnega nasledstva) in da so (zaradi tega) nasprotni udeleženci upravičeni predlagateljici priznati lastninsko pravico oziroma ji izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Prav tako ni pravilno naziranje, ki meri na to, da bi moralo prej omenjeno sodišče presojati zemljiškoknjižno „izvedljivost“ te poravnave. Pritožbena primerjava s sodno odločbo, ki bi bila izdana v pravdnem postopku proti dedičem, ni na mestu. Prav tako ne drži, da je zemljiškoknjižno sodišče na sodno poravnavo „vezano“ v tem smislu, da je ne bi smelo presojati z vidika načela knjižnega pravnega prednika oziroma drugih pravil zemljiškoknjižnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje, ki predlaganega vpisa pri solastniškem deležu pok. A. A.. ni dovolilo, je pravilna in je pritožba ne izpodbije. Očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi materialnega prava in procesnih kršitvah niso podani.

7. Ker pritožbeno sodišče niti uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1 Razen če ZZK-1 v zvezi s posameznimi vrstami vpisov ne določa drugega časovnega trenutka, kar pa je značilno za vpise, ki varujejo vrstni red kasneje predlaganih vpisov. To za obravnavan primer ni relevantno. 2 M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) : s komentarjem in sodno prakso, Ljubljana 2016, str. 44.