Jedro

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči. Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožba zoper zavrnilni del sodbe o odškodninski terjatvi (del III. točke izreka), se zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdijo I., II. del III. in IV. točka izreka sodne odločbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka na odpravo odločb z dne 21. 11. 2012, 24. 6. 2013 in 7. 1. 2014 (I. točka izreka). Tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb št. ... z dne 21. 11. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 je zavrglo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 7. 1. 2014 in iste št. z dne 24. 6. 2013, plačilo zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od razlik v pokojninah za obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 5. 2014, procesne obresti od 13. 11. 2012 do plačila ter vtoževano odškodninsko terjatev v višini 1,00 EUR na dan od 28. 6. 2012 do plačila (III. točka izreka), je zavrnilo. Hkrati je izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodno odločbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo. Sodišče naj ugotovi da odločba št. ... z dne 5. 12. 2005 ostane veljavna, da njegov upokojenski status ne izpolnjuje nobene od predpostavk iz 1. odstavka 232. člena ZPIZ-1 ter ustrezno spremeni izrek in obrazložitev sodne odločbe.

Poudarja, da se mu pokojnina izplačuje po edini pravnomočni odločbi z dne 5. 12. 2015, da ta odločba ni sporna, ni odpravljena in je lahko podlaga za nadaljnje izplačevanje pokojninske dajatve. Sodišče naj na primeru njegovega upokojenskega statusa preizkusi pravilnost uporabe 1. odstavka 232. člena ZPIZ-1. Nepravilna uporaba te določbe je vir nesporazuma in povod za nepotrebno prerekanje, ki mu je povzročilo škodo in ga moti. Vedno je trdil, da je upokojen po splošnih predpisih in bi se ga zato v predsodnem postopku moralo obravnavati po 1., ne pa po 2. odstavku 143. člena ZUJF-a. Ni namreč uživalec vojaške pokojnine niti pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Nikoli ni imel statusa prejemnika akontacije vojaške pokojnine, ne vojaške pokojnine, čeprav je nekaj časa prebil v aktivni službi nekdanje JLA. Ko je bil pripadnik JLA, je aktivno vojaško službo opravlja tudi na morski meji Slovenije in so se prispevki pretežno plačevali slovenskemu nosilcu zavarovanja.

Prvostopenjsko sodišču zmotno razloguje, da so bile aktivne vojaške osebe v nekdanji SFRJ pokojninsko in invalidsko zavarovane pri posebnem nosilcu zavarovanja s sedežem v A. (Srbija), saj to ne zadrži za vse primere. V nekaterih primerih so se prispevki za socialno zavarovanje vojaških oseb stekali samo k nosilcu zavarovanja v Sloveniji, pa jih je tožena stranka kljub temu uvrstila pod oznako izpada prispevkov v smislu 232. člena ZPIZ-1. Sodišče ne pojasni, zakaj je k jasni odločbi ustavnega sodišča priključilo še zadnjo alinejo 232. člena ZPIZ-1, ki je ni mogoče povezati s 6. alinejo 4. člena ZPFOFIZ. Ker primera ni mogoče obravnavati po 1. odstavku 232. člena ZPIZ-1, za njegov upokojenski status materialni zakon ni bil pravilno uporabljen.

Opozarja na formalno neustreznost dela besedila v sklepu sodišča (verjetno mišljen uvodni del sodbe), o poimenovanem predmetu spora „zaradi negativne uskladitve pokojnin po ZUJF-u“, saj se sam sploh ne spušča v pravilnost uporabe ZUJF-a, temveč le v nepravilno uporabo 1. odstavka 232. člena ZPIZ-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter postopkovnem pravu.

5. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sicer pa tožnik tovrstnih kršitev izrecno niti ne uveljavlja.

Odločitev pritožbenega sodišča o zavrženju pritožbe - I. točka izreka te sodne odločbe

6. Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe o odškodnini terjatvi po 1,00 EUR-o dnevno ni dopustno obravnavati po vsebini.

Iz listin sodnega spisa izhaja, da je bil tožnik s plačilnim nalogom opr. št. V Ps 2679/2012 z dne 7. 9. 2012 pozvan, da plača sodno takso za pritožbo v 15-ih dneh od prejema naloga. Hkrati je bil opozorjen na pravne posledice, če taksa v višini 37,80 EUR ne bo plačana v odrejenem roku oz. če v istem roku ne bo vloženo zaprosilo za oprostitev, odlog ali obročno odplačevanje. Iz listin sodnega spisa nadalje izhaja, da je bil pritožniku plačilni nalog vročen 9. 9. 2015. Petnajst dnevni rok se je iztekel 25. 9. 2015. Ker do navedenega datuma sodna taksa ni bila plačana, niti ni bilo vložene zahteve za njeno oprostitev, odlog ali obročno odplačevanje, se v skladu s 105.a členom ZPP šteje, da je pritožba v delu, za katero obstaja taksna zavezanost, umaknjena. Podan je torej dejanski procesni stan iz 4. odstavka 343. člena ZPP, po katerem tudi pritožba, ki se šteje za umaknjeno, ni dovoljena.

7. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe o odškodninski terjatvi v skladu s 352. členom ZPP, kot nedovoljeno zavreči. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe - II. točka izreka te sodne odločbe

8. V zvezi z obširnim pritožbenim izvajanjem, da bi bilo v predsodnem in sodnem postopku potrebno zadevo obravnavati izključno po 1. odstavku 232. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), pritožbeno sodišče že uvodoma poudarja, da v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljeno, oz. za pritožbeno rešitev zadeve sploh ni relevantno.

V obravnavani zadevi ne gre za spor, katerega temelj reševanja bi sploh lahko bilo predhodno navedeno določilo ZPIZ-1. Osmi del ZPIZ-1 v katerega je umeščen 232. člen, ureja sistem financiranja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določa prihodke in odhodke za obvezno zavarovanje. Ti se v skladu z 204. členom ZPIZ-1 v glavnem zagotavljajo s prispevki zavarovancev in delodajalcev, in med ostalim za primere, določene v 1. odstavku 232. člena zakona tudi iz državnega proračuna. Primeri za katere se odhodki v celoti ali delno krijejo iz državnega proračuna, niso določeni taksativno. Gre za pokojninske izdatke različnih kategorij uživalcev pokojninskih dajatev, kot npr. udeležence NOB, uživalce oskrbnin, izjemnih, administrativnih pokojnin, vojaških pokojnin, akontacij pokojnin, ki jih je dolžan izplačevati nosilec zavarovanja iz katere od držav nekdanje SFRJ itd. ..., ter drugih, če tako določa zakon. Že nekaj naštetih primerov zajema tako uživalce pokojnin, uveljavljenih po splošnih predpisih, kot tudi nekatere druge npr. uživalce vojaških pokojnin, ki so jim bile pravice priznane po posebnih predpisih.

Tožniku je bila starostna pokojnina z odločbo št. ... z dne 5. 12. 2005 nedvomno prizna po splošnih predpisih, vendar ob upoštevanju tudi pokojninske dobe, dopolnjene iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev bivše JLA, ki so bili od 1. 1. 1970 zavarovani pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v A. (Srbija). Njegovo stališče, da bi moral v predsodnem postopku kot uživalec starostne pokojnine, uveljavljene po splošnih predpisih, biti obravnavan po 1., ne pa po 2. odstavku 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUJF), je torej zmotno.

9. Hkrati pritožnikovo razlogovanje, zakaj bi ga bilo potrebno obravnavati po 1. odstavku 143. člena ZUJF-a, za vsebinsko presojo izpodbijanih odločb niti ni odločilno. Dejstvo je, da je ob uporabi 2. odstavka 143. člena ZUJF-a prišlo do t.i. negativne uskladitve njegove starostne pokojnine, in da so bili s tem v zvezi izdani posamični upravi akti, ki so predmet presoje v tem sodno socialnem sporu. Sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem prvostopenjska sodišča, da je bil pritožnik utemeljeno obravnavan po 2. odstavku 143. člena ZUJF-a v povezavi z zadnjo alinejo 1. odstavka 232. člena ZPIZ-1 in ga ne navaja znova.

K zavrženemu delu tožbe v II. točki izreka prvostopenjske sodne odločbe

10. Tožba zoper upravna akta z dne 27. 8. 2012 in 21. 11. 2012, s katerima je bila na temelju 2. odstavka 143. člena ZUJF-a zmanjšana starostna pokojnina, je v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP, zakonito zavržena.

Za vsebinsko sojenje o tem delu tožbenega zahtevka več ni podane pravne koristi. Potem, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013) razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF-a, je tožena stranka postopala v skladu z odrejenim načinom izvršitve ustavne odločitve. Brez odlašanja je takoj po uveljavitvi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF) tako kot v vseh drugih, tudi v tožnikovem primeru z odločbo z dne 24. 6. 2013, pravno formalno vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev. Odločbi z dne 27. 8. 2012 in 21. 11. 2012 sta glede na pozneje izdana posamična upravna akta, ostali brez vsakršnega pravnega učinka.

Sicer pa je pritožbeno sodišče doslej že v številnih istovrstnih zadevah(1) zavzelo enotno stališče, da si tožniki, ki so sicer vložili izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo o negativni uskladitvi pokojnin po 143. členu ZUJF-a, potem ko so bile odpravljene pravne posledice negativne uskladitve, več ne morejo izboljšati pravnega položaja.

Pritožbo v tem obsegu je potrebno na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano procesno odločite sodišča prve stopnje.

K zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe v III. točki izreka (razen odškodninske terjatve) in stroškovni IV. točki izreka

11. Ob pravilnem dejanskem zaključku sodišča prve stopnje, da sta odločbi z dne 24. 6. 2013 in 7. 1. 2014, izdani skladno s predpisi in napotki Ustavnega sodišča RS, pravilni in zakoniti, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo, utemeljeno zavrnjen.

Z njima je v bistvu formalnopravno vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo pred protiustavnim posegom v starostno pokojnino, priznano s pravnomočno odločbo že leta 2005. Pomeni, da je tožnik ponovno in še nadalje uživalec starostne pokojnine, priznane z odločbo z dne 5. 12. 2015, kot uveljavlja v pritožbi.

12. Z izpodbijano sodbo so zakonito zavrnjene tudi vtoževane zakonske zamudne ter procesne obresti.

Akcesorna denarna dajatev v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev. Z ZOPRZUJF-om je navedeno vprašanje dejansko urejeno tako, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev prizadetim uživalcem izplača v nominalnem znesku. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.

V obravnavani zadevi ni podan niti dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Po navedeni pravni podlagi je bil toženi zavod zavezan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti med drugim tudi v primeru, če je bil denarno dajatev dolžan plačati za nazaj na podlagi sodne odločbe. Takšen dejanski stan pa v obravnavani zadevi ni podan, saj je glavnično dajatev pritožniku v celoti poravnal z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. 13. Zaradi predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu III. točke ter stroškovno IV. točko izreka sodbe.

(1) Npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 543/2014, Psp 77/2014 itd..