Jedro

Potrdila o prejemkih iz PIZ so javne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar je v njih navedeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 8.039,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.997,47 EUR od 24. 6. 2011 dalje do plačila, od zneska 2.012,48 EUR od 14. 3. 2012 dalje do plačila, od zneska 2.016,67 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila in od zneska 2.013,16 EUR od 10. 4. 2014 (od vložitve spremembe tožbe) dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 315,00 EUR in pritožbene stroške v znesku 375,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 8.039,78 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 695,81 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi navaja, da je zmotna presoja sodišča, da listine, to je potrdilo o višini plačanega nadomestila A. A., niso verodostojne in javne listine in se sklicuje na člena 87 in 54 ZMEPIZ in iz teh predloženih listin tudi izhaja višina škode. Prvo sodišče se je oprlo na stališče pritožbenega sodišča v sodbi I Cpg 219/2011, vendar je bil tam zahtevek zavrnjen, ker je tožeča stranka predložila le odločbo, ne pa potrdil o izplačilu, za katere je bilo tam rečeno, da so javne listine. Sodišče je tudi zmotno presojalo, da ni podana procesna predpostavka, ker tožeča stranka ni izvedla postopka po členu 193/4 ZPIZ-2, saj je pred sodiščem več postopkov in gre le za razširitev zahtevkov.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje od tožene stranke na podlagi določbe člena 191 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju škodo, ki jo predstavlja nadomestilo za invalidnino, ki jo izplačuje A. A., ki se je kot delavka poškodovala na delu pri toženi stranki. O temelju in višini škode za predhodna obdobja je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo VIII Pg 2009/2008 in delno spremenjeno glede višine s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 219/2011. Sodišče prve stopnje je glede na pravnomočno sodbo, v kateri je bilo odločeno o zapadlih terjatvah do leta 2009, pravilno zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke, da je terjatev zastarala, ker je od škodnega dogodka v letu 2003 preteklo več kot tri leta in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo z vložitvijo tožbe v letu 2008 zastaranje pretrgano.

6. Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da listine, ki jih je predložila tožeča stranka, niso javne listine in da ni dokazana višina škode. Po prvem odstavku člena 224 ZPP je listina v fizični ali elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Da potrdila o prejemkih iz PIZ (priloge A5, A6, A7 in A12) predstavljajo javno listino izrecno izhaja tudi iz določb Zakona o matični evidenci zavarovancev pokojninskega zavarovanja (ZMEPIZ člen 54 in ZMEPIZ-1 člen 87). Višina škode je, kot že omenjeno, dokazana z javnimi listinami, ki dokazujejo resničnost tistega, kar je v njih navedeno, tožena stranka pa v postopku višini niti ni konkretizirano ugovarjala tako, da je višina vtoževanega zneska dokazana.

7. Materialnopravno napačno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da je zahteva za povrnitev škode po določbi člena 193/4 ZPIZ-2 procesna predpostavka, saj za kaj takega ni podlage, saj citirani člen predvideva le predhodni postopek za povrnitev škode kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Ob upoštevanju, da tožena stranka trdovratno zavrača plačila in mora tožeča stranka vsakoletno vlagati tožbe in razširjati tožbe za vsako leto, je absurdno stališče sodišča prve stopnje o procesni predpostavki.

8. Glede na navedeno je bilo pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti in ugoditi tožbenemu zahtevku, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna (člen 358 ZPP).

9. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je uspela v tej zadevi in tožena stranka ji je dolžna povrniti pravdne stroške, nastale pred sodišče prve stopnje in pritožbene stroške, ki obsegajo sodno takso. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 ZPP.