Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je na podlagi predloženih seznamov presežnih delavcev, ki vsebujejo vse potrebne podatke primerjanih lastnosti zaposlenih (tj. nadzorovano enoto, oceno, skupno delovno dobo, strokovno izobrazbo, starost in ime osebe - oziroma v anonimizirani različici seznama njeno številko) mogoče preveriti pravilnost uporabe kriterijev in da je bila tožnica glede na oceno delovne uspešnosti za leto 2018 (ki je bila primarni kriterij za določitev presežnih delavcev) pravilno uvrščena na seznam presežnih delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 11. 2019, vročene dne 5. 12. 2019 in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo, obračunom in plačilom plače, ki bi jo tožnica prejemala na podlagi pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Navaja, da zaradi reorganizacije potreba po delu, ki ga je opravljala, ni prenehala v takšnem obsegu, kot je navajala tožena stranka. Pri toženi stranki ni prišlo do ukinitve delovnega mesta, ampak zgolj do zmanjšanja obsega dela. Tožena stranka je glede novih zaposlitev prišla sama s seboj v nasprotje, saj je A.A. povedal, da tožena stranka po tožničini odpovedi v oddelku, kjer je delala, ni zaposlovala. B.B. pa je izpovedala, da je do prve nove zaposlitve prišlo 1. 5. 2020. Procesno dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem trpinčenja ni na tožnici, saj je v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZDR-1, v primeru zatrjevanega trpinčenja, dokazno breme na strani delodajalca. S tem je sodišče zmotno prevalilo dokazno breme glede nezakonitosti odpovedi na tožnico. Nadalje navaja, da je sodišče dokazno oceno glede zakonitosti odpovedi in glede trpinčenja na delovnem mestu gradilo predvsem na izpovedih prič, predlaganih s strani tožene stranke. Upoštevati bi moralo, da gre za priče, ki so še zaposlene pri toženi stranki in imajo interes za izid postopka v korist tožene stranke. Pri tem ni upoštevalo tožničinih navedb in ni navedlo, zakaj so izpovedi prič na strani tožene stranke bolj verodostojne. Sodišče v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem ni opravilo celovite presoje. Odvzem nalog sodi med pojavne oblike trpinčenja. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni sledilo izpovedim tožnice in prič C.C. in D.D.. V zvezi z očitki glede komunikacije med tožnico in E.E. je sodišče nekritično sledilo slednjemu. Tudi glede očitkov odvzema nalog je sodišče nekritično sledilo izpovedi E.E. in ni upoštevalo listinske dokumentacije, iz katere izhaja, da jo je E.E. izključil iz sodelovanja na delavnicah na novem coru, saj je nalogo predal F.F.. Izpostavlja, da se komisija, ki je obravnavala prijavo trpinčenja, ni opredelila do vseh njenih navedb in ni ocenila predloženega dokaznega gradiva. Svojo dokazno oceno pa je gradila zlasti na izpovedi tožničinega nadrejenega. Komisija je ni obveščala o postopku. Sodišče je napačno povzelo izjavo priče G.G., da naj bi komisija v postopku upoštevala vse dokaze, saj iz njene izpovedi to ne izhaja. Vztraja, da je v tožničini organizacijski enoti v času odpovedi obstajal stalni presežek ur na enakih oziroma podobnih delovnih mestih, kot ga je zasedala tožnica, in da so delo opravljali študentje. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, nasprotnega ni dokazala, pri tem pa dokaznemu bremenu ne more zadostiti zgolj z izjavami prič. V zvezi s seznamom presežnih delavcev navaja, da je tožena stranka šele v postopku predložila seznam vseh delavcev, ki jih je ocenjevala. Ni dopustno, da delodajalec šele v sodnem postopku prvič obrazloži odpovedni razlog. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pripravljen (anonimiziran) seznam, na katerem ni vseh delavcev, ki naj bi bili med seboj primerjani, omogoča ugotovitev, da so bili kriteriji uporabljeni pravilno. Nadalje navaja, da je bil seznam pripravljen že 17. 9. 2019, to pa je še pred posvetovanjem s sindikati. Sodišče je v zvezi s tem zmotno povzelo izpoved priče H.H.. V zvezi z oceno za leto 2018 izpostavlja, da je bila pri tej oceni upoštevana samo ocena, ki jo je podal vodja E.E., ki je oddelek vodil od 5. 7. 2018 dalje. Ocena predhodne vodje (za obdobje od januarja do julija 2018) ni bila upoštevana. Novi vodja je spremenil cilje, ki so bili zastavljeni za leto 2018. Izpostavlja, da ni imela možnosti medletnega razgovora in ni dobila priporočil, kako lahko izboljša svoje delo v prihodnosti. E.E. ji je vse cilje postavil na novo, ki pa jih je pravočasno izpolnila. Iz ocene za leto 2018 ni razvidno, kaj in kako je bilo ocenjeno, prav tako niso vidni ne konkretna vsebina ciljev, ne posamezni opisi ocene kvalitete dela izbranih ciljev. Meni, da iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da je bilo njeno delo neutemeljeno ocenjeno s 4. Ocena se v določenih ocenjevanih elementih ne nanaša na leto 2018. Meni, da je podpis ocene nujen za njeno veljavnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica sodišču prve stopnje očita z navedbami, da se ni opredelilo do vseh njenih trditev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožničine navedbe o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Navedlo je jasne razloge za odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved G.G. in jo dokazno ocenilo. Pritožbene navedbe, da so tožničine navedbe skladne s predloženimi dokazi, ki pa jim sodišče prve stopnje ni sledilo, ne pomenijo protispisnosti, temveč nestrinjanje z dokazno oceno, kar predstavlja drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožena stranka je tožnici, ki je bila pri njej nazadnje zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2019 na delovnem mestu "strokovni sodelavec" v Odseku I., 5. 12. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da zaradi optimizacije poslovanja uvaja nov osrednji informacijski sistem "J.", ki vpliva na poenostavljen ter zmanjšan obseg dela zaposlenih in s tem na organizacijo dela banke v štirih organizacijskih enotah banke (Odseku K., Odseku I., Odseku L. in Odseku M.). Nadalje je navedla, da namesto petih medsebojno nepovezanih aplikacij, ki so jih doslej uporabljali zaposleni, predvideva nov sistem uporabo ene same, zato bodo določena opravila postala nepotrebna, določena opravila pa bodo prenesena na zaposlene v drugih organizacijskih enotah, v okviru njihovih rednih delovnih obveznosti in rednega delovnega časa, kar pomeni, da bo možno delo v zmanjšanem obsegu opraviti s skupaj 45 zaposlenimi manj, kot doslej.

9. Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013, in nadalj) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR).

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice, pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz neutemeljenih razlogov. Tožena stranka je izpeljala postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev v skladu z veljavno zakonodajo, to je v skladu z določbami 98. in nadaljnjih členov ZDR-1, določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/11 in nadalj.) in določbami Kolektivne pogodbe N.. Tožnica je bila zakonito opredeljena za presežno delavko na podlagi kriterija ocene delovne uspešnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da potreba po njenem delu pri toženi stranki ni prenehala, ker njeno delovno mesto ni bilo ukinjeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi B.B., O.O. ter prokurista tožene stranke A.A. pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da so se zaradi tehnoloških sprememb v delovnem procesu (uvedbe novega osrednjega informacijskega sistema "J.") in posledično organizacijskih sprememb (določene opravila zaposlenih so postala nepotrebna, določena opravila pa so bila prenesena na ostale zaposlene) dejansko zmanjšale potrebe po številu zaposlenih (za skupno 45 zaposlenih), med drugim tudi v Odseku I., v katerem je delo opravljala tožnica, in sicer s 57 na 28 zaposlenih. Glede na to je pravilno presodilo, da je pri toženi stranki obstajal utemeljen organizacijski odpovedni razlog za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če po spremenjeni organizaciji dela pri toženi stranki še vedno obstaja določen del nalog, ki jih je opravljala tožnica, pa jih je tožena stranka z drugačno organizacijo dela prerazporedila med druge delavce, to ne pomeni, da poslovni razlog ni podan.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje glede zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je preverilo, ali je sicer s formalno izkazanim poslovnim razlogom prišlo do zlorabe tega instituta, česar pa izvedeni dokazi niso potrdili. V zvezi s tem je celovito presodilo vsa ravnanja, ki jih je tožnica zatrjevala kot trpinčenje na delovnem mestu (gre za očitke v zvezi z odvzemom nalog, neodgovarjanjem na elektronska sporočila, premestitvijo v drug sektor, ravnanjem komisije za antimobing, nezakonitostjo ocene delovne uspešnosti za leto 2018) in sprejelo pravilen zaključek o njihovi neutemeljenosti. Pri tem je pravilno upoštevalo pravila o porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je navedlo, da je procesno dokazno breme glede zatrjevanega trpinčenja na tožnici, ni prevalilo (materialnega) dokaznega bremena v zvezi z dokazovanjem zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno navaja pritožba. Ta je po prvem odstavku 84. člena ZDR-1 na toženi stranki kot delodajalcu, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče v zvezi s zatrjevanim trpinčenjem nekritično verjelo tožničinemu nadrejenemu E.E., temveč je dokazno oceno sprejelo tudi ob upoštevanju izpovedi ostalih prič, pri čemer je pojasnilo, kateri priči je verjelo in kateri ne. Zgolj dejstvo, da gre za priče, ki so še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, ne pomeni, da je njihova izpoved neverodostojna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna, prepričljiva in preverljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. 13. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da v zatrjevanih ravnanjih tožničinega nadrejenega in komisije za antimobing pri toženi stranki, ki je obravnavala tožničino prijavo trpinčenja na delovnem mestu, ne gre za trpinčenje. Tožničinim očitkom, da je nadrejeni E.E. ni pozdravljal in ni odgovarjal na njena elektronska sporočila, sodišče prve stopnje ni verjelo, temveč je v zvezi s tem verjelo E.E., ki je te očitke zanikal. Glede na to, da je njegova izpoved v tem delu potrjena s predloženo elektronsko korespondenco in da tudi ostale priče teh očitkov niso potrdile, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Odvzem naloge tožnici na programu P. zaradi prehoda na nov informacijski sistem in premestitev v drug sektor, ki je bila izvedena na tožničino željo, ob tem, da ni dokazan namen izključitve tožnice iz delovnega procesa, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljata nedopustnega ravnanja tožničinega nadrejenega in s tem trpinčenja. Pravilno sodišče prve stopnje tudi v ravnanju komisije za antimobing, ki je obravnavala tožničino prijavo trpinčenja na delovnem mestu, ni ugotovilo elementov trpinčenja. Na podlagi skladnih izpovedi G.G. in R.R. ter predložene listinske dokumentacije (tj. Končnega poročila v postopku reševanja prijave psihosocialnega tveganja, zaključnega poročila in elektronske komunikacije med tožnico in R.R.) je ugotovilo, da je komisija obravnavala vse predložene dokaze in da je tožnico obveščala o poteku preiskave, zato je tudi pravilno presodilo, da so tožničini očitki komisiji v zvezi s tem neutemeljeni.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljenost tožničinih navedb v zvezi z zaposlovanjem študentov in obstojem presežnih ur pri ostalih zaposlenih. V skladu s 34. členom Kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena, če ima delodajalec na delovnih mestih določene organizacijske enote, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi, osebe, ki delajo preko študentskega servisa, preko delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom, ali če gre za upokojence oziroma, če analiza delovnega časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da je tožena stranka v času tožničine odpovedi na oddelku, v katerem je ta opravljala delo, zaposlovala študente, kot to neutemeljeno navaja pritožba. O.O. in B.B. sta skladno povedali, da študentje ne delajo v navedenem oddelku. Njuna izpoved je potrjena s seznamom zaposlenih študentov, iz katerega izhaja, da so študenti zaposleni v drugih organizacijskih enotah tožene stranke, zato jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi odločilna dejstva v zvezi s presežki ur. Na podlagi izpovedi O.O., A.A. in B.B. je ugotovilo, da (manjši) presežki ur pri zaposlenih niso bili posledica preobremenjenosti in da delo obvladujejo z razporejanjem delovnih zadolžitev med zaposlenimi v rednem delovnem času. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da teh ugotovitev ne potrjuje noben listinski dokaz. V skladu z določbami ZPP so namreč dokazna sredstva med seboj enakovredna, zato je tožena stranka ta dejstva lahko dokazovala (in dokazala) z izpovedjo prič. Stališče, ki ga uveljavlja pritožba, da bi morala v ta namen predložiti listinski dokaz, je napačno. Tožničine trditve, da naj bi tožena stranka v času tožničine odpovedi zaposlovala nove delavce, z izvedenimi dokazi niso bile dokazane, saj tega dejstva ni potrdila nobena od zaslišanih prič, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

15. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pomanjkljivo obrazložena, ker je tožena stranka šele v postopku predložila seznam vseh delavcev, izmed katerih je izbrala presežne delavce oziroma, ker je šele v postopku podala konkretnejše navedbe glede izbire presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da uporabe kriterijev za izbiro delodajalcu glede na opredelitev vsebine odpovedi iz 87. člena ZDR-1 ni treba posebej zatrjevati oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je tožena stranka s predloženo listinsko dokumentacijo dokazala, da je pri določitvi presežnih delavcev pravilno in skladno s 102. členom ZDR-1 ter 38. členom Kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti upoštevala kriterije in merila za določitev presežnih delavcev, ki so bili določeni po predhodnem posvetovanju s sindikati. Pritožbene navedbe, da je seznam presežnih delavcev nezakonit, ker naj bi bil sestavljen že 17. 9. 2019, to je še pred posvetom s sindikatom, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi H.H. in A.A. ugotovilo, da datum 17. 9. 2019 ne predstavlja datuma sestave končnega seznama, temveč je bil tega dne pripravljen izpis delovne dobe. Oba sta namreč skladno potrdila, da je bil navedeni seznam sestavljen po posvetovanju s sindikati in da priprava prej ni bila mogoča, saj se ni vedelo, kateri kriteriji bodo dogovorjeni. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pravilnost dokazne ocene potrjuje tudi ugotovitev, da je bil seznam presežnih delavcev sestavljen v skladu z dogovorjenimi kriteriji in merili.

16. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je na podlagi predloženih seznamov presežnih delavcev, ki vsebujejo vse potrebne podatke primerjanih lastnosti zaposlenih (tj. nadzorovano enoto, oceno, skupno delovno dobo, strokovno izobrazbo, starost in ime osebe – oziroma v anonimizirani različici seznama njeno številko) mogoče preveriti pravilnost uporabe kriterijev in da je bila tožnica glede na oceno delovne uspešnosti za leto 2018 (ki je bila primarni kriterij za določitev presežnih delavcev) pravilno uvrščena na seznam presežnih delavcev.

17. Za tožnico uporaba kriterijev niti ni sporna (razen v tem, da se pravilnosti njihove uporabe ne da preizkusiti, kar ni utemeljeno), ne strinja pa se z oceno delovne uspešnosti za leto 2018, na podlagi katere je bila izbrana za presežno delavko. Tožnica je bila v letu 2018 ocenjena z oceno 4, kar je druga najnižja ocena. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožnica ocenjena v skladu s Pravilnikom o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju uspešnosti zaposlenih N. d. d. (v nadaljevanju: Pravilnik) in da je ocena tudi po vsebini pravilna. Ne držijo pritožbene navedbe, da je ocena nezakonita že zato, ker tožnice ni ocenjevala S.S., ki je sicer bila tožničina vodja v prvi polovici leta 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničino delo ocenjeval takratni nadrejeni E.E., kar je skladno s Pravilnikom, po katerem mora oceno podati tožničin vodja, ki je tožnici tudi postavil cilje za leto 2018. Tožničine očitke, da medletni razgovor v letu 2018 ni bil opravljen in da ji po zamenjavi vodstva ter prihodu E.E. niso bili predstavljeni novi cilji, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Verjelo je E.E., da je opravil medletni razgovor s tožnico in da so bili na razgovoru tožnici postavljeni cilji. Njegova izpoved je potrjena s predloženo listinsko dokumentacijo (tj. pisno letno oceno, zapisnikom razgovora z dne 9. 7. 2018, elektronskim sporočilom med tožnico in E.E. z dne 21. 3. 2019 in elektronskim sporočilom tožnice T.T. z dne 29. 3. 2019), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazuje, da je bila tožnica seznanjena s cilji za leto 2018, ki jih je na letnem razgovoru marca 2019 ocenjeval E.E.. Tudi sicer tožnica v zvezi s tem v pritožbi kontradiktorno navaja, „da ji cilji v letu 2018 niso bili predstavljeni“ in da „ji je E.E. vse cilje postavil na novo, ki jih je tudi pravočasno izpolnila“. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ocena ni obrazložena in da se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kljub temu, da obrazložitev ocene po Pravilniku ni obvezna (razen za oceni 1 in 5), je tožničina ocena obrazložena, saj je E.E. za sestanek z T.T. (ta je potrdil pravilnost tožničine ocene), ki je bil izveden zaradi tožničinega nestrinjanja z oceno, pripravil posebno obrazložitev ocene in jo je zato mogoče preizkusiti. Pa tudi sicer lahko delodajalec oceno podrobneje utemelji oziroma obrazloži tudi v sodnem postopku. Zgolj zato, ker tožnica ocene ni podpisala, ocena ni nezakonita, kot to neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi.

18. Sodišče prve stopnje je sporno oceno presojalo tudi po vsebini. Ugotovilo je, da je E.E. podal prepričljivo in zadostno utemeljitev tožničine ocene, ki je sodišče prepričalo, da je ocena pravilna. Pri tem je preizkusilo tožničine očitke (glede napak, ki po njenem mnenju niso bile takšne, da bi utemeljevale oceno 4 in da naj bi bilo ocenjevano tudi njeno delo v letu 2019), ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, in ugotovilo, da so neutemeljeni. Pritožbene navedbe, da iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da je bilo njeno delo neutemeljeno ocenjeno s 4, niso utemeljene. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sodišče ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega delavca k delovanju organa, saj sodišče nima tako natančnega vpogleda v delo delavca in delo delodajalca kot pristojni ocenjevalec.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.