Jedro

Ko sta sodišči iz mreže potencialno pravno pomembnih okoliščin izluščili dejanske, naravne vzroke za to, da je P. S. sprejel odločitev za vložitev zasebne kazenske tožbe zoper tožnika, mednje nista uvrstili toženčevega ravnanja, pač pa sta ga zreducirali na raven golega pogoja oziroma okoliščine v zvezi z nastalo škodo. Ker gre pri tem po naravi stvari za dejanske ugotovitve (vprašanje, kaj je botrovalo konkretni odločitvi posameznika, je dejansko, ne pravno), vsa revizijska prizadevanja, ki gornjim ugotovitvam nasprotujejo ali jih skušajo relativizirati in v prvi plan kot odločilni, neposredni vzrok (oziroma vzrok nasploh) za kazenski postopek zoper tožnika postaviti ravnanje toženca, sodijo v polje nedovoljenega poseganja v dokazno oceno, ki je za revizijsko sodišče zavezujoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.231,18 € (prej 3,650.000 SIT) zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter tožniku naložilo povrnitev 2.859,48 € (prej 685.246 SIT) toženčevih pravdnih stroškov.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči pravno nepravilno presodili, da ne obstoji vzročna zveza med toženčevo ponareditvijo zapisnika in širjenjem laži ter škodo, ki je tožniku zaradi tega nastala. In to kljub temu, da je toženec to, da je avtor sporne izjave prav tožnik, P. S., direktorju podjetja G., zaupal tudi po telefonu. Logično bi bilo pričakovati, trdi, da bi sodišči to okoliščino vzeli le še kot dodaten argument ali pa celo kot ključno dejstvo, ki narekuje sklep, da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženca, tj. ponareditvijo zapisnika in laganjem S. po telefonu, in po S. vloženo zasebno tožbo. Pritožbeno sodišče pa, nasprotno, vzročno zvezo vidi le v objavi v časniku A. in drugih medijih, ki so laž nekritično razširjali naprej. S., nadaljuje, je naivno verjel tožencu oziroma ponarejenemu zapisniku in je prav zaradi tega vložil tožbo v kazenskem postopku, v katerem se je nato na ponarejeni zapisnik tudi skliceval. Vendar sodišči tega pri presoji vzročne zveze nista upoštevali, kar pomeni, da sta pomešali vzročno zvezo z nagibi in notranjimi motivi S. za sprožitev kazenskega postopka, pri čemer pa vseeno vsaj dopuščata možnost, da je bilo ravnanje toženca vsaj eden od nagibov za vložitev zasebne tožbe zoper tožnika. Meni tudi, da je sodišče druge stopnje brez izvedenega dokaznega postopka zavrnilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec S. naklepno napeljeval h kazenskemu postopku. Ker izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj šteje, da ni bilo toženčevega naklepa ali kakšne druge oblike krivde v zvezi z napeljevanjem, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaključi. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Razlog za predmetno odškodninsko pravdo je kazenski postopek K 157/97, v katerem oziroma v zvezi s katerim naj bi tožniku nastala nepremoženjska škoda. Omenjeni postopek je zoper tožnika kot obdolženca tekel na podlagi zasebne tožbe, ki jo je sprožil P. S., direktor enega izmed sponzorjev Kluba ..., gradbenega podjetja G., ker naj bi tožnik na enem izmed rednih letnih sestankov staršev tekmovalcev kluba, dne 6. 10. 1997, v žolčni izmenjavi mnenj izjavil: ''da je Klub ... plačal direktorju G. izlet na B. v vrednosti 300.000 SIT'', in ga s tem kvalificirano žaljivo obdolžil (171/2. člen KZ). Toženec pa naj bi bil za škodo odgovoren zato, ker naj bi bil on tisti, ki je kazenski postopek sprovociral – in sicer s tem, ko je zavedajoč se, da bo S., da bi opral svoje dobro ime, reagiral, kot nato tudi je, v zapisnik z omenjenega sestanka staršev naknadno vpisal, da je sporno izjavo podal tožnik, četudi je vedel, da to ni res, nato pa je o obstoju falsificiranega zapisnika S. še obvestil po telefonu in mu zapisnik poslal po pošti. Poleg tega naj bi toženec po medijih razširjal, da je avtorstvo sporne izjave tožnikovo, kar naj bi S. k vložitvi zasebne tožbe še dodatno podžgalo.

7. Sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na naslednjih odločilnih dejanskih ugotovitvah: toženec je zapisnik z omenjenega sestanka res samovoljno dopolnil s sporno izjavo, vendar ne drži, da je toženec po medijih razširjal, da je bil tožnik avtor sporne izjave, P. S. za sporno izjavo primarno ni izvedel od toženca oziroma iz spornega zapisnika, pač pa bodisi od skakalnega trenerja B. N. bodisi iz članka, ki ga je o tem objavil časnik A., sporni zapisnik tudi ni bil tisti ključni element, ki je v P. S. vzbudil odločitev za vložitev zasebne tožbe zoper tožnika; za to sta bila zaslužna predvsem pravkar omenjeni članek in obširna kriminalistična preiskava, ki je članku sledila in v kateri je moral S. med drugim dokazovati, da ne on sam ne kdo drug iz kroga njegove ožje družine tisto leto ni počitnikoval na B., F. S., novinar in avtor omenjenega članka, za domnevno S. potovanje in domnevni vir njegovega financiranja ni izvedel od toženca ali iz spornega zapisnika, pač pa od bivšega blagajnika Kluba ...

8. Glede na predstavljeni dejstveni niz revizijsko sodišče nima druge možnosti, kot da pritrdi presoji nižjih sodišč o neobstoju pravnorelevantne vzročne zveze med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožniku (eventualno) nastalo škodo. Ko sta sodišči iz mreže potencialno pravno pomembnih okoliščin izluščili dejanske, naravne vzroke za to, da je P. S. sprejel odločitev za vložitev zasebne kazenske tožbe zoper tožnika, mednje nista uvrstili toženčevega ravnanja, pač pa sta ga zreducirali na raven golega pogoja oziroma okoliščine v zvezi z nastalo škodo. Ker gre pri tem po naravi stvari za dejanske ugotovitve (vprašanje, kaj je botrovalo konkretni odločitvi posameznika, je dejansko, ne pravno), vsa revizijska prizadevanja, ki gornjim ugotovitvam nasprotujejo ali jih skušajo relativizirati in v prvi plan kot odločilni, neposredni vzrok (oziroma vzrok nasploh) za kazenski postopek zoper tožnika postaviti ravnanje toženca (npr. navedbe, da je ''prav zaradi njegovega (toženčevega) nedopustnega ravnanja P. S. izvedel za neresnične trditve in je prav zato vložil zasebno tožbo'', da je ''objava v medijih ... le posledica (toženčevega) nedopustnega ravnanja oz. okoliščina, ki je morda vplivala na intenzivnost duševnih bolečin S., ki so bile zato večje, ne pa edini in izključno pravno pomembni razlog za to, da je bila vložena zasebna tožba S.'', ali pa, da ''je prav ponareditev zapisnika, pa tudi lažnivo govorjenje toženca, tisti temeljni in ključni oziroma začetni vzrok vsemu, kar se je dogajalo kasneje, vključno z objavo v A.''), sodijo v polje nedovoljenega poseganja v dokazno oceno, ki je za revizijsko sodišče zavezujoča (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Posledična neupoštevnost teh navedb reviziji praktično v celoti jemlje substanco. Izjema je le zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje, vendar ta kršitev ni podana. Že zato ne, ker omenjeno sodišče ni ''štelo, da toženec ni naklepno napeljeval S.'', kot zmotno trdi revizija, pač pa je na tožnikove pritožbene navedbe le odgovorilo, ''da iz razlogov prve sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje (sploh) ugotovilo, da je toženec naklepno napeljeval S. k vložitvi zasebne tožbe'' (prim. str. 3. izpodbijane sodbe). Povedano z drugimi besedami, pritožbeno sodišče presoje prvostopenjskega sodišča o toženčevem naklepnem napeljevanju ni spremenilo ali jo zavrnilo, le pojasnilo je, da te na prvi stopnji sploh ni bilo.

10. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).