Jedro

Ker glede na ugotovljeno dejansko stanje toženca tožniku z neizročitvijo ključev onemogočata (so)uporabo (kateregakoli dela) sporne nepremičnine, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno (saj za odločitev ni bilo bistveno) ugotavljati, ali slednja dva (preko hčerke) uporabljata (zasedata) sporno nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njun solastninski delež. Posledično tudi ni podana v zvezi s tem zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 24. 5. 20172 dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in toženi stranki (v nadaljevanju tožencema) naložilo v nerazdelno plačilo znesek 29.918,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od točno določenih mesečnih zneskov uporabnine tečejo od vsakega 1. dne v naslednjem mesecu do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (III. točka izreka). Tožencema je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka v znesku 4.492,82 EUR, v 15 dneh, po poteku prostovoljnega roka za plačilo pa s pripadki (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico). Poudarjata, da je sodišče izpovedbo tožnika in njegove žene v delu, ki se nanaša na posest ključa sporne hiše v času bivanja v mansardi, ocenilo kot neverodostojno in neresnično, v celotnem preostalem delu pa jima je verjelo in sledilo. Iz izpovedanih neresnic izhaja, da je neverodostojna in neresnična njuna celotna izpovedba, med tem ko drugačen zaključek sodišča ni logičen. Tožnik ni trdil, da je po izselitvi v letu 1991 staršema vrnil ključ, ampak je navajal le, da ključa sploh ni imel, čemur pa sodišče ni sledilo. Ker trditev tožencev, da tožnik ključa ni vrnil, ni bila prerekana in jo je kot tako potrebno šteti za priznano, je obrazložitev sodišča v tem delu nepopolna in neskladna. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožnik ključ imel in da ni dokazano, da ga je kadarkoli vrnil, je slednji možnost vstopa v hišo imel. Sodišče sledi izpovedbi tožnika in žene, da sta v hišo vstopala tako, da jima je oče odklenil vrata, čeprav sta toženca dokazala, da oče ni mogel hoditi in odklepati vrat. Napačna je tudi dokazna ocena sodišča glede dejstva, da so bila vrata večino časa odklenjena (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Zato je nepravilen zaključek sodišča, da tožnik od leta 1991 ni več razpolagal s ključi sporne hiše. Napačna je ocena o neprepričljivosti izpovedbe tožencev. Zaključek, da tožnik ni razpolagal s ključi, ker za to ni imel nikakršne podlage, temelji na napačni uporabi materialnega prava, saj ni pomembno, ali je slednji za posest ključa kakšno podlago imel. Iz izpovedbe prvo toženca izhaja, da je tožniku večkrat pojasnil, da sam nima ključev, da pa jih ima drugo toženka. Tožnik navedb, da je od druge toženke kadarkoli zahteval izročitev ključa, ni podal. Zaključek sodišča, da se pozivi tožnika na izročitev ključa nanašajo tudi na drugo toženko, je v nasprotju s podatki v spisu. Za zaključek o skupnem upravljanju tožencev (oziroma da gre za njuno skupno premoženje) sodišče ni imelo nobene podlage. Kot solastnika imata pravico, da razpolagata vsak s svojim solastniškim deležem, zaradi česar bi moralo sodišče tudi morebitno obogatitev ugotavljati za vsakega posebej. Sodišče je napačno ocenilo tudi pomen posesti ključa. Celo če tožnik res ne bi imel ključa, to ne bi zadoščalo za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklicujeta se na odločitev VSRS v zadevi II Ips 126/2014 in obsežneje povzemata njene razloge. Ni res, da sta samovoljno določila način uporabe hiše. Dejansko je slednjega določil tožnik, ki je s svojimi stvarmi zasedal celotno mansardo še za časa življenja staršev (tožnika in prvo toženca). Pri tem sodišče v razlogih niti ne omenja dejstva, da tožnik mansardnega stanovanja ne zaseda le s fascikli in oblekami, ampak tudi s pohištvom. Sodišče je napačno citiralo izpovedbo drugo toženke na 29. strani prepisa zvočnega posnetka z dne 6. 7. 2015. Z vsaj štirikratnim napačnim citiranjem izpovedb strank je kršilo prepoved pristranskega sojenja. Prav tako je spregledalo dejstvo, da tožnik nikoli ni zahteval izročitve predmetov iz mansardnega stanovanja. Prav tako nikoli ni zahteval ureditve načina rabe solastne nepremičnine na podlagi 112. člena ZNP oziroma jima ni predlagal načina uporabe hiše. Vse kar je storil je, da je zahteval ključ. Njegovo ravnanje ni bilo usmerjeno v pridobitev posesti in ureditev načina rabe solastne nepremičnine, pač pa je zasledoval cilj po plačilu uporabnine, čeprav ga ni pri rabi hiše nikoli nihče oviral. Tožnik tudi ni zahteval plačila uporabnine pred vložitvijo predmetne tožbe. Sodišče napačno citira 67. člen SPZ. Hči tožencev uporablja le del hiše, ki je prost, saj so v mansardnem stanovanju tožnikove stvari. S tem sta se toženca prilagodila obstoječemu stanju, ne pa sama določila načina rabe. Tožnik nikoli ni uveljavljal, da način rabe ni ustrezen. Sodba nima razlogov o tem, ali toženca uporabljata solastno stvar v večjem obsegu, kot znaša njun solastniški delež. Iz nje tudi ne izhaja, v čem se kaže tožnikovo prikrajšanje in v čem sta toženca obogatena. Navajala sta, da je tožba nesklepčna, ker manjkajo navedbe o njuni obogatitvi. Sklicujeta se na odločbo VSRS II Ips 71/2014 in pojasnjujeta, kakšne trditve mora v zvezi s koristjo vsebovati tožba. Teh trditev v tožbi ni, prav tako o obogatitvi razlogov nima sodba. Obogatitev ni izkazana in tudi dejansko ne obstoji, saj sta sama le dovolila uporabo enega nadstropja hiše hčerki, ki je polnoletna in zanjo nista dolžna skrbeti. Napačna je tudi stroškovna odločitev, ker je tožnik uspel le s 60% zahtevka, in ne 80%, kot napačno ugotavlja sodišče. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku vtožuje plačilo zneska 50.675,00 EUR kot nadomestila za uporabo solastne stanovanjske hiše3 na naslovu v ... Zatrjeval je, da toženca v celoti uporabljata nepremičnino oziroma določata njeno rabo, njemu pa z odrekanjem izročitve ključev nepremičnine onemogočata njeno souporabo, ki bi ustrezala njegovemu solastninskemu deležu. 6. V skladu z določilom prvega odstavka 66. člena SPZ4 ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Med pravdnimi strankami ni spora, da je tožnik solastnik zgoraj navedene stanovanjske hiše. Po presoji sodišča prve stopnje je uspel slednji dokazati svoje trditve, da sta mu toženca (po smrti očeta) kljub njegovim prizadevanjem preprečila uporabo hiše. OZ5 v 198. členu predvideva, da lahko imetnik v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, od tega (ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima) zahteva naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Na omenjeni podlagi je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo (njegovemu solastniškemu deležu ustrezno) uporabnino v višini, ki jo je kot primerno povprečno najemnino za predmetno nepremičnino izračunal v postopku angažirani izvedenec gradbene stroke, in sicer v mesečnih zneskih za celotno vtoževano obdobje od novembra 2006 do februarja 2016. 7. Sodišče prve stopnje je relevantno dejansko stanje6 ugotovilo pravilno (in celostno), njegova dokazna ocena pa je natančna, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji to sodišče pritrjuje. Pritožnika na drugi strani potrebnega dvoma v njeno pravilnost ne uspeta vzbuditi.

8. Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku o neprerekani7 trditvi8 tožencev, da tožnik ključev nepremičnine po izselitvi (v letu 1991) ni vrnil. Tožnik je namreč omenjeno trditev izrecno prerekal že v prvi pripravljalni vlogi (vloženi dne 17. 1. 2012). Zato ne drži, da se je tožnik zoper omenjeno trditev branil le s trditvami, da ključa (nikoli) ni imel. Na drugi strani okoliščina, da sodišče prve stopnje izpovedbi tožnika (in njegove žene) ni verjelo glede posesti ključev do poletja 1991 (9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), sama za sebe ne pomeni (kot to poskuša prepričati pritožba9), da zato ni bilo moč slediti ostalim delom njune izpovedbe. Zakaj jima je v ostalih ozirih lahko verjelo, pa je sodišče prve stopnje tudi konkretno (prepričljivo) obrazložilo.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje natančno in prepričljivo obrazložilo,10 zakaj je sledilo tožnikovi izpovedbi (podprti z izpovedbo njegove žene) glede tega, da po izselitvi in pred smrtjo staršev v sporno nepremičnino z lastnim ključem (ker tega ni imel) ni vstopal, saj naj bi bila vhodna vrata pretežno odklenjena oziroma jih je ob priliki obiskov odklepal pokojni oče. Pritožbeni očitki v smeri, da je tožnikova izpovedba neverjetna ter tudi v nasprotju z izpovedbo prvega toženca, so na drugi strani presplošni oziroma neprepričljivi, zaradi česar pomisleka v tem oziru ne uspejo porajati.

10. Za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanih zaključkov nebistveno, pa tudi sicer napačno interpretirano, je pritožbeno izpostavljanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik in njegovi družinski člani po izselitvi niso imeli nobene podlage (ali potrebe), da bi imeli ključ predmetne hiše. Kot je razvidno iz konteksta obrazložitve na 11. strani izpodbijane sodbe, se omenjeno pojasnilo sodišča prve stopnje ne nanaša na izgubo (neobstoj) morebitnega upravičenja, ampak neobstoj razloga (interesa) za posest ključev.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o tem, da sta (bila) naslovnika tožnikovih pozivov na izročitev spornih ključev tako prvo toženec kot druga toženka,11 saj sta slednja zakonca, ki (kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje12) nepremičnino ves ta čas upravljata skupno in v soglasju.13 Izpovedba prvo toženca, da je tožniku večkrat pojasnil, da ključev nima, ampak da jih ima druga toženka,14 v nasprotno ne prepriča. Ker so mu bili kot zakoncu drugo toženke ti ključi dostopni in bi jih tožniku (če bi to želel) nedvomno lahko izročil, predstavlja takšno „opravičilo“ očitno zgolj izgovor napram tožnikovi zahtevi po izročitvi ključev. Takšen zaključek je moč izpeljati že iz dejstva, da je prvo toženec na enega izmed tožnikovih prejšnjih pozivov odgovoril, da mu bo ključe izročil po zaključenem zapuščinskem postopku po materi (glej prilogo A3). Prav tako za to presojo ni bistvena okoliščina, ali gre pri navedenem premoženju za skupno premoženje tožencev ali „zgolj“ solastno premoženje (kot to izpostavljata v pritožbi). Slednja sta namreč obravnavano (protipravno) stanje15 ustvarila s skupnim ravnanjem, zaradi česar je podana tudi njuna solidarna odgovornost za plačilo vtoževane terjatve.16

12. Toženca se neutemeljeno sklicujeta tudi na sodbo VSRS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 in jo zmotno primerjata s predmetno zadevo. Že iz pritožbenega povzemanja besedila omenjene odločbe namreč izhaja, da je vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo potrebno vsebinsko napolniti s preteklimi ravnanji (konkretnih) solastnikov. Kot izhaja iz vsebine citirane sodbe, je šlo v navedeni zadevi za povsem drugačno situacijo, v kateri toženki na tožnikove zahteve nista odreagirali s pasivnim neupoštevanjem njegovih zahtev, ampak sta si z lastnimi predlogi aktivno prizadevali pri iskanju skupno ustrezne rešitve spora,17 tožnik pa je ultimativno zahteval souporabo vseh prostorov. V takšnih okoliščinah je zahteva, da bi tožnik moral (drugačen) način uporabe solastne stvari zahtevati pred sodiščem na podlagi 112. člen ZNP,18 prav gotovo utemeljena. Za obravnavani primer pa tega ni mogoče reči, saj sta toženca na (številne) tožnikove zahteve po izročitvi ključev odreagirala zgolj z negativnimi odgovori oziroma pavšalnimi izgovori (in torej ne s konstruktivnimi predlogi za rešitev spora/ureditev razmerja). Že zato ne gre slediti zatrjevanju tožencev, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo pomen posesti ključa oziroma da zgolj ugotovitev o tožnikovih zahtevah po izročitvi ključev ne zadošča za utemeljenost konkretnega zahtevka in da bi moral slednji pred sodiščem podati zahtevo za ureditev načina rabe solastne stvari po 112. členu ZNP.19 Glede na predhodno podane razloge je tožnik v konkretnem primeru z (večkratnimi) zahtevami po izročitvi ključev sporne nepremičnine (torej da je od drugega solastnika zahteval dopustitev uporabe) zadostil predpostavki za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka.20

13. Na presojo utemeljenosti njegovega zahtevka ne vpliva niti ugotovitev, da tožnik s svojimi starimi stvarmi zaseda mansardo sporne stanovanjske hiše. Kot je v zvezi z tem ugovorom tožencev pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje,21 mansardni prostori in tam odložene (njegove) stvari tožniku zaradi ne-posesti ključa niso dosegljive, zaradi česar njegovega (pravnega) položaja solastnika ta okoliščina v ničemer ne izboljšuje oziroma spreminja.22 Ker v ničemer ne spreminjata dejstva, da je tožniku zaradi ne-posesti ključa onemogočena souporaba solastne stvari, sta nebistveni tudi okoliščini, ki ju izpostavljata toženca, in sicer da se v mansardi poleg fasciklov in neuporabnih oblačil nahaja tudi (tožnikovo) pohištvo (kar naj bi po njunem mnenju vplivalo na obseg zasedenosti mansarde)23 in da v mansardnem delu nihče ne biva. Z ozirom na navedeno ni prepričljivo niti naziranje tožencev, da bi moral tožnik za utemeljenost svojega zahtevka zahtevati izročitev predmetov iz mansarde, nebistveno pa tudi njuno navajanje, da od tožnika nikoli nista zahtevala njene izpraznitve.

14. Ker glede na ugotovljeno dejansko stanje toženca tožniku z neizročitvijo ključev onemogočata (so)uporabo (kateregakoli dela) sporne nepremičnine, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno (saj za odločitev ni bilo bistveno) ugotavljati, ali slednja dva (preko hčerke24) uporabljata (zasedata) sporno nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njun solastninski delež.25 Posledično tudi ni podana v zvezi s tem zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka.

15. Prav tako ne drži trditev pritožnikov, da tožnik ustreznih trditev, ki bi se nanašale na njuno obogatitev,26 ni podal. V tem oziru podane pavšalne tožbene navedbe je namreč tožnik po opozorilu tožencev iz odgovora na tožbo27 dopolnil z navedbami v vlogi z dne 16. 1. 2012, in sicer da sta toženca s svojim ravnanjem rešila stanovanjsko vprašanje svoje hčere in njene družine (česar sam za svojega sina ni mogel storiti, kljub temu da je solastnik hiše). Temu navajanju pa toženca v nadaljevanju postopka na prvi stopnji nista konkretno (substancirano) ugovarjala. Pritožbeno poudarjanje, da je hčerka E., ki sta ji dovolila uporabo enega nadstropja stanovanje hiše, polnoletna in da zanjo toženca nista dolžna skrbeli, zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tem pa je tudi sodišče prve stopnje (na podlagi tožnikovih trditev) konkretno pojasnilo, v čem naj bi se kazala na eni strani prikrajšanje in na drugi obogatitev.28 Očitek, da izpodbijana sodba glede teh dveh okoliščin obrazložitve nima, zato ne drži. 16. Pri stroškovni odločitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tako uspeh pravdnih strank po temelju kot tudi višini zahtevka,29 pri čemer je pravilno zaključilo, da znaša tožnikov uspeh v postopku 80%.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženca sama trpita svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V zvezi s popravnim sklepom z dne 4. 9. 2017. 2 Tožnik in prvo toženec sta solastnika stanovanjske hiše v deležu ¼, drugo toženka pa ½. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 5 Torej predvsem glede vprašanja, ali je tožnik imel možnost uporabljati nepremičnino oziroma ali sta mu toženca z odrekanjem izročitve ključev v nasprotju z njegovimi prizadevanji njeno uporabo onemogočala. 6 Ob tem gre zgolj pripomniti, da zaključek o posesti ključa v letu 1991 niti ni ključnega pomena za sprejeto odločitev. 7 Ki naj bi jo bilo zato po mnenju pritožbe potrebno šteti za priznano. 8 Katere naziranje, da je določena izpovedba lahko verodostojna (prepričljiva) zgolj v celoti (oziroma je v nasprotnem primeru neverodostojna/neprepričljiva), je napačno. Kot življenje samo, je tudi to vprašanje (precej bolj) kompleksno. 9 Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Čeprav so bili ti (glej npr. dopis v prilogi A4) naslovljeni le na prvo toženca. 11 Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Glede na to ne gre dvomiti, da je bila s temi pozivi oziroma zahtevo kot tako (preko svojega moža) seznanjena tudi drugo toženka (glej tudi 29. stran prepisa zvočnega snemanja njenega zaslišanja z naroka dne 6. 7. 2015). 13 Glej tudi dopis z dne 20. 11. 2007 (priloga A5). 14 Zaradi česar se obravnavani zahtevek "spogleduje" tudi z odškodninsko-pravno podlago (glej npr. sodbo II Ips 444/2004 z dne 16. 3. 2006). 15 Glej (smiselno) 1. odstavek 186. člena OZ. 16 Tako sta tožniku ponudili odkup njunih solastnih deležev, ga pozvali da naj opredeli želeni fizični del stavbe, nato pa sta mu sami ponudili tudi prostore, ki bi jih lahko uporabljal. 17 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami. 18 Trditve v tej smeri obenem predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). 19 Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik ključ v relevantnem obdobju imel, je za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka nebistvena tudi okoliščina, ali sta bila toženca morebiti zmotno (neupravičen) prepričana, da je temu tako. Zato je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve brezpredmetno tudi pritožbeno zatrjevanje protispisnosti v zvezi z izpovedbo drugo toženke glede pogovora med tožnikom in prvo tožencem o izročitvi ključev (16. stran izpodbijane sodbe oziroma 29. stran prepisa zvočnega snemanja z naroka dne 6. 7. 2015). 20 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 Zgolj zaradi dejstva, da so v mansardi tožnikove stvari, torej ni moč zaključiti, da na ta način slednji nepremičnino uporablja. 22 Iz istega razloga je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nebistven tudi njun očitek o protispisnosti v zvezi z dejstvi, katere tožnikove stvari se nahajajo v mansardi. 23 Ta se je namreč na podlagi dogovora z njima (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma njunega dovoljenja (glej pritožbene navedbe) vselila s svojo družino v stanovanje v prvem nadstropju. 24 Trdita namreč, da je hčerka z družino naseljena zgolj v prvem nadstropju (ne pa tudi v mansardi ali kleti). 25 V zvezi s tem glej tudi opombo št. 15 te sodbe. 26 Toženca sta v 3. točki odgovora na tožbo (na splošno) navedla, da tožnik ni izkazal nikakršnega prikrajšanja na svoji strani ter obogatitve na njuni strani. 27 Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 28 Saj so se v postopku v obeh ozirih izvajali dokazi oziroma nastajali pravdni stroški (kot je razvidno iz spisa oziroma same pritožbe, je bil pretežni del postopka na prvi stopnji namenjen ugotavljanju obstoja temelja tožbenega zahtevka).