Jedro

Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica stroške pritožbe krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 4. 2. 2015 in št. ... z dne 4. 11. 2014 ter priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno od 23. 10. 2014 dalje (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožnica krije stroške postopka sama (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje ter povrnitev stroškov.

Sodišče je sprejelo načelne ugotovitve sodnega izvedenca, ne da bi jih dokazno ocenilo. Pridobljeno izvedensko mnenje le povzema ugotovitve invalidskih komisij, ne da bi sodni izvedenec strokovno in določno odgovoril na postavljena vprašanja, zato je neuporabno. Zaslišan izvedenec ni podal dovolj natančnih in jasnih odgovorov. Na njene ugovore zoper izvedensko mnenje sodišče prve stopnje ni odgovorilo, s čimer je kršilo 254. člen ZPP. Poleg tega je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca kršilo načelo kontradiktornosti. Obrazložitev sodbe je zaradi tega, ker sodišče ni odgovorilo na njene pripombe na izvedensko mnenje, in ker je zavrnilo dokazni predlog, pomanjkljiva in sama s sabo v nasprotju, zaradi česar je sploh ni mogoče preizkusiti.

Sodni izvedenec je bil sicer zaslišan, vendar ji sodišče ni dopustilo, da bi mu postavljala vprašanja, ker naj bi bila nepomembna. Postavljena vprašanja v zapisniku sploh niso protokolirana ali pa so zapisana drugače, kot so bila postavljena. Sodišče ji je onemogočilo obravnavanje izvedenskega mnenja, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično je tudi dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Kot izhaja iz zapisnika z naroka z dne 14. 10. 2016, je zoper takšno postopanje sodišča ugovarjala in odklonila tudi podpis zapisnika, ki ne odraža pravega poteka glavne obravnave. Zapisnik ni popoln, saj ne vsebuje podanih ugovorov, pripomb in zahtev, na kar je opozorila že z vlogo, vloženo po zaključku glavne obravnave. Ker zapisnik ni sestavljen v skladu s 123. členom ZPP, je podana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Izvedenec niti sodišče se nista opredelila do zdravstvenih težav in funkcionalnih omejitev pri opravljanju vsakdanjih opravil. Ima celodnevne hude bolečine, izvedenec pa ni ocenil, za kakšne kategorije bolečin gre, kakšna je njihova intenziteta in trajanje. Ocenil ni niti, ali je način dela, kot ga je določila invalidska komisija, za tožnico ustrezen. Zaradi vgrajenega implantanta v križu in visečega stopala ne more normalno hoditi niti sedeti. Njena delovna in življenjska aktivnost je bistveno zmanjšana. Zaradi omejene gibljivosti bi moralo biti delovno mesto prilagojeno. Izvedenec ni znal pojasniti, zakaj je njena delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Poleg tega je ostal neocenjen tudi vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku,1 na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi zatrjevanih.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče naj ne bi odgovorilo na pripombe na izvedensko mnenje, ni bila storjena. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožničinih relevantnih navedb. Prav zaradi njenih pripomb na pisno izvedensko mnenje je sodnega izvedenca še zaslišalo. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Kršitev dolžnosti opredelitve bi sicer predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niti zatrjevane kršitve 254. člena ZPP.

6. Do kršitve določb postopka in posledično do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Takšna kršitev bi sicer lahko predstavljala kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar je naveden dokazni predlog sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca oziroma celo izvedenskega organa utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, kar je tudi ustrezno obrazložilo, in sicer je že na naroku 14. 10. 2016 pojasnilo, da je izvedenec ortoped prepričljivo pojasnil tožničino funkcionalno stanje in potrebne razbremenitve pri delu2 , dodatno pa še v izpodbijani sodbi.3 Po tem, ko je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda, ga je še zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna tožnica in njen pooblaščenec, ki sta mu imela možnost postavljati vprašanja. Vprašanja sta tudi dejansko postavljala. Zaradi tega ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da naj bi ji sodišče onemogočilo obravnavanje izvedenskega mnenja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožničine delovne zmožnosti dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem seveda ni razlog za angažiranje drugega izvedenca.

7. Čeprav tožnica oziroma njen pooblaščenec nista podpisala zapisnika z naroka z dne 14. 10. 2016, končno ni podana niti zatrjevana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 123. členom ZPP, ker naj zapisnik ne bi bil popoln niti naj ne bi odražal dejanskega poteka obravnave. Skladno s 123. členom ZPP mora zapisnik obsegati bistvene podatke o vsebini dejanja. Praviloma se sestavlja tako, da predsednik senata glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj vanj zapiše. Stranke ga imajo pravico prebrati in ugovarjati zoper njegovo vsebino. Na zahtevo se vpišejo tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno (124. člen ZPP). Stranke imajo torej pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika v zvezi z morebitnimi nepravilnimi ali pomanjkljivimi zapisi, ugovori, ki jim ni bilo ugodeno, pa se na njihovo zahtevo vpišejo v zapisnik. Vendar je zoper vsebino zapisnika potrebno ugovarjati takoj na naroku. Po 126. členu ZPP ga podpišeta le predsednik senata in zapisnikar. Zapisnik z naroka je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje, torej resničnost opravljenih procesnih dejanj, potek obravnave in podanih izjavah strank. Dokazovanje nasprotnega je breme stranke (224. člena ZPP).

Zapisnik z naroka dne 14. 10. 2016 vsebuje vse bistvene podatke o vsebini naroka. Iz njega je razvidno, da sta bila na obravnavi, na kateri je bil zaslišan sodni izvedenec, prisotna tudi tožnica in njen pooblaščenec. Nadalje je razvidno, da je pooblaščenec sodnemu izvedencu postavljal vprašanja. Med zaslišanjem je pooblaščenec tožnice ugovarjal le enkrat, kar je v zapisniku tudi protokolirano. Ko za izvedenca ni bilo več vprašanj, je bilo zaslišanje zaključeno. Pooblaščenec tožnice je predlagal, da se pridobi drugo izvedensko mnenje, kar je sodišče prve stopnje, kot že predhodno pojasnjeno, zavrnilo. Nato je pooblaščenec tožnice uveljavljal procesne kršitve. Po zaključku glavne obravnave je uveljavljal še kršitve ustave in izjavil, da ne želi podpisati zapisnika. Razlogi za odklonitev niso navedeni. Tožnica jih je navedla šele v vlogi, podani po zaključku glavne obravnave.4 Pritožnica, ki je brez razloga odklonila podpis obravnavnega zapisnika, ki za veljavno pravno naravo javne listine niti ni potreben ali nujen, ne more uspešno izpodbiti resničnosti v njem zapisnega, saj za svoje pavšalne trditve ni predložila niti predlagala nobenega dokaza. Tega seveda ne more izpodbiti niti z navedbami v pisni vlogi, podani šele po zaključku glavne obravnave, ki niso le pavšalne in z ničemer dokazane, temveč tudi prepozne. Poleg tega iz zapisnika, razen enega zapisa, ni razvidno, da bi tožnica oziroma njen pooblaščenec ugovarjala zoper nepravilne ali pomanjkljive zapise, niti ni razvidno, da bi imela kakršne koli dodatne ugovore, ki jim ni bilo ugodeno. Iz navedenih razlogov so pritožbena izvajanja v zvezi z vsebino zapisnika morala ostati brezuspešna.

Predmet spora in materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

8. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, sede, z možnostjo, da se večkrat razhodi na krajše razdalje po ravnem terenu brez obremenitve, s polnim delovnim časom od 23. 10. 2014 dalje. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku skladno ocenili, da tožnica pri delu potrebuje fizične razbremenitve. Sporno pa je, ali je utemeljena tudi časovna razbremenitev, torej delo v skrajšanem oziroma polovičnem delovnem času.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju,5 ki invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. Skladno s 1. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v III. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno; če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %; ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (3. odstavek 63. člena ZPIZ-2).

Dejanske okoliščine konkretnega primera

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s sodno izvedenskim mnenjem ortopeda, ki je dodatno potrdil oceno invalidskih komisij. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter tožničinega osebnega pregleda. Ocenil je, da je tožnica zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu, oziroma delo na delovnem mestu z določenimi omejitvami s polnim delovnim časom. Delovna zmožnost za svoj poklic (konfekcijski tehnik) je zmanjšana za manj kot 50 %. Pojasnil je, da določene omejitve tožnico razbremenijo, tako da ni izpostavljena nobenim obremenitvam, ki bi ogrožale njeno zdravje. Omejitve so primerne za stanje po operativni odstranitvi hernije medvretenčne ploščice. Tovrstne operacije praviloma ne povzročajo funkcionalnih sprememb, ki bi zahtevale dodatne preventivne ukrepe in bistveno omejevale zmožnost za delo.

Pri takšni oceni je sodni izvedenec vztrajal tudi na zaslišanju. Izpovedal je, da je tožnica že dolga leta hrbtenična bolnica in je bila v letu 2012, ko je prišlo do akutnega poslabšanja s parezo desnega stopala, tudi operirana. Ker ima trajno parezo oziroma padajoče stopalo, ni zmožna za daljšo hojo po neravnem terenu, po hribih, po lestvi. Prepričljivo je izpovedal, da tožnica nima drugih nevroloških izpadov niti patoloških sprememb. Pojasnil je, da se bolečin sicer ne da objektivizirati, je pa omejitev sedečega dela z možnostjo hoje potrebna tudi zaradi bolečin. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bolečine oziroma njihova intenziteta in trajanje pri oceni delazmožnosti niso bile upoštevane, zato niso utemeljene. Nadalje je prepričljivo izpovedal še, da so glede na funkcionalno stanje določene razbremenitve ustrezne in delo lahko opravlja v polnem delovnem času. Izrecno je vztrajal tudi pri oceni, da je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, in prepričljivo odgovoril na tožničina vprašanja. Tožnica dodatnih vprašanj za izvedenca ni imela, temveč je zgolj pavšalno navajala, da je mnenje samo s sabo v nasprotju in ni odgovorilo na postavljena vprašanja.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje jasno, popolno in strokovno. Skladno je tako z mnenjem invalidskih komisij kot razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, iz katere ne izhaja, da bi bila tožnica zmožna za delo le v polovičnem oziroma skrajšanem delovnem času. Nasprotno, tudi lečeči ortoped predlaga le oceno invalidnosti, specialist fiziater pa svetuje fizične razbremenitve pri delu.6 Nenazadnje tudi osebni zdravnik v predlogu za priznanje pravic na temelju invalidnosti z dne 28. 8. 2014 odsvetuje le težko fizično delo. Drugih izvidov, razen ortopedskih, tožnica ni predložila, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delovno zmožnost ni bi upoštevan.

Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega.

12. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je bilo potrebno na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da stroške pritožbe krije sama.

1 ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Zapisnik z naroka 14. 10. 2016 v sodnem spisu na listovni številki 38 -40. 3 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Vloga z dne 17. 10. 2016 v sodnem spisu na listovni številki 49. 5 ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Izvid ortopeda z dne 20. 6. 2014 in odpustno pismo z dne 22. 11. 2012 v upravnem spisu.