Jedro

Pri izvajanju inšpekcijskega nadzorstva je lovski inšpektor upravičen zaseči protipravno ulovljeno divjad oziroma njene dele.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.4.2001 (1. točka izreka), z izpodbijano sodbo pa je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 8.5.2002. Z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001 izdano po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86, ZVGLD) in 5. člena Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 57/93), oziroma z njeno 6. točko, ki je edina izpodbijana s tožbo v upravnem sporu (listovna št. 13 sodnega spisa), je odločeno, da je dolžan izpolnjevanje odločbe in njenih določil v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije in lovskimi organizacijami nadzorovati Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo ter da mora inšpektor trofejo medveda, za katerega ugotovi, da je uplenjen v nasprotju z določili odločbe uplenitelju zaseči. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju tožbe proti omenjeni točki odločbe z dne 23.4.2001 utemeljilo s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 18. člena ZUS, ki opredeljuje kdo je lahko aktivno legitimirana stranka v upravnem sporu. Omenjena odločba se na tožečo stranko ne nanaša in zanjo ne ustvarja nobenih pravnih posledic. Zato tožeča stranka v postopku, ki se je končal z izdajo omenjene odločbe tudi ni sodelovala ne kot stranka in ne kot stranski udeleženec. Zato je presodilo, da za izpodbijanje odločbe v tem upravnem sporu ni aktivno legitimirana.

Z odločbo tožene stranke z dne 8.5.2002 je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo z dne 28.3.2002. Z njo je bilo odločeno, da mora tožeča stranka izročiti trofejo medvedje kože in lobanje Prirodoslovnemu muzeju iz Ljubljane (1. točka izreka) ter da do pravnomočnosti odločbe ne sme odtujiti ali izročiti trofeje (2. točka izreka). Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je svojo odločitev utemeljila z določbo 4. točke 1. odstavka 77. člena ZVGLD ter določbami odločbe tožene stranke z dne 23.4.2001, po katerih je bila za A.–B. območje, na katerem izvaja lov tudi tožena stranka, dovoljena uplenitev le enega medveda v težnostni kategoriji do 100 kg. Ni sporno, da je član tožeče stranke dne 25.11.2001 uplenil medveda težkega 117 kg, ki je torej presegel težo dovoljeno z odločbo. Ker je tak odstrel medveda glede na določbe odločbe protipraven, je presodilo, da je izrek inšpekcijskega ukrepa določenega v 4. točki 1. odstavka 77. člena ZVGLD, pravilen in zakonit. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, ki se je končal z izdajo odločbe z dne 23.4.2001. Z njo (zlasti z njeno 4. točko) naj bi se ji nalagale obveznosti (zagotoviti mora, da bo lov na medveda potekal v skladu s predpisi in odločbo). Zato bi ji morala biti priznana aktivna legitimacija v upravnem sporu. Ker v postopku, ki se je končal z izdajo omenjene odločbe ni sodelovala, odločba zanjo naj ne bi pravno učinkovala; posledično naj ne bi mogla biti niti podlaga za zavrnilni del sodbe. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001, ki je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi določb 2. odstavka 14. člena ZVGLD ter 5. člena Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, je tožena stranka za čas od 1. maja 2001 do 31. decembra 2001 odločila o kvoti medvedov za odstrel po posameznih lovsko gojitvenih območjih; z izpodbijano 6. točko pa naložila Zavodu za gozdove Slovenije, lovskim organizacijam in Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, da nadzorujejo izpolnjevanje odločbe in njenih določil; inšpektor pa mora trofejo medveda, za katero se ugotovi, da je uplenjen v nasprotju z določili odločbe, uplenitelju zaseči. Iz omenjene odločbe izhaja, da je bila vročena Zavodu za gozdove Slovenije, Lovski zvezi Slovenije ter Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo. Glede na podatke v upravnih spisih, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v postopku, ki se je končal z obravnavano odločbo ni sodelovala ne kot stranka in ne kot stranski udeleženec, ter da ji z odločbo ni bilo ničesar naloženo. Zato je pravilno presodilo, da v smislu 1. odstavka 18. člena ZUS ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko bila tožnik in s tem stranka v upravnem sporu. Zato je odločitev o zavrženju tožbe, zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

V zadevi, ki se nanaša na točko 2 izreka izpodbijane sodbe in sklepa pa gre za ukrep lovskega inšpektorja, ki temelji na določbi 4. točke 1. odstavka 77. člena ZVGLD v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001. Po omenjeni zakonski določbi je lovski inšpektor pri izvajanju inšpekcijskega nadzorstva upravičen zaseči protipravno ulovljeno ali brezpravno prilaščeno poginulo divjad ali njene dele in druge brezpravno prilaščene proizvode iz lovišča ter predmete, s katerimi so bila storjena ta brezpravna dejanja. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa lovskega inšpektorja torej zadošča že ugotovitev inšpekcijskega organa, da je bil ulov živali protipraven. Z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001, izdane na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZVGLD, je bila na A.–B. območju, kjer izvaja lov tudi tožnica, dovoljena uplenitev le enega medveda in to v težnostni kategoriji do 100 kg. Ob nesporni ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je dne 25.11.2001 uplenjen medvedji samec presegal dovoljeno težo za 17 kg (tehtal je 117 kg), sta sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu pravilno presodila, da je šlo za protipraven odstrel medveda. Zato je lovski inšpektor na navedeni pravni in dejanski podlagi utemeljeno in v skladu z ZVGLD odredil inšpekcijski ukrep – odvzema trofeje medvedje kože in lobanje.

Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep na podlagi določbe 76. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba (sklep) lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.