Jedro

Tožena stranka in tožničin delodajalec nista v nobenem pogodbenem odnosu, med njima ni prišlo niti do prenosa zaposlenih niti do prenosa delovnih sredstev niti do prenosa dejavnosti. Med obema navedenima pravnima subjektoma ni prišlo do pravnega prenosa podjetja oziroma dela podjetja, ki bi ohranilo ekonomsko entiteto, zato s prevzemom čiščenja vrtca s strani tožene stranke ni prišlo do spremembe tožničinega delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma Direktive sveta 2001/27 ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov. Ker do prenosa oziroma prevzema delavcev ni prišlo, tožena stranka v tem sporu nima pasivne legitimacije, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in na ugotovitev, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 9. 2012, za ugotovitev, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 1.10. 2012 dalje, za reintegracijo tožnice k toženi stranki na delovno mesto čistilka, za obračun pripadajoče bruto plače, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznih neto plač od 1. 10. 2012 do vrnitve na delo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je zavrnilo tudi njen zahtevek za povračilo pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, zato ker se tožena stranka ni zavezala prevzeti delavcev ob prevzemu čiščenja. Navaja, da ima zoper A. (od katerega je prevzela tožena stranka le predmet čiščenja) in B. d.o.o. vloženo tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V omenjenem postopku zatrjuje, da naj bi ob nastopu čiščenja tožene stranke v A. prišlo do prenosa dejavnosti in tudi delavcev na podlagi člena 73/6 ZDR. Iz tega razloga vlaga predmetno pritožbo le iz previdnosti. Navaja, da je od bivšega delodajalca B. d.o.o. prejela „obvestilo o prehodu delavcev k novemu delodajalcu“ iz katerega izhaja, da z dnem 30. 9. 2012 preneha delovno razmerje pri B. d.o.o. in da naj bi z dnem 1. 10. 2012 sklenila delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki. V primeru, če je prišlo do prenosa čiščenja nad toženo stranko po členu 73/6 ZDR, je odločitev sodišča kljub obrazložitvi in ugotovitvam ob izvedenem dokaznem postopku napačna. Ker spor med tožnico in bivšim delodajalcem ter A. še ni zaključen, tožnica tudi zato vlaga predmetno pritožbo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica v pritožbi bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica pri toženi stranki nikoli ni bila zaposlena, da pri njej ni začela delati, da ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, da je bila tožnica od leta 2010 dalje zaposlena pri družbi B. d.o.o. (ki je do leta 2012 opravljala tudi dejavnost čiščenja v A.) in da je A. s toženo stranko v letu 2012 sklenil pogodbo za storitve čiščenja (B2). Izvedeni dokazi ne nudijo podlage za ugotovitev, da bi bila tožena stranka in družba B. d.o.o. v kakršnemkoli pogodbenem odnosu, med njima ni prišlo niti do prenosa zaposlenih niti do prenosa delovnih sredstev niti do prenosa dejavnosti. Glede na to in ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi prišlo med obema navedenima pravnima subjektoma do pravnega prenosa podjetja oziroma dela podjetja, ki bi ohranilo ekonomsko entiteto, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da s prevzemom čiščenja A. s strani tožene stranke ni prišlo do spremembe tožničinega delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma Direktive sveta 2001/27 ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov. Ker je tožnica svoj tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu utemeljevala prav z dejstvom spremembe delodajalca, do česar pa, kot je bilo že ugotovljeno, ni prišlo (kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, sklicujoč se tudi na sodno prakso Sodišča evropskih skupnosti), je bil tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnice, da je od svojega delodajalca prejela obvestila o prehodu k toženi stranki z dnem 1. 10. 2012, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica tega obvestila v spis v postopku pred sodiščem prve stopnje ni vložila (tega obvestila ni vložila niti skupaj s pritožbo), kar pomeni, da se sodišče prve stopnje do njega niti ni moglo opredeliti. Pritožbeno sodišče sicer na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za rešitev tega individualnega delovnega spora niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice in stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih nista priglasili.