Jedro

Status vojnega veterana po določbah ZVV je mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, kamor sodi tudi opravljanje nalog narodne zaščite po odločitvi organizatorja manevrske strukture oziroma po nalogu pristojnega organa. Za priznanje statusa ne zadošča vsako sodelovanje pri osamosvojitvi Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo, številka 13001-654/2008 z dne 3. 11. 2009 odločilo, da se odločba Upravne enote, številka 130-1465/2006-28 (0690) z dne 7. 4. 2009, s katero je bilo zahtevi A.A. ugodeno in mu je bil priznan status vojnega veterana za obdobje od 16. 5. 1991 do 30. 6. 1991 odpravi in odločeno, da se A.A. ne prizna status vojnega veterana. Odločitev je drugostopni upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je bil izveden revizijski postopek, opravljen po uradni dolžnosti in da je bilo po pregledu dokumentov ugotovljeno, da je organ prve stopnje, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabil predpis. Drugostopni upravni organ je pojasnil, da je po določbi drugega odstavka 2.a člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97 – v nadaljevanju ZVV), vojni veteran tudi oseba, ki je od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991, opravljala dolžnosti organizatorja manevrske strukture narodne zaščite ter oseba, ki je po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je šteti tudi tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. V šestem odstavku 2.a člena ZVV je določeno, da je vojni veteran tudi pripadnik bivše JLA, ki je po nalogu pristojnih organov Republike Slovenije, od 17. 5. 1990 do 18. 7. 1991, izdajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist RS. Drugostopni upravni organ je pojasnil, da je iz navedb samega vlagatelja zahteve ter v postopku pridobljenih izjav prič mogoče ugotoviti, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, vendar v postopku ni bila dokazana povezava z nalogami narodne zaščite po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite. Z izjavo B.B., ki je med drugim bil tudi v manevrski strukturi narodne zaščite in izpovedbo C.C., ki je informacije zbiral, namreč ni dokazano, da je B.B. kot organizator manevrske strukture odločil, da je konkretna stranka opravljala naloge narodne zaščite, oziroma izvajala obveščevalno dejavnost, niti ni razvidno, da so bile v takšni povezavi te naloge zaupane C.C. Dokazano je, da so se podatki zbirali, zbiral jih je tudi C.C., v okviru pokrajinskega štaba TO in širših ter ožjih enota TO. Ravno tako stranka v zvezi z zatrjevanih dejstvom, da je podatke iz vojašnice JLA posredovala do Centra za obveščanje občine D., ni dokazala navezave z organizatorjem manevrske strukture narodne zaščite. Zato je organ druge stopnje zaključil, da je stranka v času od 16. 5. 1991 do 30. 6. 1991, oziroma v času od 25. 6. 1991 (s tem datumom je zaključeno pravno pomembno obdobje po določbi drugega odstavka 2.a člena ZVV), posredovala podatke o stanju bojišč v vojašnici v E. določenim osebam, vendar s tem ni opravljala tudi nalog narodne zaščite po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite.

Nadalje po presoji upravnega organa druge stopnje dokazi, ki dokazujejo pobeg stranke iz vojašnice JLA v Kranju, prijava za vključitev v TO in drugi dokazi ne izpolnjujejo zakonskega dejanskega stanja po ZVV in s tem pogojev za priznanje zahtevanega statusa. Zagotovo in nedvomno je imenovani prispeval k osamosvojitvi Republike Slovenije, vendar mu statusa vojnega veterana po določbah ZVV ni mogoče priznati.

Tožnik v vloženi tožbi odločitvi drugostopnega upravnega organa, izdani v revizijskem postopku, nasprotuje. Navaja, da se strinja z odločbo prvostopnega upravnega organa, ki je pri odločitvi, da se mu prizna status vojnega veterana za obdobje od 16. 5. 1991 do 30. 6. 1991 in se ga vpiše v evidenco vojnih veteranov, upošteval izjavo B.B., izjavo priče C.C., podatke vojaške knjižice, dejstvo, da je prejemnik spominskega znaka Zvest Sloveniji in izjavo na zapisnik dano 31. 3. 2009. Prav tako je prvostopni upravni organ upošteval navedbe v zapisniku z tega dne, v katerem je tožnik pojasnil dogajanje, zaradi katerih je uveljavljal status vojnega veterana in dejstva, na podlagi katerih je prepričan, da mu ta status pripada, saj je dejansko zbiral pomembne podatke za obrambo Slovenije. V tožbi povzema izpovedbe, ki jih je podal na zapisnik in ponovno poudarja, da je revizijski organ spregledal pomembno dejstvo, da je zbiral podatke in nato tudi pobegnil iz vojašnice JLA v E. predvsem zaradi poziva takratnega predsednika predsedstva Slovenije. Postal je dezerter, za kar je bila zagrožena dolgoletna zaporna kazen. Po pobegu ga je na domu in okolici iskala vojaška policija, zato je moral ves čas menjavati skrivne lokacije. Živel je v strahu in stresu pred agresorjem. Prav tako se je javil na Center za obveščanje in ponudil sodelovanju v TO, vendar so mu dejali, naj bo v pripravljenosti in čaka na poziv oziroma kurirja. Revizijski organ je spregledal, da je za svojo delo prejel spominski znak zvest Sloveniji. Prepričan je, da je v postopku zbranih dovolj dokazov, na podlagi katerih mu je mogoče priznati status vojnega veterana in sodišču predlaga, da odpravi odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 3. 11. 2009 in potrdi odločbo prvostopnega upravnega organa, ali pa ponovno odloči in ugodi njegovi zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana in ga vpiše v evidenco vojnih veteranov.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih za odločitev, razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, številka 105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku status vojnega veterana na podlagi njegovih aktivnosti v času osamosvojitvene vojne. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je ZVV in sicer določba 2.a. člena, po kateri je vojni veteran tudi oseba, ki je od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991, opravljala dolžnosti organizatorja manevrske strukture narodne zaščite ter oseba, ki je po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je šteti tudi tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. V šestem odstavku 2.a člena ZVV je določeno, da je vojni veteran tudi pripadnik bivše JLA, ki je po nalogu pristojnih organov Republike Slovenije, od 17. 5. 1990 do 18. 7. 1991, izdajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist RS. Za priznanje statusa vojnega veterana po tej določbi mora biti torej izpolnjen pogoj, da je oseba opravljala naloge na podlagi odločitve organizatorja manevrske strukture oziroma (bivši pripadnik bivše Jugoslovanske ljudske armade) po nalogu pristojnih organov.

V obravnavanem primeru tožniku zahtevanega pogoja za priznanje statusa vojnega veterana ni uspelo izkazati, niti ga ne izkazujejo listine pridobljene v upravnem postopku, niti izjave v tem postopku zaslišanih prič. Navedeno pomeni, da tožniku ni uspelo dokazati, da je naloge obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti opravljal po nalogu pristojnih organov. Iz tega razloga sodišče kot neutemeljenega šteje tožben ugovor, ki se nanaša na nesporno dejstvo, da je tožnik določene podatke o dogajanju v vojašnici posredoval C.C., ki je sodeloval s TO. Prav tako pogoja zahtevanega v določbi 2a. člena ZVV tožnik ni uspel dokazati z dokazili, s katerimi je izkazal pobeg iz vojašnice JLA, niti z nespornim podatkom, da je prejemnik spominskega znaka Zvest Sloveniji.

Status vojnega veterana po določbah ZVV je mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, kamor sodi tudi opravljanje nalog narodne zaščite po odločitvi organizatorja manevrske strukture oziroma po nalogu pristojnega organa in za samo priznanje statusa ne zadošča vsako sodelovanje pri osamosvojitvi Republike Slovenije. Delovanje zunaj okvira, ki ga določa ZZV ni podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana, zato tožnikov (nesporna) ravnanja v času osamosvojitve Slovenije tudi po presoji sodišča niso podlaga za priznanje statusa vojnega veterana.

Sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da tožnik v tožbi ni navajal novih dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev, presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.