Jedro

V tem sporu tožnik od prvotožene stranke (delodajalec) in drugotožene stranke (zavarovalnica, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano svojo odgovornost) vtožuje plačilo odškodnine za nezgodo pri delu. Drugotožena stranka (zavarovalnica) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o temelju odškodninske odgovornosti, po kateri obstoji odškodninska obveznost prvotožene stranke v višini 70 %. Ker izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje ne posega v pravni položaj drugotožene stranke, saj ne določa njene odškodninske odgovornosti za nastalo škodo, pritožba ne more izboljšati njenega pravnega položaja, zato drugotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, v posledici česar je treba njeno pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Tožnik je kritičnega dne delal na podestu, pri čemer ga je nadzoroval delavec tožene stranke. Zaradi hitenja pri delu je prišlo do udarca oziroma pri sestopu do zdrsa in udarca v petnico. Poškodba je nastala zaradi dejstva, ker se oko ni moglo pravočasno prilagoditi gledanju na daleč in da je hitel zaradi strahu zaradi izgube zaposlitve, kar vse je prispevalo k zdrsu in udarcu. Glede na to, da je bila prvotožena stranka seznanjena s tožnikovimi zdravstvenimi omejitvami ter je dopuščala delo, pri katerem je lahko prišlo do poškodbe, izključuje tožnikovo soodgovornost za škodo. Splošno znano dejstvo je, da delavci zaradi strahu pred možnostjo izgube zaposlitve redko odklonijo delo, ki jih objektivno zdravstveno ogroža, posebej v zaostrenih pogojih ekonomske in finančne krize. Zato tožnikove privolitve, da bo opravljal delo kljub slabšemu vidu, ni mogoče opredeliti kot soprispevek k nastali škodi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da je v celoti podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke.“ Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba drugotožene stranke se zavrže. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in prvotožene stranke se pridrži za končno odločbo. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji odškodninska obveznost prvotožene stranke, pri čemer je slednja odškodninsko odgovorna v višini 70 %, tožeča stranka pa je soodgovorna v višini 30 %.

Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženima strankama pa naloži v plačilo stroške pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka opravljala delo na višini, ki predstavlja nevarno dejavnost. Vendar pa prvotožena stranka pri odrejanju dela tožniku dne 27. 11. 2007 ni upoštevala tožnikovih zdravstvenih omejitev, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta pri prvotoženi stranki podani tako protipravno ravnanje in njena krivda za škodo, ki jo je utrpel tožnik ter da je bila škoda v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je tožniku neutemeljeno pripisalo soodgovornost za nastalo škodo v višini 30 %. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je navedenega dne prvič delal na podestu na višini pod nadzorom nadrejenega in da je hitel, ker je želel, da je delo hitro opravljeno, saj je bil pod pritiskom. Bal se je namreč za službo, ob tem pa je prišlo do situacije, na katero tožnik ni imel vpliva, to je, da se mu pri sestopanju s podesta vid ni dovolj hitro prilagodil, ko je snel očala za gledanje na blizu, s katerimi je pred sestopom z brusilko rezal pločevino. Ker je prvotožena stranka vedela, da ima tožnik zdravstvene omejitve, kar je v postopku dokazano z izpovedbo priče A.A. in ga je kljub temu izpostavila delu, pri katerem je bila možnost poškodbe zaradi zdravstvene omejitve tožnika večja, odgovornost za nastalo škodo ne izvira iz sfere tožnika, ali pa vsaj ne v tako visokem deležu. Prvotožena in drugotožena stranka se pritožujeta zoper ugodilni del vmesne sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s trajanjem zdravljenja oziroma trenutkom, ko je bil znan obseg škode. Ni namreč pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova izbrana osebna zdravnica izpovedala, da se je tožnik dne 29. 2. 2008 zdravil zaradi vnetja kit v peti, ki je lahko posledica poškodbe ali tudi ponavljajočih se enakih gibov. Iz zapisnika naroka z dne 6. 3. 2012 namreč izhaja, da je priča B.B., dr. med., izpovedala, da se je tožnik zaradi bolečin v peti ponovno oglasil v ambulanti dne 29. 2. 2008. Bolečine so bile bolezenskega značaja, do njih pa bi sicer lahko prišlo tudi zaradi posledic poškodbe. Vzrok za vnetje je lahko v bolezni ali v ponavljajočih gibih, nikakor pa priča ni izpovedala, da je bila poškodba pri delu vzrok za nadaljnje zdravljenje. Diagnozo vnetja kit je priča postavila zgolj na podlagi kliničnega stanja, nadaljnjih specialističnih preiskav pa ni odredila. Po mnenju priče ni mogoče pri tožniku točno opredeliti, kaj je bil vzrok za vnetje kit. Sodišče je zato nepopolno povzelo izpovedbo priče in napačno zaključilo, da je bilo zdravljenje zaključeno šele 4. 3. 2008 in ne že 21. 12. 2007, ko je bil zaključen bolniški stalež. Za takšno sklepanje ni zanesljive podlage, saj priča ni prepričljivo opredelila etiologije bolezni. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno opustilo predlagani dokaz z angažiranjem izvedenca medicinske stroke. Brez strokovnega medicinskega znanja namreč ni mogoče zanesljivo presoditi, kdaj so se posledice poškodbe ustalile in ali je nadaljevanje zdravljenja sploh posledica udarnine desne pete, upoštevaje dejstvo, da tožnik med 21. 12. 2007 in 29. 2. 2008 ni imel težav s petnico. Podredno tožena stranka izpodbija odločitev, da je podana objektivna odškodninska odgovornost. Sestopanje po stopnicah, ki vodijo s podesta, ne predstavlja večje škodne nevarnosti. Stopnice imajo ograjo, nastopne ploskve so ravne in nedrseče, tožnik pa je v času nezgode nosil delovne čevlje. Sodišče prve stopnje, razen ugotovitve, da je tožnik opravljal delo na višini, ni navedlo, katere okoliščine so podlaga za takšno ugotovitev, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Ker sodba ne vsebuje odločilnih dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z določili Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavec zdravstveni pregled opravi najkasneje vsakih 60 mesecev. Tožnik je zadnji pregled pred nezgodo opravil leta 2003, zato je bil v času nezgode zmožen za delo, ki ga je opravljal brez omejitev. Ali in v kakšnem obsegu je tožnik opravil naslednji redni oziroma obdobni preventivni pregled v letu 2008, pa z vidika odgovornosti prvotožene stranke za nezgodo pri delu z dne 27. 11. 2008 (pravilno 27. 11. 2007), ne more biti relevantno. Sodišče prve stopnje tudi napačno povzema izpovedbo priče A.A., ki je bil v času obravnavane nezgode pri delu skupinovodja oziroma tožniku nadrejeni delavec (kar nenazadnje potrjuje tudi prijava poškodbe pri delu (obrazec ...). Ni razumljivo, zakaj sodišče opira odločitev na strankino izpoved v tistem delu, kjer trdi, da je potrdilo izbrane osebne zdravnice in oftalmologinje izročila C.C. in ga tudi ustno seznanila z omejitvami pri delu zaradi slabšega vida. Priča A.A. je namreč izpovedala, da so ji bile domnevne omejitve tožnikovih delovnih zmožnosti znane le s pogovora s tožečo stranko, kakšnega potrdila pa priča ni nikoli videla. Priča tudi ni bila seznanjena z vzrokom omejitev, saj se o tem ni pozanimala, ko je tožnik privolil, da bo enako delo opravljal tudi v prihodnje. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini izpovedbe priče A.A. in vsebino zapisnika. Sodišče prve stopnje v tem delu odločitev tudi zmotno opira na dejstvo, da je tožeča stranka nadrejenega oziroma delovodjo seznanila z omejitvami oziroma zdravstvenimi težavami. Iz 14. in 15. točke razlogov sodbe je mogoče povzeti, da naj bi tožnik obveščal C.C., ki pa v času obravnavane nezgode ni bil tožnikov nadrejeni delavec. Povsem je izostala dokazna ocena prijave poškodbe pri delu, ki vsebuje tudi podatek o skupinovodji oziroma tožniku nadrejenemu delavcu v času obravnavane nezgode pri delu. Priglaša stroške postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe prvotožene in drugotožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje oziroma ugoditev njenemu zahtevku po pritožbi v celoti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa ni utemeljena. Pritožba drugotožene stranke ni dopustna.

Osnovna predpostavka vsake pritožbe je pravni interes za pritožbo. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, nima pravnega interesa za pritožbo. Če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je ta v skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP) nedovoljena. Zato jo je sodišče dolžno zavreči. Takšno posledico določa prvi odstavek 343. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP. Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, po kateri obstoji odškodninska obveznost prvotožene stranke v višini 70 %. Ker torej izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje ne posega v pravni položaj drugotožene stranke, saj ne določa njene odškodninske odgovornosti za nastalo škodo, pritožba ne more izboljšati njenega pravnega položaja. Zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi tožnika in prvotožene stranke, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba prvotožene stranke, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma, glede obstoja objektivne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke in tožnikove sokrivde za nastalo škodo, pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi po stališču prvotožene stranke obstajalo nasprotje med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini izpovedbe priče A.A. in med vsebino zapisnika. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovitev, da je prvotožena stranka ravnala protipravno, ko je tožniku odrejala delo na višini, oprlo na izpoved tožnika, da je prvotoženo stranko seznanil s svojimi zdravstvenimi težavami z vidom, saj je njegovo izpoved dokazno ocenilo kot prepričljivo. Pri sprejemu takšne dokazne ocene je tudi upoštevalo izpoved priče A.A., da je vedel za tožnikove omejitve. Sodišče prve stopnje je tudi verjelo tožniku, da je nadrejenemu delavcu C.C. izročil potrdili osebne zdravnice in zdravnika, pri katerem je bil na pregledu oči. S tem v zvezi so tudi neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da C.C. v času nezgode ni bil tožniku nadrejeni delavec oziroma skupinovodja. To dejstvo namreč izhaja iz izpovedi tožnika ter tudi priče A.A., ki je izpovedal, da sam tožnika ni silil k takšnemu delu, kako pa je bilo kasneje, ko je skupinovodja postal C.C., pa mu ni bilo znano. Torej ni nobenega dvoma, da je bil v času nezgode C.C. tožniku nadrejeni delavec. Sodišče prve stopnje torej ni v ničemer napačno povzelo vsebine izpovedi priče A.A., zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje je tudi ustrezno obrazložena glede objektivne odgovornosti prvotožene stranke in jo je mogoče preizkusiti. Zato ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tovrstne pritožbene očitke prvotožene stranke je mogoče razumeti zgolj kot nestrinjanje z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, glede česar pa je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, temveč krivdna.

Po določbi prvega odstavka 315. člena ZPP lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba), če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde - 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). V 150. členu OZ določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Po določbi 1. odstavka 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali, če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Neutemeljena je pritožbena navedba prvotožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo datum, ko je bil znan obseg škode oziroma, da je v nasprotju s prvim odstavkom 352. člena OZ ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je zastaral. Po citirani določbi odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zmotno je namreč stališče prvotožene stranke, da je tožnik tožbo vložil prepozno oziroma, da je nastopilo zastaranje, ker naj bi bilo zdravljenje zaključeno že 21. 12. 2007, torej takrat, ko je bila tožniku zaključena bolniška odsotnost zaradi poškodbe pete na desni nogi. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da se je vnetje kit, ki je bilo pri tožniku ugotovljeno 29. 2. 2008, stabiliziralo šele 4. 3. 2008, ko se je tožnik zglasil na kontroli pri izbrani osebni zdravnici B.B., dr. med.. Ugotovitev izbrane zdravnice, ki je kot priča izpovedala, da je vnetje kit lahko posledica bodisi dolgotrajnega obremenjevanja petnice z istimi gibi ali pa poškodbe, torej ne izključuje možnosti, da je bilo vnetje kit v petnici posledica poškodbe, ki je nastala pri zdrsu tožnika s podesta in udarca v petnico. Na podlagi takšne izpovedbe je sodišče prve stopnje po tem, ko ni moglo izključiti nastanka vnetja kit zaradi poškodbe, pravilno štelo, da je mogoče o zaključku zdravljenja govoriti šele dne 4. 3. 2008. Zato tožba, ki je bila vložena 19. 1. 2011, ni bila vložena po nastopu zastaranja. S tem v zvezi pritožbeno sodišče dodaja, da sodišču prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je vnetje kit v peti lahko posledica poškodbe, ni bilo treba angažirati izvedenca medicinske stroke, saj je bilo dejansko stanje glede datuma nastanka škode pri tožniku z zaslišanjem priče B.B., dr. med. v zadostni meri ugotovljeno.

V konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Kot izhaja iz dokaznega postopka, se je tožnik poškodoval pri sestopanju z 1,8 do 2,0 metra visokega podesta, ko mu je noga spodrsnila na stopnici podesta in je utrpel udarec v peto. Tožnik je izpovedal, da je imel podest stopnice s profilom proti drsenju in kovinsko ogrodje. Tak podest ne predstavlja nevarne stvari niti dela na takem podestu ni mogoče opredeliti kot takega, iz katerega bi izhajala povečana nevarnost za nastanek poškodbe. Tožnik tudi ni zanikal navedb tožene stranke, da je imel podest ob stopnicah držala. Višina podesta zato sama po sebi ne pomeni tiste okoliščine, ki bi utemeljevala sklepanje, da gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo, saj je le-ta kršila določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD - Ur. l. RS, št. 56/1999, 64/2001), ki je veljal v času storjene kršitve, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. S tem, ko tožena stranka ni upoštevala tožnikovih zdravstvenih omejitev pri delu, pa je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tudi kršila določbo drugega odstavka 8. člena ZVZD, ki določa, da mora biti delovni proces prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja.

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je podan njegov 30 % soprispevek k nastanku škode v smislu določbe prvega odstavka 171. člena OZ. Do poškodbe je namreč prišlo zaradi tožnikovih težav z očmi, ko ni prišlo do ustrezne prilagoditve vida trenutni situaciji pri sestopanju s podesta. Tožnik utemeljeno opozarja, da je kritičnega dne delal na podestu, pri čemer ga je nadzoroval delavec tožene stranke ter da je tudi zaradi hitenja pri delu prišlo do udarca oziroma pri sestopu do zdrsa in udarca v petnico. Izpostavlja dejstvo, da je poškodba nastala zaradi dejstva, ker se oko ni moglo pravočasno prilagoditi gledanju na daleč in da je hitel zaradi strahu zaradi izgube zaposlitve, kar vse je prispevalo k zdrsu in udarcu. Po stališču pritožbenega sodišča prav ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prvotožena stranka seznanjena s tožnikovimi zdravstvenimi omejitvami ter je dopuščala delo, pri katerem je lahko prišlo do poškodbe, izključuje tožnikovo soodgovornost za škodo. Splošno znano dejstvo je, da delavci zaradi strahu pred možnostjo izgube zaposlitve redko odklonijo delo, ki jih objektivno zdravstveno ogroža, posebej v zaostrenih pogojih ekonomske in finančne krize. Zato tožnikove privolitve, da bo opravljal delo kljub slabšemu vidu, ni mogoče opredeliti kot soprispevek k nastali škodi.

Ker je torej sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta prvotožene stranke, le delno je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podana tožnikova sokrivda za nastalo škodo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika ter izpodbijano vmesno sodbo delno spremenilo tako, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo (5. točka 358. člena ZPP). Pritožbo prvotožene stranke pa je zavrnilo, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke in prvotožene stranke temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožba drugotožene stranke zavržena, sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.