Jedro

V primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, treba šteti da je zavarovalnica prejela obvestilo najkasneje tedaj, ko je prejela mnenje sodnega izvedenca, ki je prvi potrdil obstoj terjatve do zavarovalnice, ne glede na to, če sta ga pravdni stranki sprejeli ali ne in ne glede na to, če je bilo mnenje dano v drugi pravdi. Dokazno breme o obstoju okoliščin, zaradi katerih naj zavarovalnica ne bi bila v zamudi, je na strani zavarovalnice.

Bistvena kršitev ZPP pred sodiščem prve in druge stopnje je, če sodišče prve stopnje ne odloči v celoti o tožbenem zahtevku, pritožbeno sodišče pa na to ne reagira in tudi, kadar sodišče na pritožbeno navedbo odgovori, da tožnik ni nikoli trdil, da je našel kupca za rešene dele vozila, čeprav je to v nasprotju z vsebino ene od tožnikovih pripravljalnih vlog.

Obrazložitev

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) in toženi zavarovalnici (v nadaljevanju: toženka) naložilo plačilo 19.133,05 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2005 dalje do plačila. Zavrnilo pa je njegov zahtevek za plačilo preostalega dela glavnice, ki jo je vtoževal do zneska 20.507,46 eurov, in za zahtevane obresti od 20.507,46 eurov od 28. 2. 1995 do 3. 2. 2005 in od zneska 26.813,54 eurov od 28. 2. 1995 do 1. 1. 2002. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Obe pravdni stranki sta se proti tej sodbi pritožili, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tudi proti tej sodbi sta pravočasno vložili revizijo obe pravdni stranki.

4. Tožnik jo vlaga za sporno vrednost 28.187,95 eurov. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka navaja, da sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik navedel v vlogi 16. 5. 2007. Tedaj je poleg odškodnine zahteval še kapitalizirane obresti v znesku 132.072,38 eurov. O tem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločilo, pritožbeno sodišče pa je napačno navedlo, da je odločeno tudi o tem delu tožbenega zahtevka. Poleg tega vlaga revizijo zato, ker se ne strinja, da se pri izračunu škode zaradi uničenja avtomobila upošteva tudi vrednost rešenih delov, saj ob sklenitvi zavarovanja ni prejel Splošnih pogojev. Če pa jo je treba upoštevati, mora njihovo vrednost dokazati tožena stranka. Pri tem poudarja, da je izvedenec narobe določil vrednost rešenih delov, ker je sprva ocenjeval ekonomsko vrednost rešenih delov, pozneje pa je zgolj pavšalno navedel, da znaša tržna vrednost domnevno polovico ekonomske vrednosti, čeprav je priznal, da je bilo v tistem času v Sloveniji manj kot 10 vozil enake znamke, od tega v Pomurju le eno. Zato vrednost rešenih delov ne more biti 50 % ekonomske vrednosti, temveč nič. Na koncu trdi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta prisojali zamudne obresti. Ne strinja se s sodbo pritožbenega sodišča, češ da mu pripadajo obresti šele od dneva, ko je razčistil temelj tožbenega zahtevka, saj je toženki že 10. 2. 1995 posredoval zahtevek za plačilo premoženjske škode. Toženka je res ugovarjala temelju, vendar se je ta ugovor v vseh pravdah izkazal kot neutemeljen. Tožnik je toženki predložil zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere so izvedenci ugotavljali vzrok za to, da je zapustil kraj prometne nesreče, zato bi bila toženka kot strokovnjakinja lahko ugotovila, da je zahtevek utemeljen in po 319. členu ZOR izpolnila svojo obveznost. Poleg tega je poleg te pravde tekel spor pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti pod P 312/95, v katerem je bilo mnenje izvedenca medicinske stroke o tem, da je tožbeni zahtevek utemeljen, pridobljeno že 3. 7. 1997. Najkasneje tedaj se je toženka morala zavedati svoje obveznosti do tožnika, čeprav je bilo na njen ugovor 29. 6. 1998 pridobljeno še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja.

5. Toženka vlaga revizijo zaradi sporne vrednosti 19.133,05 eurov. Tudi ona uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred višjim sodiščem vidi v tem, da se ni strinjala z oceno vrednosti rešenih delov uničenega avtomobila v znesku 7.768,61 eurov, temveč je zahtevala obračun po vrednosti, kot jo je prvotno ugotovil izvedenec. Tožnik je namreč v vlogi dne 15. 5. 1996 navedel, da je našel kupca za dele in ni dvoma, da je tedaj prejel 1.854.252 tolarjev. To je toženka navedla v pritožbi, toda višje sodišče tega ni upoštevalo, češ da gre za protispisno trditev. Ker torej pritožbeno sodišče te trditve ni ustrezno obravnavalo, je bistveno kršilo zakon o pravdnem postopku. Dodaja, da je bilo v pravdi nesporno ugotovljeno, da je vrednost vozila na dan škodnega dogodka 26.750,60 eurov, na dan 3. 2. 2005 pa 53.715,20 eurov. Nesporno je tudi, da je toženka 20. 5. 2006 izplačala tožniku 44.988,84 eurov in točno navedla svoj izračun škode, o čemer sodišče ni zavzelo stališča in ni upoštevalo, da je toženka plačala zamudne obresti v znesku 18.173,30 eurov, kar bi bilo treba upoštevati, ne glede na obdobje, za katere so bile plačane, del obresti pa je bil plačan za obdobje od 3. 2. 2005 do 2. 3. 2005. 6. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Reviziji sta utemeljeni.

8. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je v pritožbi, ko je izražala nestrinjanje z izračunom premoženjske škode na uničenem avtomobilu, opozorila na tožnikov pripravljalni spis z dne 15. 5. 1996, v katerem je navedel, da je našel kupca za vozilo, torej je rešene dele prodal. Na to je pritožbeno sodišče v predzadnjem odstavku na tretji strani obrazložitve sodbe odgovorilo, češ da tožnik ni nikoli trdil, da je našel kupca. Taka razlaga ni resnična, saj je tožnik v svoji vlogi pod III. dejansko omenjal kupca in je bil zato 28. 5. 1996 tudi imenovan cenilec avtomobilske stroke. Ker torej višje sodišče toženkinega pritožbenega ugovora ni ustrezno presodilo, je storilo bistveno kršitev določil postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Če ni pojasnjena okoliščina v zvezi z rešenimi deli, tudi izračun škode na uničenem vozilu ni ustrezno ugotovljen, zato bo treba v ponovljenem sojenju pojasniti to okoliščino in tožnikovo izpoved, češ da nikoli ni našel primernega kupca.

9. Tudi bistvena kršitev ZPP pred sodiščem prve in druge stopnje, na katero opozarja tožnik, je podana, saj sodišče ni pravilno in v celoti odločilo o tožbenem zahtevku. Tožnik je v pripravljalnem spisu 16. 5. 2007 (123 stran spisa) „modificiral” tožbeni zahtevek tako, da je poleg glavnice 20.507,46 eurov uveljavljal še glavnico 132.072,38 eurov s pripadki, ki po njegovem ustreza izračunu obresti od zneska 6.425.597,40 tolarjev oz. 26.813,54 eurov za čas od 28. 2. 1995 do 1. 1. 2002. Toženka temu ni ugovarjala, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo, da bi šlo za spremembo tožbe, torej je štelo, da gre za zahtevek po tretjem odstavku 184. člena ZPP in bi o njem moralo odločiti. Višje sodišče je na tožnikovo pritožbo v šestem odstavku na 2. strani svoje obrazložitve sicer priznalo, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka za plačilo 132.072,38 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002, vendar je to obseženo v zavrnitvi obresti od zneska 26.813,54 eurov. S tem je spet kršilo določila ZPP, saj pravdna stranka med postopkom lahko spreminja tožbo, tožnikova sprememba pa je vplivala tudi na njegovo pravico do revizije v zvezi s tem zahtevkom, ker je ta po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 eurov, za obresti pa po drugem odstavku 39. člena ZPP revizije ni, ker se ta vrednost ne upošteva pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta. Poleg tega sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od 132.072,38 eurov od 1. 1. 2002 do plačila.

10. Ker sta torej utemeljeni reviziji pravdnih strank, ki sodišču prve stopnje in zlasti sodišču druge stopnje očitata bistveno kršitev določb ZPP, je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 379. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

11. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno določalo, naj upošteva mnenje pritožbenega sodišča, da obveznost zavarovalnice, da izplača odškodnino ali dogovorjeno vsoto, ureja 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(4) .

Ta v prvem odstavku 919. člena predvideva obveznost zavarovanca, da obvesti zavarovalnico o nastanku zavarovalnega primera, nato pa določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, predvideva zakon olajšavo za zavarovalnico, ker določa, da začne teči rok za plačilo od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek 919. člena ZOR). Če znesek njene obveznosti ni ugotovljen v štirinajstih dneh od prijave zavarovalnega primera, mora na zahtevo upravičenca zavarovalnica izplačati nesporni del svoje obveznosti (tretji odstavek 919. člena ZOR). Pri tem pa je Vrhovno sodišče doslej v različnih primerih že večkrat razložilo, kako je treba uporabljati 919. člen ZOR. Zlasti v zadevah II Ips 496/1997(5) in II Ips 696/97(6) je razložilo, da je v primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, treba šteti da je zavarovalnica prejela obvestilo najkasneje tedaj, ko je prejela mnenje sodnega izvedenca, ki je prvi potrdil obstoj terjatve do zavarovalnice, ne glede na to, če sta ga pravdni stranki sprejeli ali ne in ne glede na to, če je bilo mnenje dano v drugi pravdi. Dokazno breme o obstoju okoliščin, zaradi katerih naj zavarovalnica ne bi bila v zamudi, je na strani zavarovalnice.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 - 73/2007. Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89. Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 83/2001 - 40/2007. Op. št. (5): Zbirka odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1998, GV, Ljubljana 1999, št. 5, str. 36. Op. št. (6): Zbirka odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 2000, GV, Ljubljana 2001, št. 37, str. 240.