Jedro

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja iz KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu je bil U.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Po členih 50. in 51. KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba v kateri mu je bila na podlagi prvega odstavka 146. člena tega zakona določena kazen dva meseca zapora ter preizkusna doba dveh let. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega materialnega prava ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, pa da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr.Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevane kršitve procesnega in materialnega zakona namreč niso podane. Res je, da novi KZ-1 posebnega kaznivega dejanja grdega ravnanja ne pozna, vendar gre zgolj za navidezno dekriminacijo, prav tako pa tudi niso podane zatrjevane kršitve kazenskega postopka.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev materialnega kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, ker sodba sodišča prve stopnje s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ ni postala pravnomočna do uveljavitve novega KZ-1, ki je to dejanje dekriminiral. Višje sodišče, ki je o zadevi odločalo po uveljavitvi KZ-1 bi glede na navedeno in glede na obvezno uporabo milejšega zakona (drugi odstavek 7. člena KZ-1) moralo obsojenca iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP obtožbe oprostiti.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil U.S. spoznan za krivega, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost drugega s tem, da je 23.5.2005 okoli 23.55 ure na terasi gostinskega lokala E. v G. natakarico H.H. najprej odrinil v podboj drsnih vrat, tako da se je namerno zaletel vanjo, za tem pa zgrabil stol in H. z njim udaril po levi nogi, s čimer ji je prizadejal udarnino leve rame in leve nadlahti ter udarnino in odrgnino leve goleni. Sodišče prve stopnje je o tem odločilo dne 2.7.2008, pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbi obtoženčevega zagovornika in jo zavrnilo kot neutemeljeno, pa dne 3.3.2009. V fazi pritožbenega postopka (1.11.2008) je začel veljati nov kazenski zakonik (KZ-1), ki ne pozna več kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja. Je pa grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Navedeno pomeni, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja. To kaznivo dejanje po novem KZ-1 namreč med drugim stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem. Odgovoriti je torej potrebno na vprašanje ali je obdolženec s svojim ravnanjem kot mu ga očita obtožba izpolnil zakonske znake tudi tega kaznivega dejanja, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega. Odgovor je vsekakor pritrdilen. V konkretni kazenski zadevi sodišče namreč ugotavlja, da je obsojenec oškodovanko najprej odrinil v podboj drsnih vrat, tako da se je namerno zaletel vanjo, za tem pa še zgrabil stol in oškodovanko z njim udaril po levi nogi, v posledici česar ji je prizadejal udarnino leve rame in leve nadlahti ter udarnino in odrgnino leve goleni. Za storitev kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1 bi zadoščal že dvig stola z nakazano možnostjo zamaha, v obravnavanem primeru pa je bil zamah že konkretiziran in je oškodovanki povzročil celo sled poškodb. Oškodovanec poleg bolečine (kot posledice fizičnega udarca) v takih situacijah objektivno utrpi tudi strah oziroma občutek osebne ogroženosti. Fizična bolečina je nedvomno hujša posledica kot le strah, da te bo takšna posledica doletela, zaradi česar je občutek ogroženosti, kot je bilo že pojasnjeno konzumiran v tej posledici. Sama realizacija udarca izpričuje resnost grožnje, prizadeta telesna integriteta pa dejstvo, da se je oškodovanka tudi subjektivno počutila ogroženo (kar nenazadnje izhaja tudi iz njene izpovedbe, potrjene z izpovedbo priče S.L., da je v strahu pred S. jokala). Nerazumno bi bilo namreč tolmačenje zakona, da bi storil obdolženec to kaznivo dejanje, le kolikor bi s stolom nakazal zamah proti oškodovanki (če bi bila grožnja resna in objektivno zmožna povzročiti občutek ogroženosti oškodovanca), kolikor bi pa dejansko zamahnil in jo poškodoval (le da posledice ne bi bile tako intenzivne, da bi zadobile intenziteto lahke ali hude telesne poškodbe), pa bi bilo dejanje dekriminirano.

7. Enako pravno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbah I Ips 56/2009 ter I Ips 117/2009. 8. Ob ugotovitvi, da dejanje ni dekriminirano je bilo potrebno presoditi še, ali je bil v obravnavani kazenski zadevi uporabljen pravilen kazenski zakon. Odgovor je pritrdilen. Primerjava obeh zakonov namreč pokaže, da ne samo da novi zakon ni milejši temveč je celo strožji, saj je zagrožena kazen za takšno ravnanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 do enega leta zapora, med tem ko je v KZ za kaznivo dejanje po členu 146/1 zagrožena kazen zapora do šestih mesecev.

9. Prav tako neuspešna pa je tudi pritožba v delu, kjer zagovornik uveljavlja kršitve določb procesnega zakona. Dejstvo, da je sodnik razglasil sodbo nemudoma po zaključni besedi obdolženčevega zagovornika, torej po končani glavni obravnavi, nikakor ne more kazati na pristranskost sodnika, temveč kaže na dejstvo, da je bil na obravnavo dobro pripravljen. Obravnava se je namreč opravljala zdržema, pri čemer je na zadnjem naroku za glavno obravnavo bila zaslišana le ena priča. Povsem jasno je tako, da kolikor je sodnik poznal spis, je lahko nemudoma po opravljeni glavni obravnavi (kar je določeno v drugem odstavku 443. člena ZKP) sodbo razglasil. Drugače povedano zgolj to dejstvo nikakor ne more biti podlaga za kakršnokoli sklepanje o pristranskosti sodnika. Ostali očitki kršitev določb procesnega zakona pa niso v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko obrazloženi. Zagovornik namreč v pojasnjevanju procesne kršitve (v glavnem kršitve določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) polemizira le z dokazno oceno nižjih sodišč (sodišče se med drugim ni opredelilo do vzročne zveze med dogodkom in poškodbami ampak je zgolj povzelo pričanje oškodovanke), drugače ocenjuje verodostojnost prič in meni, da bi sodišče moralo v dvomu obdolženca obtožbe oprostiti ipd.. S tem pa uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

10. Tudi pri očitkih višjemu sodišču, da se ni opredelilo glede pritožbenih navedb obdolženca (kar bi pomenilo, kolikor bi bila podana kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP) zagovornik teh očitkov ne pojasni v temveč prav tako polemizira z ugotovljenim dejanskim stanje, ko meni, da glede na vrstni red izhoda gostov z obdolžencem tak potek dogodka kot ga ugotavljata sodišči ni verjeten, saj ni mogoče slediti, da je obdolženec stoječ med vrati terase, ko je za njim stala že ena od prič sploh lahko potegnil stol iz notranjosti in z njim zamahnil ter zadel oškodovanko.

11. S tem ko je sodišče glede določenih podrobnosti o dogajanju kritičnega dne ocenilo za prepričljivejšo izjavo, ki jo je podal S.L. tedaj, ko je bil prvič zaslišan kot priča (torej mnogo bližje obravnavanemu dejanju), pri čemer je tudi zaslišan na glavni obravnavi sam izpovedal, da se je tedaj dogajanja bolje spomnil, in na to izpovedbo oprlo sodbo, ni kršilo določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot izhaja iz spisa (zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.5.2008, list. št. 104) je bil S.L. tedaj drugič zaslišan pred sodiščem in je izpovedoval enako kot tedaj ko je bil zaslišan prvič. Na posebno vprašanje, ali je bila situacija takšna, da je S. vlekel stol na eno stran, H.H. pa na drugo in da je S. izpustil stol, tako da ga je oškodovanka potegnila k sebi, pa je odgovoril, da tega ne more natančno pojasniti, ker se zaradi časovne oddaljenosti ne spominja, na prvem zaslišanju pa je o tem vedel bolj natančno povedati. Sodišče je upoštevalo njegovo prvo izpovedbo, ko je izjavil, da je videl, kako je S. povlekel stol s terase in z njim zamahnil proti nogi oškodovanke. Iz navedenega izhaja, da je bila priča v skladu z določilom člena 335. ZKP opozorjena na prejšnjo izpovedbo in je tudi pojasnila, zakaj na zastavljeno vprašanje sedaj ne more odgovoriti. Sodišče je tako le ravnalo v skladu z določbo ZKP ter tedanjo izjavo oškodovanca po načelu proste presoje dokazov ob upoštevanju izpovedb ostalih prič in zdravniškega spričevala ocenilo za prepričljivejšo. 12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v izpodbijanih sodbah niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb materialnega in ne procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (člen 425 ZKP).

13. Izrek o stroških nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.