Jedro

Ker je že pred izdajo odločbe tožnik bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, na katerih temelji izpodbijana odločitev in je bil po vložitvi pritožbe tudi zaslišan pooblaščenec tožnika, ne gre več za skrajšani ugotovitveni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor Območne enote Sežana je z odločbo navedeno v uvodu sodbe odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec, takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 2513/1 k.o. A., ker jo izvaja v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, ustavitev gradnje pa velja dokler si zavezanec ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja (točka 1. izreka). Spremembo gradbenega dovoljenja mora investitor zahtevati v roku enega meseca od prejema odločbe (2. točka izreka). S 3. točko izreka so bile za objekt iz 1. točke določene prepovedi, v 4. točki pa je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor dne 13.3.2009 ob inšpekcijskem pregledu zemljišča na parc. št. 2513/1 k.o. A., na katerem gradi tožnik hišo opravil ogled, objekt skiciral in tudi fotografiral. O tem je sestavil zapisnik in ugotovil, da se gradnja hiše izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem z dne 28.7.2008, ker je zaključek objekta – streha, izveden neskladno z gradbenim dovoljenjem. Pri ponovnem ogledu gradbišča dne 7.4.2008 je bil navzoč tudi tožnik, ki ga je inšpektor seznanil z ugotovitvijo, da je gradnja neskladna in da mu bo zato v skladu s 153. členom ZGO-1 izdana odločba. Tožnik, ki je za neskladno gradnjo vedel, pa je izjavil, da že pripravlja nov popravljen projekt, ki ga bo predložil Upravni enoti B. Na podlagi navedenega gradbeni inšpektor ugotavlja, da gre pri obravnavani gradnji za neskladno gradnjo v smislu 153. člena ZGO-1. Podlago za izrek ukrepa pod točko 1. izreka utemeljuje na določbi 1. odstavka 153. člena ZGO-1, odločitev pod 2. točko izreka na 3. odstavku istega člena, prepovedi določene v 3. točki izreka na 158. členu, takojšnjo izvršljivost v točki 4. izreka pa utemeljuje s 3. odstavkom 146. člena ZGO-1. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo navedeno v uvodu sodbe zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja (1. točka izreka) in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe (2. točka izreka). V obrazložitvi pritožbeni organ, po citiranju določbe 1. odstavka 153. člena ZGO-1-UPB1 in 12.2. točke 1. odstavka 2. člena istega zakona, tožniku pojasnjuje, da je organ prve stopnje po ugotovitvi, da se gradnja tožnikovega objekta izvaja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, pravilno obravnaval njegovo gradnjo kot neskladno gradnjo in izdal izpodbijano odločbo.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo gradbenega inšpektorja iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih predpisov. Zatrjuje, da v konkretni zadevi niso bili podani pogoji za izdajo odločbe v skrajšanem postopku. Po določbi 146. člena ZGO-1, je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka kot skrajšanega postopka, brez zaslišanja strank, le ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu. V obravnavani zadevi pa je bila inšpekcijska odločba izdana več kot mesec dni po uvedbi postopka. V izpodbijani odločbi in niti v odločbi pritožbenega organa niso navedene okoliščine in razlogi, ki bi opravičevali nujnost inšpekcijskega ukrepanja in izdajo odločbe v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Tožnik meni, da je že zaradi navedenih nepravilnosti tožba utemeljena. V nadaljevanju z navajanjem okoliščin v zvez z vodenjem postopka pred izdajo izpodbijane odločbe in po njeni izdaji utemeljuje nestrokovnost in nezakonito ravnanje gradbenega inšpektorja. Toženi stranki očita, da je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Zatrjuje, da je bila v času opravljenega inšpekcijskega ogleda objekta, gradnja skladna z gradbenim dovoljenjem in da je bil v tej fazi gradnje izrek ukrepa zaradi neskladne gradnje preuranjen in zato nezakonit. V zvezi s tem navaja, da streha objekta ob ogledu, ki ga je opravil inšpektor še ni bila izvedena oz. dokončana. Ker je bil objekt v tej fazi nižji od predvidenega višinskega gabarita in še nepokrit, po mnenju tožnika ni mogoče trditi o neskladnosti izveden strehe z gradbenim dovoljenjem. Toženi stranki očita, da v obrazložitvi ni navedla kje in zakaj je v konkretnem primeru obstajalo neskladje z gradbenim dovoljenjem. Zato tožnik meni, da za ugotovitev neskladne gradnje navedbe v obrazložitvi odločbe tožene stranke ne zadoščajo. Čeprav se tožnik zaradi navedenih nepravilnosti ni strinjal z izpodbijano odločbo, je le zaradi želje po nadaljevanju gradnje in preprečitve nadaljnje škode, zahteval spremembo gradbenega dovoljenja. Tej zahtevi je bilo z odločbo št. 351-269/2009-6 dne 6.8.2009 tudi ugodeno. Kljub temu pa ostaja nespremenjeno dejstvo, da za izdajo izpodbijane odločbe v omenjeni fazi gradnje, ni bila podana dejanska in pravna podlaga. Ker so spremembe projekta v fazi gradnje pogoste in običajne, po mnenju tožnika ne opravičujejo izdaje inšpekcijske odločbe, če so izvedene v okviru dovoljenega posega. V obravnavanem primeru pa dejansko stanje in materialno pravo nista mogla biti pravilno ugotovljena oz. uporabljena, ker ni bil izveden po tožniku predlagan dokaz z izvedencem gradbene stroke. Tožnik, ki vztraja tudi pri vseh navedbah podanih v pritožbi zoper izpodbijano odločbo glede na vse navedeno sodišču predlaga, da na podlagi 64. člena Zakona o upravnem sporu po opravljeni obravnavi, odpravi obe odločbi tožene stranke in postopek ustavi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi kršitev pravil postopka in, v posledici le-teh, zatrjevane nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega zakona. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je upravni organ navedel listine, na podlagi katerih je po opravljenih inšpekcijskih ogledih dne 13.3.2009 in 7.4.2009, ugotovil, da je gradnja tožnikovega objekta neskladna z gradbenim dovoljenjem, ker streha objekta ni izvedena kot simetrična korčna dvokapnica s slemenom z daljšo stranico. Izvedena je tako, da sta zaključka na obeh koncih daljše stranice izvedena kot ravni strehi, vmesni tloris objekta je prekrit z dvema nesimetričnima poševnima strešinama, streha pa je krita s trapezno pločevino. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik pri inšpekcijskem ogledu dne 7.4.2009 navzoč in da je bil takrat seznanjen z dejstvi, na katerih temelji ugotovitev, da izvedena gradnja ni skladna s pogoji določenimi v gradbenem dovoljenju. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je upravni organ vse to navedel in je kot podlago za izpodbijani ukrep navedel 153. člen ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/2 in naslednji).

Sodišče se sicer ne strinja s stališčem, da so gradbeni inšpekcijski postopki brez izjeme postopki, v katerih se izda odločba v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Tako po 1. odstavku 146. člena ZGO-1 kot tudi po 1. odstavku 144. člena ZUP (Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) je tudi v primeru vodenja inšpekcijskih postopkov, ki so opredeljeni kot nujni ukrepi v javnem interesu v smislu ZUP odločitev o tem prepuščena upravnemu organu na podlagi predhodne ugotovitve, da so za to izpolnjeni pogoji.

Izpodbijana odločba o razlogih zakaj je upravni organ odločil brez zaslišanja stranke, nima razlogov. Vendar pa je prvostopenjski organ že pred izdajo odločbe dne 7.4.2009 tožnika seznanil z dejstvi in okoliščinami na katerih temelji izpodbijana odločitev in je po prejemu pritožbe dne 18.5.2009 zaslišal tudi pooblaščenca tožnika. Po mnenju sodišča je bila z navedenimi ravnanji upravnega organa tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ne gre več za skrajšani ugotovitveni postopek, ki se lahko izvede brez zaslišanja stranke. Po mnenju sodišča je upravni organ s tem popravil svojo odločitev, da tožnika pred izdajo odločbe ne zasliši. Zato tudi navajanje razlogov zaradi katerih se upravni organ lahko odloči, da stranke ne bo zaslišal (1. odstavke 146. člena ZGO-1 in 4. točka 1. odstavka 144. člena ZUP), v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Iz navedenih razlogov so tožbeni očitki o bistvenih kršitvah pravil postopka, neutemeljeni.

V obravnavani zadevi tožnik ne izpodbija podatkov, na katerih temelji ugotovljena neskladna gradnja. V upravnem postopku in tudi v tožbi zatrjuje, da objekt v času izdaje izpodbijane odločbe še ni zaključen in da bo neskladnost gradnje možno ugotoviti šele po zaključku gradnje. S tem v zvezi vztraja tudi pri izvedbi dokaza z izvedencem gradbene. Tožniku je že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe pojasnil, da je končna podoba objekta določena z gradbenim dovoljenjem in je zato mogoče že med samo gradnjo ugotoviti njeno neskladnost s pogoji gradbenega dovoljenja. Dejstvo, ali je gradnja objekta zaključna ali ne, za pravilno uporabo določb, s katerimi je v ZGO-1 urejena neskladna gradnja, ni pomembno. Zato izvajanje dokaza z izvedencem gradbene stroke, niti v tem upravnem sporu ni potrebno. Po presoji sodišča je gradbeni inšpektor na podlagi listin in podatkov pridobljenih z ogledom objekta pravilno ugotovil, da se gradnja tožnikovega objekta ne izvaja v skladu z gradbenim dovoljenjem.

Zmotno je stališče tožnika, ki sam trdi, da si je po izdaji izpodbijane odločbe sicer res pridobil spremenjeno gradbeno dovoljenje, da v določbi 153. člena ZGO-1 inšpektor ni imel podlage za ustavitev neskladne gradnje. Po določbah ZGO-1 investitor lahko izvaja gradnjo le v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tožnik pa je v konkretnem primeru že izvajal drugačno streho kot je bila predvidena v gradbenem dovoljenju in je spremenjeno gradbeno dovoljenje pridobil tudi za spremembe, ki so bile že izvedene ob inšpekcijskem ogledu. Iz navedenih razlogov so neutemeljeni tudi tožbeni razlogi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Vse ostale navedbe, ki se nanašajo na ravnanje in strokovnost gradbenega inšpektorja, zato na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati. Zato je neutemeljen tudi tožbeni predlog, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v obravnavani upravni zadevi.

Sodišče je glede na vse navedeno na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje odločbe, ki temelji na nespornih podatkih, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri tri vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Zato stroškovnih zahtevek ni utemeljen.