Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK sodba in sklep Cpg 196/2013

ECLI:SI:VSKP:2013:CPG.196.2013 Gospodarski oddelek

vzrok v neizpolnitvi pogodbenih obveznosti v sferi naročnika naročnikov odstop od pogodbe plačilo pridobljene koristi prihranjeni stroški povrnitev nadomestila plače za odsotnost z dela
Višje sodišče v Kopru
14. november 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Direktor družbe C. ima pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela (prvi odstavek 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), pri čemer pa bi mu moral nadomestilo plače najprej izplačati delodajalec, šele nato pa bi sodišče lahko odločalo o povračilu izplačanega nadomestila (13. člen omenjenega Pravilnika).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških (točka II izreka) spremeni tako, da mora tožnik tožencu v 15-ih dneh povrniti 1.699,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude (od 16. dne) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (višja stroškovna zahteva za plačilo 407,00 EUR pravdnih stroškov s pp se zavrne). Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi 970,56 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se priči T.Š. za prihod na obravnavo dne 31.5.2013 priznajo potni stroški v višini 31,20 EUR, v preostalem delu (nadomestilo plače v znesku 288,00 EUR) pa se stroškovna zahteva priče zavrne. Potni stroški priče v višini 31,20 EUR se naložijo v 15-ih dneh v plačilo toženi stranki.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo 29.210,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožnik tožencu v 15-ih dneh povrniti 2.106,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se priči T.Š. v zvezi s prihodom na narok za glavno obravnavo dne 31.5.2013 priznajo stroški v znesku 319,20 EUR, pri čemer se ti stroški naložijo v plačilo toženi stranki, ki je dolžna v roku 15 dni znesek 31,20 EUR (potni stroški) povrniti priči, znesek 288,00 EUR (nadomestilo plače) pa v istem roku povrniti delodajalcu priče. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da se je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 26.11.2012 zgolj pavšalno sklicevala na dopis z dne 28.5.2008, pri čemer svojih navedb ni dokazala, niti jih ni izkazala, kaj šele konkretizirala. Nasprotno, zaslišana priča Š. je izpovedal, da razen avansa ni prejel od tožene stranke ničesar in tudi da toženki ležarine in skladiščenja ni zaračunal. Navedeno pričanje prav tako ni potrdilo navedb tožene stranke o tem, da je plačala ležarino in da je sama prodala inox opremo. Več kot jasno je, da tožena stranka inox opreme sploh ni prejela, niti je ni skladiščila, niti je ni prodala. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 26.11.2012 jasno izhaja, da tožena stranka uveljavlja strošek v skupni višini 25.707,07 EUR, kar naj bi predstavljalo vrednost inox izdelkov na zalogi v višini 1.570.000,00 SIT. Za slednje se je izkazalo, da temu ni tako in da dobavitelj inox izdelkov teh izdelkov ni dobavil in tožena stranka jih tako ne more imeti na zalogi in je jasno, da so navedbe v tej smeri prilagojene temu postopku. Ničesar razen plačanega avansa družba C. ni prejela. Glede na navedeno je tožeča stranka dokazala, da je prišlo do neupravičene obogatitve s strani tožene stranke za prejeti avans. Sodnica je toženo stranko tudi večkrat opozorila, da naj ponudi ustrezne dokaze, vendar tožena stranka temu ni ugodila. Šele na drugem naroku je predlagala dokaze za trditve svojih navedb, kar pa je v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožena stranka je tožeči stranki tik pred prvim narokom za glavno obravnavo poslala obširno pripravljalno vlogo, o kateri se je morala tožeča stranka izjasniti na samem naroku, čeprav ji ta vloga ni bila vročena v skladu z zakonom. Navedeno je tudi razlog, da je tožeča stranka predlagala izločitev sodnice. Korist, ki jo je imela tožena stranka od prejetega avansa, je v nasprotju z vsebino priloge B27 spisa. Sodišče bi torej moralo zavrniti izvajanje dokazov. Poleg tega je šla navedba tožene stranke zgolj v smeri, da bo Š. izpovedal, kdaj in na kakšen način je bilo s strani tožene stranke razpolagano s temi sredstvi. Znotraj teh navedb bi moralo sodišče zasliševati pričo in stranke, ker drugačnih navedb in dokaznih predlogov sodišče ni prejelo. Sodišče tudi ni imelo nobenih navedb glede prodane opreme, zaključki sodišča v tej smeri izhajajo iz izvedenih dokazov. Tožena stranka nikoli ni navajala, koliko strojev je bilo nabavljeno, kot tudi ni predložila podatkov o tem, kakšni so bili ti stroji in koliko denarja je zanje prejela. Vse navedeno so bile novote na tretjem naroku, kar pa sodišče ne bi smelo upoštevati. Poleg tega so bili s sodbo napačno odmerjeni tudi stroški, saj je sodba napačno upoštevala kilometrino za tri naroke, čeprav je pooblaščenec tožene stranke priglasil le kilometrino za dva naroka. Stroški priče tudi niso pravnomočno dosojeni in so absolutno previsoko odmerjeni, ker ne more znašati urna postavka priče 72,00 EUR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Tožeča stranka je vložila pritožbo tudi zoper sklep o odmeri pričnine priči T.Š., pri čemer je navedla, da sodišče prve stopnje pri tej odmeri ni upoštevalo določb 12. in 13. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Delodajalec glede na časovno sosledje ni mogel predložiti dokazila o izplačanem nadomestilu omenjeni priči, pri čemer je bil obračun v vsakem primeru fiktiven ter bi moralo sodišče zahtevati dodatna dokazila, kot je na primer plačilno listo, pogodbo o zaposlitvi ipd.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Obravnavana pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot naročnik posla odstopil od podjemne pogodbe (dobava gostinske opreme za restavracijo S.), ki jo je 5.3.2004 sklenil s tožencem kot izvajalcem posla, pri čemer pa je za prenehanje pogodbenega razmerja z odstopom odgovoren sam naročnik posla, ker ni zagotovil gradbeno usposobljenega objekta, v katerega bi lahko podjemnik namestil in montiral gostinsko opremo. Vzrok za neizpolnitev pogodbenih obveznosti toženca kot podjemnika je torej izključno v sferi tožnika kot naročnika posla, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in česar obravnavna pritožba sploh ne izpodbija. Na tako ugotovljena pravno pomembna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, konkretno določbo 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ): vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. V tej zvezi pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi pravočasno navedla (česar nasprotna stranka sploh ni prerekala), da je v okviru izvedbe sporne pogodbe pri svojem podizvajalcu C. naročila posamezne inox stroje in aparate za potrebe kuhinje tožeče stranke za ceno 14.012.234,20 SIT (priloga B21 spisa), pri čemer pa je iz tega naslova plačala zgolj 2.500.000,00 SIT avansa. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec iz tega naslova zaradi razveze pogodbe prihranil razliko v višini 11.512.234,20 SIT. Prav tako je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 26.11.2012 pravočasno navedla (sklicujoč se na dopis v prilogi B27), da je gospodinjske aparate nabavila po ceni 5.513.900,00 SIT brez DDV (15 % ležarina od nabavljenih strojev v višini 827.085,00 SIT), ob tem pa je sodišče prve stopnje (resda na podlagi izpovedbe M.P., listovna št. 110 spisa) še ugotovilo, da je tožena stranka iz naslova prodaje te opreme zaslužila 40 % nabavne vrednosti oziroma 2.205.560,00 SIT. Ključnega pomena pri tem pa je, da je sodišče prve stopnje za tako ugotovljene zneske (11.512.234,20 SIT iz naslova prihranjenih stroškov in 2.205.560,00 SIT iz naslova pridobljenih koristi) zmanjšalo dogovorjeno obveznost plačila tožnika (29.878.248,00 SIT – nesporno dejstvo), kar je brez dvoma v korist tožeče stranke, ki pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala in dokazovala (zaradi zmotnega pravnega naziranja v smeri neupravičene obogatitve, kar ponavlja tudi v obravnavani pritožbi), da so prihranjeni stroški oziroma pridobljene koristi tožene stranke zaradi razveze podjemne pogodbe višji od tistih, kot jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev prejetega avansa v višini 29.210,48 EUR (7.000.000,00 SIT) s pp, saj je ob uporabi določila 648. člena OZ ugotovljeni dolg tožeče stranke v višini 16.160.453,8 SIT (29.878.248,00 SIT minus 11.512.234,20 SIT minus 2.205.560,00 SIT) do tožene stranke presegal ta avans.

Iz tega razloga so pritožbene navedbe pravno nepomembne oziroma eventualne kršitve, na katere opozarja pritožba, ne morejo sploh vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede odločitve o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke v tistem delu, kolikor napada odločitev sodišča prve stopnje o odmerjenih pravdnih stroških. Pooblaščenec tožene stranke je namreč priglasil potne stroške za prihod na dve obravnavi v K. (kar je razvidno iz spisovnih podatkov), sodišče prve stopnje pa je nepravilno priznalo te stroške za tri prihode, zato je pritožbeno sodišče v tem delu zmanjšalo potne stroške na znesek 198,32 EUR, prav tako pa ni priznalo stroškov za pričo T.Š. za nadomestilo plače v višini 288,00 EUR (razlogi so razvidni v nadaljevanju obrazložitve te sodne odločbe).

Tožeča stranka je uspela z majhnim delom pritožbe, zato ji po oceni pritožbenega sodišča ne gredo stroški pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pač pa je do povrnitve pritožbenih stroškov za odgovor na pritožbo upravičena tožena stranka, pri čemer ji je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške v višini 970,56 EUR s pp (nagrada za pritožbeni postopek v višini 788,80 EUR ter pavšal v višini 20,00 EUR, skupaj z DDV v zahtevani višini 20 %).

Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je zaslišana priča T.Š. direktor družbe C., kar sicer pomeni, da ima pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela (prvi odstavek 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), pri čemer pa bi mu moral nadomestilo plače najprej izplačati delodajalec, šele nato pa bi sodišče lahko odločalo o povračilu izplačanega nadomestila (13. člen omenjenega Pravilnika). Iz spisovnih podatkov nikakor ne izhaja, da bi imela omenjena priča status samostojnega podjetnika ali posameznika v samostojni dejavnosti. Zato je upravičena pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje odmerilo nadomestilo plače v nasprotju z določbami omenjenega pravilnika, saj je povsem nekritično upoštevalo vrednost priporočene urne postavke inženirske storitve na podlagi cenika Inženirske zbornice Slovenije. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka pritožbenih stroškov za pritožbo zoper ta sklep ni uveljavljala.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia