Jedro

Iz javno dostopnih dokumentov ne izhaja, na podlagi katerih informacij je Vlada RS sprejela svojo odločitev o uvrstitvi Alžirije na seznam varnih izvornih držav, tako da sodišče ni moglo preveriti, ali so bile pri odločitvi vlade upoštevane tudi informacije, ki se nanašajo na zavrnjene prosilce za mednarodno zaščito, ki so mladoletniki brez spremstva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-294/2017/8 (1312-17) z dne 29. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi navaja razloge, iz katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Tako ob podaji prošnje, kakor tudi na osebnem razgovoru je povedal, da je razlog družinski. Povedal je, da je njegov oče drugič poročen in živi s tožnikovo mačeho, ki je očeta začela obračati proti njemu (tožniku), zato je začelo prihajati do spora z očetom. Mačeha je očeta tudi nagovorila k temu, da je od njega (tožnika) zahteval denar, ki ga je zaslužil z delom in ker očetu denarja ni dal, ga je oče večkrat vrgel na cesto. Na osebnem razgovoru je tožnik še povedal, da v Alžiriji sicer obstajajo organizacije, ki skrbijo za otroke, ampak da on ne pride v poštev, ker ima žive starše in so zato njegovo prošnjo odklonili. Povedal je, da mama živi pri njegovi babici, skupaj z brati, zanj pa ni bilo prostora. Tudi dve sestri sta poročeni in živita z možema, en brat tudi že živi na svojem. Pomagali so mu tako, da je kakšno noč prespal pri njih, sicer pa nima kam iti. Če bi šel nazaj k očetu, bi bilo isto kot prej. Mačehe in očeta ni prijavil policiji, ker če bi šel na policijo, bi mu rekli, da je to stvar med sinom in očetom. Dalje tožena stranka navaja, da tožnikova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ker ni predložil nobenega dokumenta s sliko, vendar pa kljub temu, glede na njegove navedbe o tem, kje je živel in hodil v šolo, sprejema, da tožnik prihaja iz Alžirije in ga tudi sprejema za mladoletnega (starejši mladoletnik). Glede na tožnikove navedbe ugotavlja, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, ni zanj varna država v smislu določb Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Vlada Republike Slovenije je 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo določila kot varno izvorno državo. Po mnenju tožene stranke ni mogoče oceniti, da na strani tožnika obstajajo kakšne posebne okoliščine v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi družinskega spora. Poleg tega ni šel na policijo, da bi očeta in mačeho prijavil. V svoji izvorni državi ima starše, kjer je pred odhodom iz države tudi živel pri očetu. Poleg tega ima v istem kraju tudi mamo ter odrasle in preskrbljene brate in sestre. Tožnik je bil kos težki in nevarni poti do Republike Slovenije, kar kaže na to, da je precej izkušen in zrel starejši mladoletnik. Inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov in problemov, ampak se mednarodna zaščita prizna osebam, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini oziroma osebam, ki jim v izvorni državi grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Glede na navedeno je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZMZ-1 odločila tako, kot izhaja iz izreka odločbe in tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 2. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je mladoletnik brez spremstva, kljub temu pa tožena stranka v postopku ni upoštevala načela varovanja otrokovih koristi, kot so se že oblikovali v sodni praksi. Mladoletnikom pa je treba zagotoviti ne samo posebno nego in skrb, temveč tudi posebno obravnavo. To pomeni, da bi morale pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije. V postopku je povedal, da so družinske razmere v njegovi izvorni državi neurejene, ker mu starši niso zagotavljali niti minimalnih eksistencialnih potreb. Oče in mačeha, pri katerih je živel, mu nista zagotavljala niti hrane; zaslužek, ki ga je dobil z delom, pa sta mu vzela. Tožnik tako preživljanja s strani staršev ni bil deležen. Opisane življenjske razmere, katerim je bil izpostavljen v izvorni državi, pa (lahko) predstavljajo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 ter kršitev 3. člena EKČP. Zato je zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, da njegova izvorna država zanj ni varna, nepravilen oziroma preuranjen. Tožena stranka si v skladu z 8,. alinejo 23. člena ZMZ tudi ni pridobila informacij o tožnikovi izvorni državi, na podlagi katerih bi lahko preverila katerim nevarnostim bi bil tožnik kot nepreskrbljen mladoletnik lahko izpostavljen. Ugotovitev tožene stranke, da tožnik v izvorni državi ni potreben pomoči, temelji na pavšalnem in objektivno nepreverljivem zaključku tožene stranke, da bi tožniku, če bi bil dejansko potreben pomoči, nudila pomoč že organizacija, ki jo je obiskal. Vendar pa tožena stranka ni presodila, kakšni državni organi ali organizacije za pomoč otrokom v stiski v tožnikovi državi obstajajo in pod kakšnimi pogoji sploh nudijo pomoč. Tožnikovi straši so tisti, ki mu v nasprotju z njihovimi zakonskimi obveznostmi ne nudijo osnovne starševske oskrbe, vendar to ne vodi avtomatično v zaključek, da je tožnikova prošnja neutemeljena. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so lahko subjekt preganjanja tudi nedržavni subjekti, če država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je to določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Tožena stranka je zanemarila svojo pozitivno dolžnost, da v primeru, ko obravnava mladoletnika brez spremstva, samo na podlagi informacij o izvorni državi razišče, ali je v situacijah, kot je obravnavana, otrokom zagotovljena ustrezna zaščita. Tožena stranka tudi ni upoštevala 1. alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ-1, ki določa, da je v postopku o mednarodni zaščiti treba začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika. Tega tožena stranka ni storila, temveč je pavšalno in v nasprotju z navedbami tožnika zaključila, da ima tožnik v izvorni državi starše - očeta, pri katerem je imel urejeno bivališče in kamor se lahko vrne ter da ima v izvorni državi tudi mamo, brate in sestre; ni pa upoštevala tožnikovih navedb, da pri mami ne more živeti, prav tako ne pri sestrah in bratu. Tožena stranka tako ni ugotavljala vseh potrebnih pravno relevantnih dejstev, preko relevantnih informacij o stanju v izvorni državi glede vračanja mladoletnikov brez spremstva in glede možnosti, da bi tožnika v izvorni državi sprejeli starši. Zato je odločitev o zavrnitvi subsidiarne zaščite nezakonita in nepravilna. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in v celoti vztraja pri izdaji odločbe z dne 29. 6. 2017. Navaja, da je v dvomu v korist tožnika sprejela, da je tožnik mladoletna oseba in je pri svoji odločitvi upoštevala tudi načelo otrokove največje koristi. Tožniku je pred pričetkom postopka postavila zakonitega zastopnika in je tožnikovo prošnjo obravnavala prednostno. Poudarja, da je tožnik pred odhodom iz izvorne države imel prebivališče pri očetu in mačehi, h katerima se lahko vrne. Tožnik tudi ni iskal pomoči državnih organov, da bi očeta in mačeho prijavil. Pravnomočno zavrnjena prošnja v postopku priznanja mednarodne zaščite pomeni le, da oseba ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in da se posledično obravnava po Zakonu o tujcih. Tožena stranka ni imela razloga, da bi iskala tožnikove starše, saj je tožnik navedel, da ve, kje njegovi starši živijo. Zato ni mogoče slediti mnenju tožnika, da ni poskušala ugotoviti, ali bi bil v izvorni državi zagotovljen primeren sprejem tožnika z vidika osnovnih pogojev za življenje in tveganje v smislu 2. člena ZMZ v povezavi s 3. členom MKVČP. Vračanje tožnika v izvorno državo ni stvar postopka mednarodne zaščite. Tožnikova prošnja je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker je Alžirija varna izvorna država. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna država. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno. Pri svoji odločitvi se je oprla na določbo drugega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

6. Koncept varne izvorne države je zakonodajalec opredelil v določbah 61. člena ZMZ-1. Pristojni organ izvaja koncept varne izvorne države tako, da lahko Vlada RS na podlagi meril iz drugega odstavka istega člena (61. člena ZMZ-1) razglasi varno izvorno državo na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih inštitucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij in o razglasitvi države kot varne izvorne države, v skladu s četrtim odstavkom 61. člena ZMZ-1, obvesti tudi Evropsko komisijo.

7. Po določbah 62. člena ZMZ-1 se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države in če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država.

8. Med strankama ni sporno, da je Vlada RS tožnikovo izvorno državo, to je Alžirijo, razglasila za varno izvorno državo. Tudi ni sporno, da ima tožnik državljanstvo te države, čeprav sicer tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Sporno pa je, ali je tožnik izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država.

9. Tožnik je kot mladoletnik posebne okoliščine v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zatrjeval neurejene družinske razmere. Navajal je, da pri očetu, kjer je do zapustitve izvorne države živel, ne more več živeti, ker očeta njegova druga žena (tožnikova mačeha) obrača proti njemu (tožniku), tako da sta bila z očetom večkrat v sporu. Če očetu ni dal dela plače, ga je oče vrgel na cesto. Tudi hrane pri očetu ni imel. Pri mami ne more živeti, ker mama živi s svojimi brati; prav tako ne more živeti pri sestrah, ki živita s svojimi možmi, niti ne pri bratu, ki ni poročen, ker ta brat spi v lokalu, kjer dela.

10. Tožena stranka je naredila zaključek, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država zanj ni varna. Po presoji sodišča je utemeljen ključen tožbeni ugovor, in sicer v tem smislu, da sodišče zgolj na podlagi Odloka o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016) ne more presoditi, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Alžirija varna za tožnika tudi kot zavrnjenega mladoletnega prosilca za azila. Iz vira, na katerega se sklicuje tožena stranka, namreč ni razvidno, da je vlada odločitev o Alžiriji kot varni izvorni državi sprejela tudi na podlagi relevantnih informacij o stanju v izvorni državi iz določila tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov, ki zatrjujejo, da se nimajo kam vrniti v Alžirijo kot zavrnjeni prosilci za azil. Če odlok Vlade ne temelji na takih specifičnih informacijah, potem bi morala tožena stranka pred odločitvijo pridobiti aktualne informacije o tem, kaj se v Alžiriji (kljub temu, da je razglašena za varno izvorno državo) dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito, ki so mladoletni, in za katere se ugotovi, da jih družina zavrne oziroma da v družini ne morejo živeti. Le tako bi bilo lahko spoštovano načelo varovati otrokove koristi. Iz javno dostopnih dokumentov namreč ne izhaja, na podlagi katerih informacij je Vlada RS sprejela svojo odločitev o uvrstitvi Alžirije na seznam varnih izvornih držav, tako da sodišče ni moglo preveriti, ali so bile pri odločitvi vlade upoštevane tudi informacije, ki se nanašajo na zavrnjene prosilce za mednarodno zaščito, ki so mladoletniki brez spremstva. Poleg tega sodišče pripominja, da kadar tožena stranka uporabi koncept varne izvorne države, mora ne samo, kadar gre za mladoletnika, prosilca s tem seznaniti in mu dati možnost, da uveljavlja in dokazuje, da država zanj zaradi osebnih okoliščin prosilca ni varna (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

11. Glede na navedeno je torej po mnenju sodišča potrebna presoja tožnikovih posebnih okoliščin ob upoštevanju relevantnih informacij o razmerah v tožnikovi izvorni državi, torej v Alžiriji, ki so, glede na razloge, ki jih je uveljavljal tožnik, da Alžirija zanj ni varna država, ker ga je družina zavrnila oziroma ker v družini ne more živeti, odločilne za konkreten primer. Razlogi izpodbijane odločbe so torej s tega vidika bistveno pomanjkljivi, zato se v tem delu odločbe ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi z napačno uporabo določila tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 v zvezi z načelom otrokove največje koristi (prvi in drugi odstavek 15. člena ZMZ-1).

12. Sodišče je zato že zaradi navedenega razloga na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 moralo tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek in se zato ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov.