Jedro

Pravilna uporaba 132. člena ZZZDR zahteva izvedbo dvofaznega postopka, kjer sodišče v prvi fazi ugotovi, ali so se okoliščine od določitve preživnine bistveno spremenile, tako da prvotno določena preživnina ni več ustrezna glede na zmožnosti staršev in potrebe upravičenca, in če to ugotovi, postopek nadaljuje z novo odmero preživnine glede na nove razmere v času izdaje sodne odločbe.

Bistvene razlike v razpoložljivem (sicer nadstandardnem) dohodku obeh staršev, ob nadaljnjih ugotovitvah, da so se spremenile tudi potrebe otroka, utemeljujejo novo iskanje ravnovesja med otrokovimi potrebami in zmožnostmi preživninskih zavezancev.

Odločilno je, da so zmožnosti obeh staršev nadpovprečno dobre in imata dovolj razpoložljivega dohodka, da zanju preživninska obveznost ne predstavlja pomembnega bremena. Zato je za odločitev o višini preživnine bistveno, da sodišče ugotovi okvirno razmerje med dohodki in premoženjskim stanjem posameznega zavezanca ter bi natančnejše ugotavljanje in vrednotenje premoženja presegalo domet te pravde.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrne, pritožbi tožnika pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da se v tem delu glasi: „Preživnina, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1928/2014 z 28. 11. 2014 v višini 625 EUR in nazadnje usklajena na podlagi Obvestila o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo št. 000-96/14-15 z 31. 1. 2020, se od 1. 4. 2017 zniža tako, da je B. B. kot oče dolžan za preživljanje mld. A. A., roj. ... 2012, plačevati preživnino: - od 1. 4. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 387 EUR na mesec, - od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 v znesku 490 EUR na mesec, - od 1. 1. 2019 do 8. 1. 2020 v znesku 448 EUR na mesec, - od 9. 1. 2020 dalje v višini 454 EUR na mesec, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega obroka preživnine dalje do plačila, vse na osebni računa zakonite zastopnice mladoletnega toženca. Tako usklajeno preživnino je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z rastjo življenjskih potrebščin, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih na podlagi obvestila pristojnega centra za socialno delo.“ V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo preživnino, dogovorjeno s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1928/2014 z 28. 11. 2014 in nazadnje usklajeno na podlagi obvestila o uskladitvi preživnine CSD z 31. 1. 2020, znižalo tako, da je tožnik za preživljanje mld. sina dolžan plačevati od 1. 4. 2017 do 31. 12. 2017 znesek 420 EUR mesečno, od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 znesek 510 EUR mesečno in od 1. 1. 2019 dalje znesek 465 EUR mesečno, na osebni račun toženčeve zakonite zastopnice, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče zapadle pa do 15. dne v mesecu za tekoči mesec (I.). V presežku je tožbeni zahtevek na znižanje preživnine in nasprotni tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine na znesek 1.100 EUR zavrnilo (II. in III.) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (IV.).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki, uveljavljata vse dopustne pritožbene razloge, predlagata njeno spremembo, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik sodišču očita, da se je pri presoji obsega in višine otrokovih potreb in pri porazdelitvi preživninskega bremena naslonilo izključno na kriterij njegovih nadpovprečnih preživninskih zmožnosti, ne da bi upoštevalo dejanske potrebe otroka, s tem pa je odstopilo od načela primernosti in individualizacije preživnine ter ni sledilo pravnemu standardu otrokove koristi. S plačevanjem višje preživnine, kot so dejanski izdatki za preživljanje, tožnik pokriva del preživninske obveznosti zakonite zastopnice toženca, kar predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in razlastitev v zasebno korist (69. člen Ustave). Napačna je primerjava potreb toženca s potrebami tožnikovih mlajših otrok, saj njihovo umetno izenačevanje ni skladno s 14. členom Ustave. Uveljavlja kršitvi 8. in 9. člena ZPP zaradi opustitve dokazne ocene dokazov toženca in izpovedi njegove zakonite zastopnice ter opozarja na njeno neresnicoljubnost in neskladnost navedb, ob tem, da v okviru preživninskih potreb uveljavlja tudi postavke, ki se ne udejanjajo (stroški dejavnosti, zavarovanja, oddih...). Posebej opozarja na dejstva, ki jih je navedla v dopisu s 6. 3. 2020, a jih sodišče ni upoštevalo, pa so nesporna.

Pri določitvi preživnine je sodišče prezrlo, da v času stikov nerezidenčni starš ne sme biti dvojno obremenjen s stroški otrokovega oddiha, športne opreme, rojstnih dni in razvedrila, zato mora sodišče to upoštevati pri izračunu potreb ter teh postavk ne sme priznati, sorazmerno pa mora zmanjšati tudi oceno stroškov za bivanje, prehrano in higieno. Ker tega prispevka ni ovrednotilo, je breme preživljanja dejansko skoraj v celoti na tožniku. Sodišče bi se ob ugotovitvi, da tožnik s sinom od aprila 2019 preživi le četrtkove popoldneve (kar je začasne narave), moralo ukvarjati tudi z vzroki, da se stiki ne izvršujejo v celoti. Nedopustna ravnanja zakonite zastopnice, s katerimi jih preprečuje, se namreč ne smejo odraziti v znižanju njenega preživninskega bremena.

Tožnik kot previsoko ocenjene podrobno graja vse ugotovljene potrebe toženca, z izjemo stroškov za obleko in obutev1. Opozarja na trditve v tožbi, da ima toženec za preživljanje tudi lastna sredstva, saj ima verzijski zahtevek do zakonite zastopnice kot upraviteljice njegovega premoženja, ki do sedaj poravnane preživnine ni porabila za njegovo preživljanje. Sodišče je v tem delu njegove trditve napačno povzelo, se z njimi ni seznanilo in jih ni obravnavalo. Napačna je tudi odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena ter se je ne da preizkusiti. Ob prvi določitvi preživnine je bil tožnik dolžan pokrivati 64,44 % otrokovih potreb, pri čemer je bilo upoštevano, da je zakonita zastopnica prejemala le osnovno plačo zdravnika specialista. Sedaj so se njeni dohodki bistveno povečali že samo na račun plače in se gibljejo od 3.000 do 4.000 EUR, kar je sodišče upoštevalo kot relevantno spremenjeno okoliščino, ki pa se ni izrazila pri porazdelitvi preživninskega bremena. Tožnik ima ob približno enakem premoženjskem stanju obveznost preživljanja še dveh otrok ter bi se moral njegov delež s 64 % znižati na eno polovico, ne pa celo zvišati. Za toženca v večini skrbi njegova babica, kar pa predstavlja pomoč obema staršema in ne le zakoniti zastopnici.

Odločitve sodišča glede preživninskih zmožnosti tožnika ni mogoče preveriti, saj ne vsebuje lastnih razlogov, temveč sledi tendencioznim trditvam toženca. Zmotna je ugotovitev, da lahko razpolaga z bilančnim dobičkom družbe B., d. o. o. Prav tako sodišče ni pravilno izračunalo njegovega neto dohodka, ker je pri nadomestilu za dopust za starševsko varstvo in nego otroka upoštevalo bruto znesek, pri plači pa še stroške za pot, prehrano in regres. Napačen je zaključek, da naj bi njegovi prihodki iz naslova obresti v letu 2019 presegali razpoložljivi dohodek zakonite zastopnice in da dela nadure, ki si jih ne izplačuje. V postopku je bilo izkazano, da njegova žena ne more prevzeti polovice preživninskega bremena preživljanja skupnih otrok in ga zato v pretežnem delu krije sam. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede preživninskih zmožnosti zakonite zastopnice, predvsem pa mu je bila kršena pravica do izjave, ker se do njegovih ugovorov in dodatnih dokaznih predlogov ni opredelilo. Pri ugotavljanju njenih dohodkov ni navedlo zneska, ki ga prejema za stanovanje na M., ter tako njeni razpoložljivi dohodki brez odbitka kreditne obveznosti ne znašajo le 3.750 EUR, ampak je treba upoštevati, da ob najemnini (po oglasu 570 EUR) ta znaša najmanj 4.320 EUR oziroma po odbitju kredita 3.200 EUR mesečno, prejema pa še najemnino za mamino stanovanje. Zato ni podlage, da se jo obremeni le s 30 % preživninske obveznosti, ampak je dolžna prispevati polovičen delež. Sodišče tudi ni izvedlo poizvedb o možnosti izplačila dohodka iz raziskovalne dejavnosti, ni upoštevalo vseh prejetih pomoči njene matere ter ni opravilo poizvedb o materinih računih. Pri ugotavljanju razpoložljivega dohodka zakonite zastopnice je zmotno upoštevalo njeno kreditno obveznost, ki bi bila lahko pomembna le, če bi šlo za nujno reševanje osnovnega stanovanjskega vprašanja po razpadu partnerske skupnosti toženčevih staršev. To pa ne velja ne za kredit za stanovanje na M., ki je bil najet v letu 2010, ne za stanovanjsko hišo v K., in se tožnika z upoštevanjem teh zneskov diskriminira zaradi njegovega dobrega premoženjskega statusa. Sodišče je kršilo razpravno načelo, saj je s poizvedbami pri Banki X. ugotavljalo dejstva za razbremenitev obveznosti toženčeve matere in ne dejstev, ki jih je zatrjeval v zvezi z njeno neresnicoljubnostjo.

4. Toženec v pritožbi uvodoma opozarja, da iz izreka sodbe ni razvidna prvotno določena preživnina v višini 625 EUR in da se je sodišče zmotno sklicevalo na določila ZZZDR ob že veljavnem DZ. Poudarja, da sta ob sklenitvi sodne poravnave starša njegove potrebe sporazumno ocenila na 970 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da te sedaj niso več enake ter jih je sodišče ocenilo nižje. Takšna presoja, ki je posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja, je izrazito v njegovo škodo. Ob vložitvi tožbe ni bilo razlogov, ki bi narekovali odmero različne preživnine po posameznih obdobjih in je o tem odločeno mimo zahtevka. Življenjsko je, da preživninske potrebe nihajo, zato je bistvena njihova ocena in ne matematični izračun. Različna višina bi bila utemeljena le, če bi šlo za konkretne spremembe potreb v različnih obdobjih. Za toženca je bila s sodno poravnavo dogovorjena nadstandardna preživnina, sodišče pa je njegov materialni položaj poslabšalo. V sodni poravnavi sta starša namreč v okviru preživljanja zajela tudi stroške kredita, ki sedaj niso upoštevani, prav tako je sodišče prepolovilo stroške za obleko in obutev in neutemeljeno ni priznalo stroškov daril. Kršeno je ustavno načelo prepovedi diskriminacije, saj je sodišče glede toženca ugotovilo bistveno manj potreb, kot jih imata, upoštevajoč tožnikove trditve, njegova drugi in tretji otrok.

Pri ugotavljanju toženčevih potreb bi sodišče moralo izhajati iz ugotovitev sodne poravnave in njihove vrste in višine ne bi smelo reducirati. Upoštevati bi moralo sorazmerne stroške kredita za stanovanjsko hišo, leasinga za avtomobil ter stroške daril in zavarovanj. Prenizko so odmerjene tudi toženčeve potrebe, pri čemer vztraja pri zneskih, ki jih je zatrjeval v skupni višini 1.508 EUR. Nelogično je, da sedaj ugotovljene potrebe znašajo za tretjino manj, čeprav ima toženec 8 let, ob sodni poravnavi pa je bil star 2 leti.

Ne drži v celoti ugotovitev, da so se preživninske zmožnosti zakonite zastopnice bistveno zvišale in v tem delu sodišče ni opravilo natančne primerjave dohodkovnega in premoženjskega stanja. Osnovna neto plača je višja le za 400 EUR, variabilni del plače pa je odvisen od možnosti dežurstev in nadur. Zakonita zastopnica ima sedaj bistveno več odlivov, saj plačuje kreditno obveznost v višini skoraj 1.800 EUR, v letu 2014 pa je ta znašala 530 EUR in se je njeno finančno stanje celo poslabšalo. Sodišče ni upoštevalo kreditne obveznosti v višini obroka 694,80 EUR, čeprav je bil tudi ta kredit najet za dokončanje stanovanjske hiše v K., prav tako bi ji moralo priznati stroške plačila podiplomskega študija in leasinga avtomobila.

Tudi pri preživninskih zmožnostih tožnika ni opravljena natančna primerjava premoženjskega in dohodkovnega stanja v letu 2014, ki je ob zaključku postopka bistveno boljše. Nerazumljiva je odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena. Ne drži, da je toženec pri tožniku 30 % do 40 % časa, saj stiki v zadnjem letu potekajo le ob četrtkih popoldan. Izračuna potreb in zneska preživnine ni mogoče preizkusiti.

Sodišče odločitve ni sprejelo po dvofaznem ugotavljanju odločilnih dejstev, saj bi moralo primerjati tako potrebe kot zmožnosti v obeh obdobjih. Šele po takšni oceni bi lahko zaključilo, ali gre za spremenjene razmere. Zvišanje premoženjskega stanja tožnika nedvomno narekuje le zvišanje preživnine, ne pa njenega znižanja. Utemeljen bi bil lahko le zahtevek po nasprotni tožbi in je njegova zavrnitev, z argumentacijo, da toženec ni izkazal višjih potreb, pavšalna in neargumentirana.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

_O spremenjenih razmerah:_

7. V obravnavani zadevi se je postopek začel pred uvedbo Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ)2, zato je sodišče prve stopnje kot pravno podlago pravilno uporabilo določilo 132. člena ZZZDR (290. člen DZ). Ta določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila ta določena.

8. Upoštevajoč izoblikovano sodno prakso3 pravilna uporaba te zakonske določbe zahteva izvedbo dvofaznega postopka, kjer sodišče v prvi fazi ugotovi, ali so se okoliščine od določitve preživnine bistveno spremenile, tako da prvotno določena preživnina ni več ustrezna glede na zmožnosti staršev in potrebe upravičenca, in če to ugotovi, postopek nadaljuje z novo odmero preživnine glede na nove razmere v času izdaje sodne odločbe.

9. V postopku sta obe stranki zatrjevali, da so se razmere od sklenitve sodne poravnave spremenile ter terjajo novo določitev preživnine, pri čemer sta razloge za poseg v sklenjen dogovor videli različno. Tožnik je izpostavljal predvsem višje zaslužke zakonite zastopnice toženca, toženčeve manjše potrebe in svojo dodatno preživninsko obveznost, toženec pa povišanje dohodkov tožnika in lastne višje preživninske potrebe.

10. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da so se premoženjske razmere obeh staršev od sklenitve sodne poravnave 28. 11. 2014 izboljšale, pri čemer se ključna razlika v prihodkih pokaže pri zakoniti zastopnici toženca4. Tudi tožnikovi prihodki so se povečali, vendar ne bistveno5, zmanjšal pa se je njegov razpoložljivi dohodek zaradi dveh novih preživninskih obveznosti. Prav omenjene bistvene razlike v razpoložljivem (sicer nadstandardnem) dohodku obeh staršev, ob nadaljnjih ugotovitvah, da so se spremenile tudi potrebe otroka (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo novo iskanje ravnovesja med otrokovimi potrebami in zmožnostmi preživninskih zavezancev. Pri tem pa ni več pomembno, kaj sta se starša dogovorila ob sklenitvi sodne poravnave, in so nasprotne pritožbene navedbe toženca neutemeljene6. _O otrokovih potrebah_

11. Ob vložitvi tožbe je bil mladoletni sin pravdnih strank star 5 let in je obiskoval vrtec, ob izdaji sodbe pa je pri osmih letih zaključeval drugi razred osnovne šole. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju njegovih potreb v času sodnega postopka upoštevalo razliko, ki je nastala zaradi prehoda iz vrtca v osnovno šolo, in je zato dejansko stanje glede zapadlih stroškov preživljanja ugotavljalo za vsako posamično leto posebej, za naprej pa napravilo oceno bodočih preživninskih potreb. Tak pristop toženec neupravičeno graja.

12. Nobena od strank ne sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje glede dejanskih preživninskih potreb mld. toženca, zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredelilo do vseh izpostavljenih postavk. Ob tem dodaja, da življenje s seboj prinaša raznolike situacije, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti, zato tudi ocena preživninskih potreb predstavlja le okvir sredstev, potrebnih za zdrav razvoj otroka, v sorazmerju z zmožnostmi obeh staršev. Pri tem je ugotavljanje posamičnih stroškov le metoda določitve višine celotne preživnine. Tožnikovo drobnjakarsko vztrajanje glede izračuna natančne porabe sredstev za uresničevanje posamezne potrebe tako ni na mestu, saj mora biti vnaprej določena preživnina takšna, da lahko krije tudi novo porajajoče se potrebe odraščajočega otroka.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ugotovilo stroške vrtca za leto 2018, saj jih je povzelo po pridobljenih podatkih zavoda. Pri tem ni bistveno, če deček za čas bolezni ni bil vsakokrat odjavljen od prehrane. Ta strošek, za katerega bi se zmanjšal skupni strošek vrtca, je nastal doma in ga je bilo treba prav tako pokriti, otroku pa preskrbeti dodatno varstvo, bodisi s tem, da je doma ostala zakonita zastopnica, kar je pomenilo manjši prihodek, ali kako drugače. 14. Stroške šolskih potrebščin je sodišče ocenilo na 25 EUR mesečno (tožnik jih ocenjuje na 12 EUR). Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da gre za visok znesek, ki z listinskimi dokazi ni potrjen. Tožencu namreč niso nastali stroški delovnih zvezkov in učbenikov, ker so ti za nižje razrede brezplačni, šolski prispevki pa so obračunani v posebni postavki. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, upoštevajoč predložene listinske dokaze, izpoved zakonite zastopnice in življenjske izkušnje, znesek za šolske potrebščine za leti 2018 in 2019 znižalo na 20 EUR mesečno. Za v bodoče (od 9. 1. 2020) je znesek 25 EUR ocenilo kot primeren, saj bo z njim treba kriti več učnega gradiva. Sklicevanje tožnika na možnost nakupa cenejših artiklov glede na zelo dobre preživninske zmožnosti obeh zavezancev ni primerno.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče stroške šolskih položnic zmotno ocenilo. Izhajalo je namreč iz podatkov, ki jih je poslala šola7. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi stroške realiziranih šol v naravi in ocenilo, da bodo v podobni višini nastajali v bodoče. Glede na pritožbeno izpostavljanje, da je v enem šolskem letu izjemoma prišlo do realizacije dveh šol v naravi, pritožbeno sodišče odgovarja, da se s starostjo otroka ti izdatki povečujejo8, prav tako so višji stroški prehrane starejših otrok, in je zato ocena sodišča, ki je te potrebe za v bodoče ocenilo na 85 EUR9, ustrezna.

16. Strošek prehrane doma je sodišče ocenilo v letu 2017 na 120 EUR (tožnik se zavzema za 80 EUR), v nadaljnjih letih pa na 150 EUR mesečno. Čeprav tožnik vztrajno ponavlja, da toženec ni ješč, poleg tega ima urejeno prehrano v šoli, pritožbeno sodišče oceno sprejema. Toženec je namreč imel težave z laktozno intoleranco, zato mu mati kupuje prilagojene proizvode. Dober premoženjski položaj staršema omogoča, da otroku ponudita bolj pestro prehrano, z več priboljški višjega cenovnega razreda (sladoled, sladica, domače sadje, oreščki, dražje meso, ribe), ali ga peljeta ven na kosilo. Ob njegovi neješčnosti bi si morala oba prizadevati, da je dovolj in kvalitetno, pa tudi tisto, kar dejansko poje. Ker bodo potrebe otroka s starostjo naraščale, ocena sodišča ni pretirana, na ugotovitev obsega potreb pa tudi ne vpliva obseg redkih stikov tožnika s tožencem.

17. Strošek obleke in obutve ni sporen za tožnika, pač pa za zakonito zastopnico toženca. Sodišče je potrebe otroka, ki so bile ob sklenitvi sodne poravnave ocenjene na 150 EUR mesečno, znižalo na 80 EUR. Pritožbeno sodišče tak znesek ocenjuje kot nizek glede na splošno znane cene izdelkov srednje kakovosti, posebej upoštevajoč dejstvo, da bo toženec z odraščanjem že pri šolskih dejavnostih potreboval kakšno dodatno športno obutev ali oblačilo (superge, pohodniške čevlje, dodatno vetrovko ...). Za ta namen otrokove potrebe ocenjuje na 100 EUR mesečno, več pa je glede na predložene dokaze o realiziranih stroških pretirano.

18. Med stroške higiene ne spadajo le stroški za šampone, mila in gele za tuširanje, temveč tudi izdelki za zaščito pred soncem, pa ustrezen sorazmeren del stroškov za čistila in praške, ki so potrebni za vzdrževanje čistoče v gospodinjstvu. Mesečni strošek v višini 30 EUR zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot primeren ne glede na pretirano ceno konkretnega šampona, ki ga je v postopku izpostavila zakonita zastopnica in ji zato tožnik očita neresnicoljubnost. 19. Tožnik izpodbija tudi strošek frizerja v višini 10 EUR (zavzema se za 5 EUR) in strošek za zdravila in cepljenje v višini 20 EUR. Prvi izdatek pritožbeno sodišče ocenjuje kot ustrezen, pri drugem pa pritrjuje tožnikovi graji. Strošek cepljenja proti gripi je zanemarljiv, razen manjših običajnih izdatkov (fiziološka raztopina, propolis) pa zakonita zastopnica višjih stroškov z zdravili ni izkazala. Zato za te potrebe po oceni pritožbenega sodišča glede na visoko priznan strošek za raznovrstno prehrano povsem zadošča znesek 10 EUR mesečno in ta v višjem obsegu ni utemeljen.

20. Ne držijo tožnikove navedbe, da sodišče v okviru ugotavljanja otrokovih potreb ne bi smelo upoštevati stroškov za razvedrilo, športno opremo in oddih, ker za te poskrbi tudi tožnik sam v okviru izvajanja stikov. Tožnik ima redke stike s tožencem in so ti stroški večinoma v breme rezidenčnega starša. Sodišče je v okviru postavke za razvedrilo upoštevalo igrače, literaturo, obisk kino predstav, pritožbeno sodišče pa dodaja, da bo kasneje igrače nadomestil računalnik, toženec bo gotovo imel svoj telefon in obiskoval kakšno dodatno dejavnost (že v postopku se je izpostavilo učenje italijanščine). Strošek v višini 40 EUR mesečno je glede na navedeno povsem upravičen.

21. Enako velja za stroške športne opreme v višini 40 EUR mesečno (v letu 2017 pa 30 EUR, tožnik se zavzema za 10 EUR), ki zajemajo stroške kolesa, skiroja, drugih rekvizitov (npr. za zimske športe), pa tudi športnega udejstvovanja. Prav dejstvo, da otrok gibalno ni napreden, za starša lahko pomeni znak, da ga je treba h gibanju vzpodbujati, pri tem pa zneski organiziranih dejavnosti že sami pogosto znašajo 40 in več EUR mesečno.

22. Tožnik izpodbija višino postavke za oddih (za leto 2017 in 2018 po 50 EUR mesečno, za leto 2019 in naprej pa v višini 60 EUR mesečno) predvsem iz razloga, ker zakonita zastopnica s tožencem ne preživlja veliko dopusta, saj ogromno dela. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopnega sodišča, da zakonita zastopnica s sinom preživlja dopust (C., obisk domačih v ..., London) in da zato ocenjena postavka ni pretirana. Nenazadnje sta starša že ob sklenitvi sodne poravnave, ko je deček imel 2 leti, tej postavki namenila 70 EUR, njune možnosti pa so sedaj še boljše in zato ni razloga, da takega standarda ne bi ohranila.

23. Sodišče je strošek rojstnih dni ocenilo na 15 EUR mesečno za leto 2017, za naprej pa v višini 20 EUR mesečno, tožnik pa se zavzema največ za znesek 12 EUR. Ker je sodišče v okviru te postavke upoštevalo tako stroške darilc za rojstne dneve prijateljev10, kot tudi stroške za zabavo toženca, je ugotovljeni znesek povsem primeren. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi sam v večji meri prevzel udeležbo toženca na rojstnih dnevih njegovih prijateljev in s tem povezane stroške, zato so neutemeljeni njegovi očitki, da deleža teh stroškov ni dolžan nositi. Nenazadnje je otroku v korist, da ima širšo socialno mrežo in žive stike, kar pa od staršev terja več prilagajanja, povzroča pa tudi večje stroške.

24. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da za glasbeno šolo stroški, ki jih je sodišče upoštevalo v letih 2018 in 2019, presegajo dejansko nastale in izkazane stroške (240 EUR, strošek delovnega zvezka 18,60 EUR, zvezek in barvice). Skupni stroški po oceni pritožbenega sodišča tako niso presegali 288 EUR, zato je tožniku za obe leti na račun te postavke priznalo 12 EUR (torej tudi za leto 2018, za katero mu je sodišče priznalo 16 EUR mesečno). Zgolj dejstvo, da A. A. v šolskem letu 2019/2020 ni nadaljeval s poukom inštrumenta, pa ne pomeni, da mu v prihodnje ne bo nastal strošek s podobno dejavnostjo, zato mu je pritožbeno sodišče za ta namen v oceni bodočih potreb priznalo 15 EUR mesečno, kar zmožnosti staršev nedvomno omogočajo.

25. Stroške bivanja je sodišče ocenilo na podlagi predloženih računov in tudi splošno znanih stroškov (na 85 EUR), upoštevajoč, da otrok živi skupaj z zakonito zastopnico in njeno mamo. Višjih stroškov, h katerim bi bil dolžan prispevati tožnik, toženec ni izkazal, zato je njegovo zavzemanje za enako priznani obseg, kot je bil določen s sodno poravnavo, neutemeljeno. Prav tako tudi ni mogoče upoštevati ugovora tožnika, da bi sodišče moralo pri tej postavki upoštevati čas, ki ga toženec preživi z njim, ker ta okoliščina v konkretnem primeru nastalih stroškov zakonite zastopnice glede na zanemarljiv obseg stikov ne zmanjša. 26. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca ni treba voziti v šolo, da ima zakonita zastopnica v mestu parkirišče za lastne potrebe in ji tako nastajajo le občasni stroški za vožnjo sina k zdravnikom ter na redke izlete, medtem ko tožnik prevzema vse stroške v zvezi s stiki, je kot primeren znesek za to postavko priznalo kar 40 EUR mesečno. Tožnik to odločitev upravičeno graja, zato jo je pritožbeno sodišče, upoštevajoč, da opravljene poti niso le v korist otroka, stroški dopusta pa so ovrednoteni ločeno, znižalo na 10 EUR mesečno.

27. Pri novem odmerjanju preživnine sodišče ni vezano na predhodni dogovor strank s sodno poravnavo, ki se v tem postopku spreminja. Zato za oceno višine potreb ni bistveno, da sta stranki pri prvotnem dogovoru upoštevali polovico kreditne obveznosti zakonite zastopnice za stanovanje. Tudi glede premoženjskih razmer so se okoliščine spremenile, prvo stanovanje je odplačano, zakonita zastopnica ga (lahko) oddaja, saj se je preselila v novo stanovanjsko hišo v K. Novi krediti torej niso bili nujno potrebni za zadovoljevanje stanovanjskih potreb toženca11, temveč za izboljšanje bivanjskega standarda celotne družine. Kreditno obveznost zakonite zastopnice je sodišče zato pravilno upoštevalo v okviru ugotavljanja razpoložljivega dohodka in s tem povezani prerazporeditvi preživninskega bremena, ne pa v okviru ocene potreb preživninskega upravičenca. Enako velja za stroške zavarovanja, leasinga in šolnine za doktorski študij, ki niso neposredno namenjeni toženčevemu preživljanju.

28. Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da je bila ob prvem sporazumu staršev za njegovo preživljanje dogovorjena nadstandardna preživnina in da se v primeru večjih preživninskih zmožnosti staršev dopušča, da je s preživnino zadovoljenih več življenjskih potreb otroka, torej da se mu zaradi razpada partnerske skupnosti življenjski standard ne poslabša. Vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da se potrebe toženca niso zadovoljevale v takšni višini, kot je bilo prvotno dogovorjeno, na kar je tožnik v postopku upravičeno opozarjal. Pritožbeno sodišče mu sicer ne sledi, da bi zaradi tega morala biti v bodoče njegova preživninska obveznost nižja12, vendar pa več, kot je ocena realnih potreb otroka ob dosedanjem življenjskem standardu, tudi ni dolžan kriti. Ocena potreb, kot jo je po preizkusu prvostopne sodbe in upoštevajoč utemeljene pritožbene navedbe opravilo pritožbeno sodišče, še vedno omogoča nadpovprečno kritje posameznih stroškov, zato so očitki, da je v nasprotju s koristjo mld. A. A., neutemeljeni. Prav tako se toženec za dokazovanje svojih potreb ne more sklicevati na trditve o potrebah drugih tožnikovih otrok, ki niso primerljive starosti13. Tudi če te potrebe tožnik zadovoljuje v večjem obsegu, s tem toženec glede na ugotovljeni življenjski standard in premoženjske zmožnosti staršev ni prikrajšan.

29. Zaradi preglednosti sodišče oceno potreb povzema v spodnji tabeli 

_O premoženjskih zmožnostih preživninskih zavezancev in porazdelitvi preživninskega bremena_

30. Oba pritožnika sodišču očitata, da preživninskih zmožnosti zavezancev ni dovolj podrobno analiziralo. Vendar pa je v konkretnem primeru odločilno, da so zmožnosti obeh staršev nadpovprečno dobre in imata dovolj razpoložljivega dohodka, da zanju preživninska obveznost ne predstavlja pomembnega bremena. Zato je za odločitev o višini preživnine bistveno, da sodišče ugotovi okvirno razmerje med dohodki in premoženjskim stanjem posameznega zavezanca ter bi natančnejše ugotavljanje in vrednotenje premoženja presegalo domet te pravde14. 31. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi dohodkov oprlo predvsem na podatke o bančnih prilivih na osebnih računih, pri čemer je za oba zavezanca uporabilo enake kriterije. Tako niti ni bistveno, ali so bili posamezni prilivi izplačani na račun regresa, saj sta tega prejela oba, prav tako ne drži tožnikova pritožbena navedba, da so bili upoštevani bruto zneski nadomestila za dopust za nego in varstvo otroka, saj se na osebni račun nakaže neto znesek. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik v letu 2017 v povprečju 2.079 EUR, v letu 2018 2.204 EUR in v letu 2019 2.184 EUR prilivov iz naslova plače in transferjev za starševsko varstvo, zakonita zastopnica pa v letu 2017 2.705 EUR, v letu 2018 3.155 EUR in v letu 2019 2.631 EUR, pri čemer je že odšteta kreditna obveznost v višini 1.118,04 EUR, ne pa dodatno sprejeta obveznost v višini 694,80 EUR.

32. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče pri ugotovitvi tožnikovega dohodka upoštevalo bilančni dobiček družbe B., d. o. o., katere družbenik je tožnik, temveč ga je upoštevalo le v okviru ugotavljanja splošnega premoženjskega stanja. Sodišče je ugotovilo, da družba uspešno posluje in ustvarja več dobička kot ob sklenitvi sodne poravnave ter se je zato premoženjsko stanje tožnika kot njenega polovičnega družbenika izboljšalo. Tudi če si dobička namreč ne izplačuje, ta ostaja v družbi, ki je zato preko investicij vredna več.

33. Poleg tega je tožnik lastnik še polovice stanovanjske hiše, ima svoj s. p., s katerim dodatno ustvarja premoženje na račun oddaje poslovnih prostorov in vozila, razpolaga pa tudi z visokimi prihranki v višini 1.140.000 EUR, od katerih prejema obresti15, ki presegajo zatrjevani znesek 300 EUR mesečno.

34. Zakonita zastopnica toženca je lastnica stanovanja v T., med postopkom pa je kupila stanovanjsko hišo v K. ter se tja preselila. Zato so se povečale njene kreditne obveznosti, a je pridobila možnost oddaje enega stanovanja. Zato ji glede na predstavljene zaslužke tudi po odplačilu vseh kreditnih obveznosti16 po oceni pritožbenega sodišča še vedno ostane preko 2.400 EUR mesečno, pri čemer je upoštevano dejstvo, da je njen dodatni zaslužek odvisen od dežurstev in opravljenih nadur ter mesečno niha.

35. Glede na opisano so premoženjske zmožnosti tožnika bistveno boljše od zmožnosti zakonite zastopnice, na kateri je pretežno breme varstva in vzgoje mld. sina. Drži, da ima tožnik še dve dodatni preživninski obveznosti, ki pa jih nedvomno zmore, pri čemer so tudi pridobitne zmožnosti njegove sedanje partnerke ugodne. Sodišče mu sicer verjame, da v času porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka njen dohodek kot odvetnice in nosilke odvetniške pisarne ni bil enak tistemu pred rojstvom otrok, vendar pa bo z njihovim odraščanjem tudi sama lahko prevzela večje breme preživljanja. Po tožnikovih trditvah namreč sedaj tega krije sam v 80 %.

36. Starša otrok se glede tožnikovih stikov s tožencem ne moreta sporazumeti. V letu 2017 so se ti izvajali brez prenočevanja, v letu 2018 pa so bili razširjeni najprej tako, da so potekali vsak drugi vikend od sobote do nedelje, od septembra dalje pa od petka do nedelje in še ob četrtkih popoldan, vendar pa se na ta način zaradi toženčevega odklanjanja niso dolgo izvajali in od poletja 2019 potekajo le še ob četrtkih popoldne. Tožnik je ob zaslišanju navedel, da v celoti poskrbi za prevoze in prehrano, drugače pa tožencu stvari ne kupuje.

37. Ob vsem opisanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so premoženjske razmere tožnika kljub dvem novim preživninskim obveznostim boljše od premoženjskih razmer zakonite zastopnice, da imata oba dovolj razpoložljivega dohodka za preživljanje toženca, pri čemer je pomembna razlika, da ima tožnik še možnost dodatnega zaslužka in izplačila iz kapitala, medtem ko zakonita zastopnica že sedaj dela na meji zmogljivosti po številu dežurstev in nadur ter iz tega naslova svojega zaslužka ne bo mogla več povečevati. Ker je na njej tudi večinsko breme skrbi za otroka, pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik krije 2/3 (66,66 %), zakonita zastopnica pa 1/3 (33,34 %) preživninskega bremena, kar predstavlja ustrezno porazdelitev za celotno obdobje od vložitve tožbe leta 2017 dalje.

38. Glede na navedeno je tožnik za preživljanje toženca dolžan plačevati (v zaokroženih zneskih) za obdobje od 1. 4. 2017 do 31. 12. 2017 387 EUR, za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 490 EUR, za obdobje od 1. 1. 2019 do 8. 1. 2020 448 EUR in za obdobje od 9. 1. 2020 dalje 454 EUR mesečne preživnine, na način in v rokih, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

39. Tožnik sodbi očita številne procesne kršitve, vendar preko njih predvsem izpostavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja17. Pritožbeno sodišče je glede posamičnih razlogov odločbo sodišča prve stopnje dopolnilo in samo odpravilo izpostavljene pomanjkljivosti, prav tako je preizkusilo dokazno oceno glede posameznih zatrjevanih dejstev in jo, upoštevajoč listinske dokaze in splošno znane cene življenjskih dobrin, glede nekaterih preživninskih postavk spremenilo. Zatrjevane kršitve razpravnega načela pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj je sodišče prve stopnje naknadno pridobljene listinske dokaze ocenjevalo v okviru predlagane dokazne teme.

40. Toženec sodbi na več mestih očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a neutemeljeno. Pritožbeno sodišče soglaša, da so bili posamezni razlogi sodbe skopi, a so preizkus vendarle omogočali. Ker je dokazni postopek pokazal, da so toženčeve preživninske potrebe manjše, kot so bile dogovorjene s sodno poravnavo, se sodišču ni bilo treba še dodatno opredeljevati do trditev iz nasprotne tožbe o njihovem povečanju.

41. Glede na vse opisano je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot to izhaja iz izreka te odločbe (358. člen ZPP).

42. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi prostega preudarka (413. člen ZPP). Ob tem je upoštevalo naravo postopka, pa tudi uspeh s pravnimi sredstvi, ki je bil za tožnika minimalen, toženec pa je s pritožbo propadel. Glede na navedeno je ustrezno, da obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V tem delu bo pritožbeno sodišče bistvo njegovih navedb povzelo hkrati z odgovorom nanje. 2 Tožba je bila vložena 14. 4. 2017. 3 II Ips 333/2015, II Ips 23/1996, II Ips 26/2017 in številne druge. 4 Ob sklenitvi sodne poravnave je imela prihodke iz dela z dodatki 1.856 EUR, pri čemer je odplačevala 580 EUR kredita za stanovanje, ob vložitvi tožbe so ti znašali z odbitkom kredita 2.985 EUR, ob izdaji sodbe pa so bili še višji, tudi do 4.000 EUR, a se je povečala kreditna obveznost. Zakonita zastopnica je namreč kupila stanovanjsko hišo v K., pri čemer je obdržala lastništvo stanovanja, ki ga lahko oddaja in s tem krije del kreditne obveznosti. 5 Razlogi sodišča v 14. točki sodbe. 6 II Ips 333/2015. 7 Priloga C 59. 8 Organizirajo se šole smučanja, daljše ekskurzije ipd. 9 V letu 2018 so bile šolske položnice, v katerih je zajeta tudi prehrana, 75 EUR mesečno, skupaj za 4 mesece od septembra do decembra 300 EUR, mesečno pa 25 EUR, v letu 2019 pa 85 in takšna je tudi nadaljnja ocena sodišča. 10 Ob tem je zmotno zapisalo sorojencev. 11 Tudi v prvotnem stanovanju bi lahko imel svojo sobo, če se ne bi vanj preselila mati zakonite zastopnice, ki je svoje stanovanje pričela oddajati. 12 Tožnik ne more zmanjšati svoje preživninske obveznosti na račun hipotetične terjatve toženca do zakonite zastopnice ter se neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (plačeval je le tisto, za kar se je zavezal po sodni poravnavi) in na kršitev prepovedi razlastitve iz 69. člena Ustave (ta se tudi sicer nanaša na nepremičnine). 13 Mlajša otroka tožnika obiskujeta vrtec, ki ga starša plačujeta v polni višini.

14 Zato je tudi neutemeljena pritožbena graja, da sodišče ni izvedlo še dodatnih dokazov glede premoženjskega statusa matere zakonite zastopnice in ni pridobivalo dodatnih podatkov o dodatnih izplačilih iz raziskovalne dejavnosti in možnosti le teh v bodoče. 15 V spisu ni vseh podatkov, a iz odločbe FURS izhaja, da so te v letu 2018 samo od deviznih vlog znašale 3.636,77 EUR, v letu 2019 pa je pri Banki Y. na račun obresti dobil 6.016 EUR in pri Banki Z. še 1.421, 83 EUR. 16 Pritožbeno sodišče ji sledi, da je tudi zadnji kredit povezan z dokončanjem stanovanjske gradnje. 17 To velja za zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka iz 8., 9. in 214. člena ZPP