Jedro

Pogodbena obveznost (in s tem tej obveznosti nasprotna pravica pogodbi zveste stranke zahtevati izpolnitev) je lahko kršena na različne načine, pri čemer pa mora vzrok za kršitev vedno izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti (dolžnik). V notranjo sfero tveganj, ki jih mora obvladovati oziroma nositi njegove negativne posledice, če nastopijo, vsake pogodbene stranke (tudi če nima položaja profesionalne osebe) nedvomno spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju. Razlog za to je, da lahko dolžnik ta tveganja obvlada (oziroma odpravi negativne posledice teh tveganj) z uveljavitvijo ustreznih (odškodninskih) zahtevkov v razmerju do tretjega (dolžnikovega sopogodbenika v drugem poslovnem razmerju), iz čigar sfere dejansko izvira vzrok za kršitev dolžnikove izpolnitvene obveznosti v razmerju do upnika.

Če je dolžnik prost obveznosti zaradi nemožnosti, mora upniku odstopiti morebitno pravico do tretje osebe, ki jo dobi zaradi nemožnosti, npr. odškodninski zahtevek proti tretji osebi ali zahtevek proti zavarovalnici - t. i. nadomestni commodum. Upnik naj ima možnost zahtevati tisto, kar je v premoženju dolžnika stopilo na mesto izvornega predmeta obveznosti (surogat).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku 1. točke izreka in 2. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 839,05 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 46.901,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe (prvi odstavek 1. točke izreka), medtem, ko je za znesek 1.507,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2017 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 46.901,00 EUR za čas od 10. 3. 2017 do 4. 12. 2017 tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka) in toženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.034,93 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek 1. točke izreka in 2. točko izreka je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obenem naj pritožbeno sodišče toženi stranki naloži še povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločitev v zadevi so relevantna sledeča, med pravdnimi strankami nesporna dejstva: - Občina A. je v letu 2014 sprejela Odlok o načinu opravljanja javne službe vzdrževanja občinskih cest v Občini A. (odlok je pričel veljati 24. 6. 2014), s katerim je izvajanje gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih cest v Občini A. prenesla na toženo stranko ter na podlagi tega odloka s toženo stranko nato dne 7. 7. 2014 sklenila Pogodbo št. 000/2014 za izvajanje lokalne gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih javnih cest na območju Občine A. (v nadaljevanju Pogodba št. 000/2014; A2), predmet katere je bilo opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih cest v Občini A. in v kateri sta se v okviru prvega odstavka 34. člena pogodbeni stranki dogovorili, da lahko vsaka stranka odstopi od te pogodbe brez posebnih razlogov z enoletnim odpovednim rokom; - tožena stranka je za izvajanje del po Pogodbi št. 000/2014 v postopku javnega naročila po odprtem postopku izbrala tožečo stranko, ki sta dne 18. 2. 2015 za obdobje 4 let od sklenitve, sklenili Okvirni sporazum za Letno vzdrževanje cest v Občini A. (v nadaljevanju Okvirni sporazum; A3), iz katerega med drugim izhaja, da bo tožena stranka sklepala s tožečo stranko letne pogodbe, v katerih bo opredeljena predvidena količina in vrsta del v tem obdobju (tretji odstavek 2. člena Okvirnega sporazuma); - pravdni stranki sta na temelju Okvirnega sporazuma sklenili (zgolj) dve pogodbi, in sicer dne 18. 2. 2015 Pogodbo za Letno vzdrževanje cest v Občini A. za čas od 18. 2. 2015 do 17. 2. 2016 (A4) ter dne 3. 2. 2016 Pogodbo za Letno vzdrževanje cest v Občini A. za čas od 15. 3. 2016 do 15. 11. 2016 (A5), nato pa nista sklenili nobene pogodbe več, saj je Občina A. dne 15. 2. 2017 sprejela Odlok o spremembah Odloka o načinu opravljanja gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih cest v Občini A., s katerim je bilo opravljanje te gospodarske javne službe preneseno iz tožene stranke na K. d. o. o.; - tožena stranka je z dnem 15. 3. 2017, ko je sprememba odloka stopil v veljavo, prenehala z izvajanjem te gospodarske javne službe, še pred tem pa z Občino A. dne 7. 3. 2017 sklenila Aneks k Pogodbi št. 000/2014, s katerim sta to pogodbo sporazumno razvezali z dnem 15. 3. 2017 (3. člen Aneksa k Pogodbi št. 000/2014; B6); - tožena stranka je z dopisom z dne 8. 3. 2017 (A27) tožečo stranko obvestila, da je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti po Okvirnem sporazumu, zato ne bo več mogla podati naročila za izvedbo posameznih storitev javne službe.

6. Tožeča stranka uveljavlja v tem postopku odškodnino na temelju poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke iz razloga, da v razmerju do Občine A., ki ga je imela na podlagi Pogodbe št. 000/2014, ni uveljavljala enoletnega odpovednega roka iz prvega odstavka 34. člena te pogodbe, temveč je soglašala s takojšnjo razvezo pogodbe, s čimer je tožeči stranki povzročila škodo iz naslova vtoževanega izgubljenega dobička.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku do prisojenega zneska 46.901,00 EUR, katerega je ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca, v presežku, za znesek 1.507,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je menilo, da v tem delu zahtevek ni utemeljen po višini. V zvezi s temeljem odškodninskega zahtevka je ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna na podlagi 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ, saj sodi v njeno notranjo sfero tveganj tudi ravnanje tretjih (Občine A.), s katerimi je bila tožena stranka v drugem poslovnem razmerju. Tožena stranka namreč potem, ko je bila seznanjena z dejstvom, da je Občina A. sprejela Odlok, s katerim je opravljanje obvezne gospodarske javne službe vzdrževanja cest prenesla iz tožene stranke na K., ni uveljavljala enoletnega odpovednega roka, ki ga je imela na temelju Pogodbe št. 000/2014, temveč je dala soglasje za sporazumno prenehanje pogodbe, čeprav bi se morala in mogla zavedati, da bo pri takojšnji razvezi pogodbe (med Občino A. in toženo stranko) nastala škoda tožeči stranki. Posledično namreč tožena stranka ni mogla izpolniti svoje pogodbene zaveze do tožeče stranke vsaj še za čas enega leta v smislu enoletnega odpovednega roka po Pogodbi št. 000/2014. Tako ravnanje tožene stranke je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot ravnanje v nasprotju z 10. členom OZ, v skladu s katerim se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, kar se nanaša tudi na tretje osebe in ne samo na pogodbene stranke.

8. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je v zvezi z ugovorom tožene stranke, da je razlog za neizpolnitev pogodbe nastal izven njene sfere in da tožena stranka na dejanja tretjega ni imela vpliva, presodilo, da je tožena stranka odgovorna za izbiro poslovnega partnerja, ki je enostransko onemogočil toženo stranko. Po prepričanju pritožbe izhaja tako stališče prvostopenjskega sodišča iz napačnih predpostavk dejanskega stanja, saj je odnos med Občino A. in toženo stranko napačno štelo kot odnos, ki se prosto oblikuje na trgu. Tožena stranka pritožbeno trdi, da Občine A. kot svojega poslovnega partnerja ni izbrala prosto na trgu, temveč je bil odnos oblikovan v okviru predpisov, ki urejajo postopke podeljevanja koncesije in javnih naročil. Ti odnosi pa se ne oblikujejo povsem svobodno, ker nastopa koncendent kot oblastni organ, pogodbeni stranki pa sta izrazito neenaki. Ker se toženka po stališču pritožbe ni svobodno odločala koga bo izbrala za svojega pogodbenega partnerja, razlaga, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna.

9. Po presoji pritožbenega sodišča ima pritožba sicer prav, da izbira pogodbenega partnerja, kot je to presodilo sodišče prve stopnje, na odgovornost tožene stranke v danem primeru nima vpliva, in sicer zato, ker tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na odgovornosti za izbiro pogodbenega partnerja. Vendar pa slednje za odločitev ni bistveno.

10. Odločitev sodišča prve stopnje temelji pravilno na določbi drugega odstavka 239. člena OZ, iz katere izhaja, da če dolžnik ne izpolni obveznosti je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Poslovna odškodninska odgovornost nastane zaradi kršitve poslovne obveznosti in če je že pred nastankom škode obstajala zaveza dolžnika, da upniku opravi neko izpolnitev. Pogodbena obveznost (in s tem tej obveznosti nasprotna pravica pogodbi zveste stranke zahtevati izpolnitev) je lahko kršena na različne načine, pri čemer pa mora vzrok za kršitev vedno izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti (dolžnik). Tožena stranka kot dolžnik iz pogodbene zaveze s tožečo stranko je ugovarjala, da njena poslovna odškodninska odgovornost ni podana, ker vzrok za kršitev ni v njeni sferi. Pri tem se je sklicevala na določbo 240. člen OZ, iz katere izhaja, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

11. V zvezi z uporabo 240. člena OZ je treba razlikovati med notranjimi tveganji, ki izvirajo iz sfere pravnega subjekta in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladovati, in zunanjimi tveganji, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladovati. V notranjo sfero tveganj, ki jih mora obvladovati oziroma nositi njegove negativne posledice, če nastopijo, vsake pogodbene stranke (tudi če nima položaja profesionalne osebe) nedvomno spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju. Razlog za to je, da lahko dolžnik ta tveganja obvlada (oziroma odpravi negativne posledice teh tveganj) z uveljavitvijo ustreznih (odškodninskih) zahtevkov v razmerju do tretjega (dolžnikovega sopogodbenika v drugem poslovnem razmerju), iz čigar sfere dejansko izvira vzrok za kršitev dolžnikove izpolnitvene obveznosti v razmerju do upnika.1

12. V danem primeru je nemožnost izpolnitve pogodbene zaveze s strani tožene stranke tožeči stranki nastala kot posledica spremembe občinskega odloka, ki ga je sprejela Občina A. in s katerim je prišlo do odvzema gospodarske javne službe toženi stranki in prenosa te službe na K. S tem je po presoji pritožbenega sodišča prišlo tudi do dejanske nemožnosti uveljavljanja enoletnega odpovednega roka in ohranitve pogodbenega razmerja vsaj še za ta čas, saj je Občina A. s sprejemom novega predpisa navedeno službo že podelila tretji osebi tj. K., ki je s tem pridobila pravico opravljati navedeno službo v razmerju do Občine A. Nastalo situacijo je torej povzročila Občina A. s spremembo predpisa, zato ima tožena stranka ustrezen (odškodninski) zahtevek do Občine A., s katerim lahko obvlada tveganje, ki ga ima v razmerju do tožeče stranke.2 Ker tožeča stranka z Občino A. ni bila v pogodbenem odnosu, temveč je bila s toženo stranko, sodi zato odgovornost za ravnanje Občine A. (v razmerju med pravdnima strankama) v notranjo sfero odgovornosti tožene stranke in to neodvisno od tega, da tožena stranka ni uveljavljala enoletnega odpovednega roka oziroma se mu je celo odpovedala.

13. Pri tem so tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni ugovori tožene stranke, ko se skuša svoje odgovornosti kot dolžnice do tožeče stranke razbremeniti v smislu 240. člena OZ, saj obstoja razbremenilnih okoliščin iz navedene zakonske določbe tožena stranka ni uspela izkazati. Elementi razbremenitve iz 240. člena OZ so naravnani na preprečitev učinka neugodnih okoliščin na izpolnitev pogodbene obveznosti in zajemajo vse možne aktivnosti dolžnika, da kljub njihovemu nastanku odpravi nastale posledice ali da se okoliščinam pravočasno izogne, da se jim umakne.3 Gre torej za to, da se dolžnik izogne tveganjem, do katerih prihaja ali lahko pride, in jih tudi obvladuje. Sposobnost obvladati določeno tveganje pa ne pomeni vedno dobesedno preprečiti negativne posledice, ki iz takšnega tveganja izhajajo, saj je negativne posledice mogoče preprečiti tudi z drugimi oblikami porazdelitve teh tveganj.4 Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da tožena stranka na odločitve, ki jih sprejema občinski svet kot oblastni organ, nima in ne sme imeti vpliva, zato za odločitve občinskega sveta tudi ne more odgovarjati. Ne gre za odgovornost za odločitve občinskega sveta, temveč za nemožnost izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, ki je nastala kot posledica take odločitve občinskega sveta, kar je neposredno vplivalo na pogodbeni odnos tožeče in tožene stranke in predstavlja tveganje, ki bi ga tožena stranka morala obvladati oziroma ga lahko obvlada preko zahtevka do svojega pogodbenega partnerja tj. občine.

14. Da se tožena stranka vsega tega zaveda, izhaja iz dejstva, da je z Občino A. dne 19. 4. 2017 sklenila Sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij (B3), v okviru 3. člena tega sporazuma pa sta podpisnici soglašali, da bo Občina A. izvajalcu (torej toženi stranki) povrnila vse stroške, ki jih bo izvajalec dolžan plačati iz naslova morebitnih odškodninskih zahtevkov podizvajalcev zaradi prenehanja veljavnosti pogodb s podizvajalci, pogoj za povračilo stroškov pa predstavlja predhodno obvestilo Občini o morebitnih odškodninskih zahtevkih in sodnih postopkih, tako da bo v pravdo lahko vstopila kot stranski intervenient na strani izvajalca. Ker je Občina A. v ta postopek vstopila kot stranski intervenient, to kaže na ravnanja v smislu izpolnjevanja pogojev iz navedenega Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta ga sklenili tožena stranka in Občina A. in to, da skuša s tem tožena stranka obvladovati tveganja, ki so se v pogodbenem odnosu do tožeče stranke dejansko uresničila. Vztrajanje tožene stranke na stališču, da njena odgovornost za škodo, ki je nastala tožeči stranki, ni podana, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča, neutemeljeno.

15. Pri tem je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje, da Okvirni sporazum še ni pomenil konkretnega naročila, ker je v 2. členu Okvirnega sporazuma določeno, da bosta stranki sklepali letne pogodbe glede na konkretne potrebe tožene stranke, da tožena stranka te pogodbene zaveze ni kršila, saj je ostala brez pravice do izvajanja javne gospodarske službe in posledično brez potrebe po konkretnih storitvah, zaradi česar naročila tožeči stranki ni mogla oddati.

16. Iz 2. člena Okvirnega sporazuma, ki sta ga tožeča in tožena stranka sklenili za obdobje 4 let (16. člen), izhaja, da je njegov predmet „Letno vzdrževanje cest v Občini A.“, to pa je stalno izvajanje vzdrževalnih del, ki jih naročnik po obsegu in časovno ne more vnaprej določiti, količine in vrste del so okvirne in naročila se bodo le dela, ki jih bo naročnik dejansko potreboval, zato se bodo sklepale letne pogodbe, v katerih bo opredeljena predvidena količina in vrsta del v tem obdobju.

17. Tožena stranka in Občina A. sta bili v poslovnem razmerju na podlagi Pogodbe št. 000/2014 za nedoločen čas (11. člen). Predmet te pogodbe, ki je bil nato z Okvirnim sporazumom prenesen na tožečo stranko, je bil opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih cest v Občini A. (4. člen). Naloge so primeroma naštete v 5. členu te pogodbe, pri čemer gre za opravljanje nalog, ki so lokalni skupnosti naložene po veljavni zakonodaji (slednje izhaja tudi iz besedila navedenega člena pogodbe; šesti odstavek 5. člena) in predstavljajo časovno neomejen ukrep, saj med drugim zajemajo tudi posredovanje ob naravnih nesrečah in drugih nepredvidenih dogodkih, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je imela zato glede na naravo del, ki jih je prevzela s pogodbo, utemeljeno pričakovanje, da bo tožena stranka z njo v obdobju 4 let sklepala letne pogodbe, zato so ugovori pritožnice s tem v zvezi neutemeljeni. Slednje potrjujejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, da se je dejavnost vzdrževanja cest v Občini A. izvajala tudi v letih 2017 in 2018, kar izhaja iz računov, ki jih je za te storitve izstavila K. (B7 do B44).

18. Pritožbenemu sodišču se je ob odločanju o pritožbi kot možna in s tem relevantna pravna podlaga nakazovala določba 331. člen OZ, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal. Glede na navedeno je višje sodišče pred sprejemom odločitve pravdne stranke pozvalo, da se v postavljenem roku izjavijo o uporabi tega določila (drugi odstavek 351. člena ZPP).

19. V zvezi z uporabo 331. člena OZ sta pravdni stranki podali sledeča pravna naziranja. Tožeča stranka je v vlogi z dne 5. 10. 2021 navedla, da se navedena določba umešča v poglavje, ki ureja način prenehanja obveznosti, pri čemer je eden izmed načinov prenehanja tudi nemožnost izpolnitve, ki je urejena v 329. členu OZ, po katerem obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Po presoji tožeče stranke v konkretnem primeru do nemožnosti izpolnitve zavez ni prišlo zaradi okoliščin, za katere tožena stranka ne odgovarja, ampak je prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke, zato uporaba določbe 331. člena OZ ni mogoča. Tožena stranka pa je v vlogi z dne 12. 10. 2021 navedla, da je tožeča stranka s tem, ko je bila s strani tožene stranke obveščena, da slednja ne bo mogla več izpolniti svoje obveznosti, dobila možnost zahtevati od tožene stranke, da ji odstopi pravico nasproti tretjemu torej Občini A. Tožeča stranka bi tako lahko od tožene stranke zahtevala odstop pravice do enoletnega odpovednega roka ali do plačila odškodnine. Nič od tega tožeča stranka ni izkoristila. Upnik je tisti, ki mora pozvati dolžnika, da mu odstopi pravice proti tretji osebi, česar tožeča stranka ni storila. Šele če bi dolžnik zavrnil odstop pravic proti tretji osebi, bi lahko odgovarjal upniku (tožniku). Ker do tega ni prišlo, je tožena stranka prosta svojih obveznosti in bi sodišče zahtevek moralo v celoti zavreči. 20. Če je dolžnik prost obveznosti zaradi nemožnosti, mora upniku odstopiti morebitno pravico do tretje osebe, ki jo dobi zaradi nemožnosti, npr. odškodninski zahtevek proti tretji osebi ali zahtevek proti zavarovalnici – t. i. nadomestni commodum (331. člen OZ). Ker se dolžnik v obravnavanem primeru ni eskulpiral svoje poslovne odškodninske odgovornosti, uporaba navedene določbe ni mogoča že iz tega razloga. Poleg tega je zahtevek na odstop pravice v dispoziciji upnika. Upnik naj ima možnost zahtevati tisto, kar je v premoženju dolžnika stopilo na mesto izvornega predmeta obveznosti (surogat).5 Slednje pomeni, da upnik lahko zahteva odstop take pravice, vendar če tega ne zahteva, to ne more imeti zanj negativnih posledic. Pravno stališče tožene stranke, da je prosta svojih obveznosti do tožeče stranke, ker tožeča stranka od tožene stranke ni zahtevala odstopa pravice, ki jo (morebiti) ima do Občine A. kot tretje osebe in da bi tožeča stranka to morala storiti, je po presoji pritožbenega sodišča zmotno.

21. Ob povedanem je pritožbeno sodišče presodilo, da uporaba določbe 331. člena OZ v danem primeru ne pride v poštev in zahtevka tudi ob uporabi te norme ni mogoče zavrniti.

22. Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku 1. točke izreka in 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je pri tem opredelilo le do tistih navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1125 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 21,25 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj 839,05 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Dr. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 215 in nasl. 2 Pri tem predmet tega postopka ni odločanje o utemeljenosti morebitnega takega zahtevka. 3 Dr. M. Dolenc, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten 2 (2004), str. 264 idr. 4 Prim. sodbi VS RS II Ips 279/2005 z dne 7. 6. 2007 in II Ips 149/2003 z dne 11. 3. 2004. 5 Dr. D. Možina, Naknadna nemožnost izpolnitve obveznosti in njen pomen za obligacijsko pravo, Zbornik znanstvenih razprav - LXVIII, letnik 2008, str. 188 idr.