Jedro

Zaradi številnih ugotovljenih pomanjkljivosti je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Po šestem odstavku 23. člena ZVEtL-1 se šteje, da je idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Zmotno je zato upoštevanje skupnih delov 11 in 12 pri izračunu solastninskih deležev etažnih lastnikov glede skupnih delov.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzpostavilo etažno lastnino na stavbi 0000-452 z naslovom Ulica 13, povezani s parcelo 2443 k. o. ... Odločilo je, (1) da se posamezni deli, vpisani v zemljiški knjigi, izbrišejo (II. točka izreka), (2) ugotovilo lastnike novih posameznih delov (III. točka izreka), (3) ugotovilo, da so deli 9, 10, 11, 12, 14, 15, 16 in 17 splošni skupni deli stavbe (IV. točka izreka), (4) ugotovilo solastninske deleže vsakokratnih lastnikov posameznih delov glede skupnih delov stavbe (V. točka izreka), (5) ugotovilo, da je del 13 posebni skupni del stavbe in da sta njegova solastnika vsakokratna lastnika posameznih delov 1 in 6 (VI. in VII. točka izreka).

2. Drugi in peti udeleženec ter tretja in četrta udeleženka v pritožbi zoper IV., VI. in VII. točko izreka uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče IV. točko izreka spremeni tako, da med skupne dele sodi tudi del 13 in da se razveljavita VI. in VII. točka izreka, podrejeno pa naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Del 13 v naravi predstavlja edini dostop do delov 11, 12 in 17 kot splošnih skupnih delov stavbe.

V sklepu je ugotovljeno, da je del 13 v uporabi etažnih lastnikov delov 1 in 6 ter splošnih delov 11, 12 in 17, nato pa je v nasprotju s tem ugotovljeno, da je del 13 posamezen skupni del v solasti lastnikov delov 1 in 6. V zapisu identifikacijskega znaka in opredelitvi rabe splošnih skupnih delov je prišlo do napake.

3. Prva in deseta udeleženka ter enajsti udeleženec v pritožbi zoper prvo alinejo III. točke, IV, VI. in VII. točko izreka uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi, podrejeno pa, naj ga spremeni.

Ker je bila zadeva dodeljena tretji sodnici, za kar udeleženci niso vedeli, bi moralo sodišče izvesti narok in udeležence seznaniti s svojimi pogledi, s čimer bi lahko udeleženci uresničili svojo pravico do izjave, sodišče pa bi preizkusilo možnosti za mirno rešitev spora. Vse navedeno ne bi bilo potrebno, če bi sodišče pregledalo dokumentacijo v spisu. Odločitev v VI. in VII. točki nima podlage v predlogih udeležencev.

Oznaka splošnih skupnih delov stavbe je napačna. O položaju delov 11 in 12 v izpodbijanem sklepu ni razlogov. Ni podlage, da se solastninski deleži na skupnih delih stavbe določijo ob upoštevanju in v korist delov 11 in 12. Iz sklepa ne izhaja, da bi sodišče kot pripadajoče zemljišče določilo katero drugo zemljišče kot zemljišče pod stavbo (parcela 2443 k. o. ...). Iz elaborata in zemljiške knjige izhaja, da poleg stavbe ležita še parceli 2442 in 2444. Ni sporno, da po podatkih zemljiške knjige pripadata vsakokratnim lastnikom stavbe 0000-452, a na njih niso določenih idealni deleži. Predlog za določitev pripadajočega zemljišča, ki ga je v tej zadevi vložil drugi udeleženec, je sodišče s sklepom z dne 20. 2. 2020 dovolilo le glede parcel 2436 in 2434/2, ne pa tudi v delu, v katerem se je nanašal na parcelo 2444. Sodišče bi zato moralo v sklepu ugotoviti, da navedeni zemljišči predstavljata splošni skupni del stavbe ali da predstavljata pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi z ustreznimi solastninskimi deleži. Nepravilna je odločitev, da del 13 predstavlja posebni skupni del v korist vsakokratnih lastnikov delov 1 in 6. Že iz lege navedenega dela izhaja, da ni povezan z delom 6. S tako odločitvijo je onemogočen dostop etažnih lastnikov do delov 11, 12, 14 in 17. Del 13 je povezan z uporabo delov 1, 17, 14, 11 in 12. Predlagatelj niti ni podal predloga, da se del 13 določi kot posebni skupni del, ampak da se mu prizna lastninska pravica. Ker se o tem niso imeli možnosti izjaviti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotna je ugotovitev, da je razlika v izmeri dela 13 posledica napak v izmerah. Izvedenec je tako oceno podal le na splošno, ne da bi se posebej opredelil do razlike 10 m2 (med točkovalnim zapisnikom, po katerem meri 6 m2, in izvedenčevo meritvijo, ki je pokazala 16,2 m2). Ob nespornem dejstvu, da so predlagateljevi najemniki v preteklosti brez soglasij in na račun skupnih delov stavbe povečevali bivalne prostore, navedene razlike ni mogoče pripisati spremembam predpisov o evidentiranju nepremičnin.

Na naroku 13. 10. 2016 so opozorili na nemožnost dostopa do delov 9 in 10. V sklepu je navedeno, da je dostop treba urediti s služnostjo, a tega ni storilo.

Zmotna je ugotovitev, da pritožniki niso nasprotovali lastninski pravici predlagatelja glede delov 1 in 6. Uveljavljali so, da ni izkazano, da bi se vknjižba v korist predlagateljeve pravne prednice na delu 0000-452-900 nanašala na stanovanje v 5. etaži. Zatrjevali so, da je vknjižba posledica družbenega lastninjenja in specifične situacije izvzetja posameznih stanovanj iz nacionalizacije ter posledic, ki jih je imelo sprejetje Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). O tem se sodišče v izpodbijanem sklepu ni izreklo.

4. Predlagatelj v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev glede pripadnosti dela 13. Zaradi povezanosti dela 13 zgolj z delom 1 bi bilo ustrezneje, da bi bila priznana le lastninska pravica vsakokratnega lastnika dela 1. Razloge za razlike v površinah je pojasnil izvedenec. V postopku je predložil listine, ki izkazujejo posest delov 1 in 6 od 1978 dalje.

5. Nasprotna udeleženka se v odgovoru na pritožbo, povzeto v 2. točki te obrazložitve, strinja z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da se del 13 nahaja med deloma 1 in 6 in je zato povezan le z uporabo teh dveh delov. Ker se del 6 nahaja na drugi strani stopnišča in zato njegovi lastniki dela 13 ne uporabljajo, bi bilo ustrezneje, da bi bila priznana le lastninska pravica vsakokratnega lastnika dela 1. Razlike v izmerah je pojasnil izvedenec.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 6. 2022 (s soglasjem udeležencev) spremenilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na identifikacijski znak in opredelitev rabe splošnih skupnih delov.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. V postopku vzpostavitve etažne lastnine na stavbi 0000-452 na Ulica 13 ni bila sporna lastninska pripadnost delov stavbe 2, 3, 4, 5, 7 in 8 ter 9, 10 in 14. Sporno je bilo, - ali je predlagatelj ustrezno izkazal, da je lastnik posameznih delov 1 in 6, - ali deli 11, 12, 13 in 17 delijo lastninsko pripadnost dela 1 ali gre za splošne skupne dele stavbe, - ali je treba urediti dostop etažnih lastnikov do delov 9, 10 in 14. Poleg tega je drugi udeleženec predlagal, naj sodišče odloči tudi, da parcele 2443, 2444, 2436 in 2434/2 vse k. o. ... predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi 0000-452. 9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu - ugotovilo lastnike posameznih delov 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8, - kot splošne skupne dele ugotovilo parcelo 0000 2443 (zemljišče pod stavbo) in dele 9, 10, 11, 12, 14, 15, 16 in 17, - določilo solastninske deleže na skupnih delih stavbe v korist delov 1 do 8 ter 11 in 12, - kot posebni skupni del ugotovilo del 13 in določilo solastninska deleža glede dela 13 v korist vsakokratnih lastnikov delov 1 in 6. 10. Odločitev, da del 13 predstavlja posebni skupni del stavbe, deli 11, 12 in 17 pa so splošni skupni deli stavbe, temelji na ugotovitvah, - da sta bili predmet pogodbe o prenosu lastninske pravice med predlagateljem (Javni stanovanjski sklad Mestne občine ... (MO)) in MO, sklenjene v letu 2008, dve stanovanji v peti etaži obravnavane stavbe, - da sta stanovanji označeni kot del 1 in del 6, - da so bili k prvemu stanovanju dodatno izdelani prostori, označeni s št. 11 (soba), 12 (soba) in 17 (kopalnica), - da je bil del 13 (hodnik) sestavni del prvotnega stanovanja, - da je razlika med njegovo površino, navedeno v točkovalnem zapisniku (6 m2), in dejansko površino, kot jo je izmeril izvedenec (15,3 m2), posledica sprememb predpisov o evidentiranju nepremičnin, - da je del 13 v izključni uporabi lastnikov delov 1, 6, 11, 12 in 17, ker je prostorsko orientiran med deloma 1 in 6, pa je po oceni sodišča povezan le z uporabo teh dveh delov.

11. Pritožniki utemeljeno uveljavljajo nasprotje v razlogih glede pripadnosti dela 13. Ugotovitev, da je bil sestavni del prvotnega stanovanja – posameznega dela 1, kaže na to, da deli njegovo lastninsko usodo; ugotovitev, da je prostorsko umeščen med posamezna dela 1 in 6, kaže na njegovo funkcionalno povezanost z navedenima posameznima deloma; pomena tretje ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da kot hodnik služi uporabi lastnikov delov 1, 6, 11, 12 in 17, ni mogoče razbrati. Dela 1 in 6 sta namreč posamezna dela, deli 11, 12 in 17 pa – sledeč izreku sklepa – skupni deli stavbe. Ker zaradi ugotovljenega nasprotja ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti odločitve o solastninskih deležih posameznih etažnih lastnikov. Po šestem odstavku 23. člena ZVEtL-1 se šteje, da je idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Zmotno je zato upoštevanje skupnih delov 11 in 12 pri izračunu solastninskih deležev etažnih lastnikov glede skupnih delov.

13. Utemeljen je očitek, da se sodišče ni izreklo o predlogu za ureditev dostopa do delov 9 in 10. Podan je bil predlog, da se to uredi s služnostjo. Sodišče tega ni storilo, v izpodbijanem sklepu pa o tem ni razlogov.

14. Pritožniki tudi utemeljeno uveljavljajo, da se sodišče ni izreklo o lastninski pripadnosti delov 1 in 6. Predlagatelji so v postopku navedli, da so bili ob nacionalizaciji stavbe vsa tedaj obstoječa stanovanja izvzeta iz nacionalizacije in da sta stanovanji v peti etaži nastali kasneje. O tem vprašanju sta se predlagatelj in MO izrekla in predložila nekatere listine, iz sklepa pa niso razvidni razlogi, na podlagi katerih sodišče zaključuje, da je izkazan pravni naslov za pridobitev lastninske pravice predlagatelja (oziroma njegove pravne prednice) glede delov 1 in 6. 15. Utemeljen je tudi očitek o pomanjkljivih razlogih o predlogu, da parcele 2443, 2444, 2436 in 2434/2 predstavljajo pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi in so zato splošni skupni del stavbe. S sklepom z dne 20. 2. 2020 je sodišče dovolilo razširitev predloga na parceli 4 in 5 in ta del zadeve izločilo v samostojen spis. Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da parcela 1 predstavlja splošni skupni del stavbe, ni pa odločilo o predlogu glede lastninske pripadnosti parcele 3.1

16. Ker je zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti treba izpodbijani sklep razveljaviti, se o pritožbenih očitkih v zvezi z vodenjem postopka pritožbenemu sodišču ni treba izreči. Le ob robu dodaja, naj sodišče v novem sojenju oceni, ali je za razpravljanje o odprtih vprašanjih ustrezna pisna komunikacija ali bo izvedba naroka pripomogla k bolj osredotočeni in racionalni izvedbi postopka in nenazadnje povečala možnosti za dosego morebitnega soglasja o vsaj nekaterih izmed spornih vidikov obravnavane zadeve.

17. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku z udeleženci razpravlja o spornih vprašanjih, če bo treba, poskrbi za ustrezno dopolnitev navedb in dokazil in nato ponovno odloči. Ker se sodišče o večini spornih vprašanj ni izreklo, bi odločitev pred sodiščem druge stopnje prikrajšala udeležence v pravici do pritožbe.

1 V obrazložitvi sklepa z dne 20. 2. 2020 je sodišče sicer navedlo, da sta parceli 1 in 3 v zemljiški knjigi že vpisani kot splošna skupna dela stavbe 0000-452 in zato etažni lastniki ne izkazujejo pravnega interesa za odločitev o predlogu. Ker je glede parcele 1, ki jo je vključilo v izrek izpodbijanega sklepa, očitno spremenilo svoje stališče, je bilo dolžno pojasniti tudi svoje stališče glede parcele 3.