Jedro

Ali se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa opravljano skladno z v spornem obdobju veljavnimi delovnopravnimi predpisi, tako da se lahko šteje kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu za čas od leta 1969 do 1978 priznalo osebne dohodke za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, kakor izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku s posebno odločbo ponovno odmeriti pokojnino in mu izplačati razliko med novo odmerjeno pokojnino in do sedaj plačano pokojnino ob prvem nakazilu pokojnine po izdaji nove odmerne odločbe.

Zoper sodbo se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da iz izvedenih dokazov ni dokazano, da je tožnik v spornem obdobju od leta 1969 do leta 1978 opravljal delo preko polnega delovnega časa, ki se šteje kot poseben delovni pogoj. Vsi dokazi potrjujejo, da ni šlo za primere, ko je tožnik bil po zakonu dolžan delati preko polnega delovnega časa. Po mnenju toženke je bilo delo tožnika utečeno, naprej znano in predvideno, saj se je v času, ko ni opravljal dela kopača, usposabljal za delo reševalca v skladu s Pravilnikom o reševalni službi in prvi pomoči. To kaže na redno in ponavljajoče delo, katerega je tožnik opravljal desetletja v velikem številu ur. Nerazumno je namreč, da bi tožnik opravil čez 1000 ur v posameznem letu zaradi požarov. Zato je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka meni, da tožnikovo delo v času preko polnega delovnega časa ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja v smislu predpisov o delovnih razmerjih oz. v smislu določbo 407. člena ZPIZ-1, temveč je imelo značaj stalnega in rednega dela preko polnega delovnega časa in je tako sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov osebni dohodek, ki ga je prejemal za redno delo preko polnega časa, upoštevalo za izračun pokojninske osnove in novo odmero pokojnine.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, kakšen je bil obseg dela tožnika v spornem obdobju, to je v času od leta 1969 do leta 1978. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 1. 2. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 22. 9. 2008, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 546,45 EUR na mesec od 1. 4. 2008 dalje.

Pritožbeno navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 6/99 s spremembami), ki določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je ta izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Sodišče prve stopnje se je zato, glede na spornost vštevane plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa od leta 1969 dalje, v pokojninsko osnovo, sicer pravilno oprlo na določbe takrat veljavnega Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (TZDR; Ur. l. SFRJ, št. 17/65 s spremembami), ki so določale, kdaj se je delo preko polnega delovnega časa štelo za poseben delovni pogoj. Pravilno je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno še v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in iz delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD – Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. SRS, št. 24/77). Navedeni predpisi o delovnih razmerjih, ki so se uporabljali, so bili sicer različni, vendar so bile določbe, ki so opredeljevale, kdaj se delo preko polnega delovnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, podobne. Predvsem pa so vsebovale pogoj, da je moralo biti delo kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno in se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal dela v ekipi reševalcev, ki so morali na podlagi 2. člena Pravilnika o reševalni službi priskočiti pravočasno na pomoč osebam, ki so bile v nevarnosti v rudniških jamah in ob nevarnostih strupenih in zadušljivih plinov, pomagati in omogočiti odstraniti te nevarnosti in pogasiti požare. Delo je bilo torej opravljeno v intervencijah, ki niso bile vnaprej predvidene ali planirane in so se pojavljale skozi vse leto in je bilo takšno delo tudi v statutu delodajalca tožnika opredeljeno kot obvezno delo za dalj kot polni delovni čas. Tožnik se je moral udeleževati vaj in sodelovati v reševanju pri delovnih nesrečah, kar je bilo vnaprej nepredvidljivo in tudi delodajalec ni mogel v ta namen zaposliti posebnih delavcev, ki bi čakali le na tako izjemne dogodke, saj ni šlo za vnaprej predvidljivo delo. Narava dela izhaja tudi iz izpovedi prič zaslišanih pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka zaprosilo Arhiv Republike Slovenije, da mu posreduje eventualne samoupravne akte in pravilnike R.. Navedeno gradivo sedaj hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je sodišču poslal fotokopije nekaterih izbranih dokumentov in arhivskega gradiva R.. Posredovan je bil torej le izbor dokumentov. Med temi dokumenti je tudi nekaj fotokopij Knjige o reševalni službi za obdobje od leta 1952 do 1978. Iz izpovedi zaslišane priče F.K., ki je bil od leta 1961 do 1974 direktor podjetja R., med drugim izhaja, da so se vsi dogodki glede reševanja in priprav evidentirali v knjigi. Iz priloge C4 je razvidno, da so dejansko v knjigi o reševalni službi navedeni datumi posamičnega dogodka in kdo je pri tem dogodku sodeloval. Za leto 1975, ko naj bi tožnik opravil 969 ur dela preko polnega delovnega časa je iz prvih štirih mesecev razvidno, da so bili le štirje takšni dogodki, pri dveh je sodeloval tudi tožnik (dne 24. 2. 1975 in 27. 3. 1975). Iz fotokopije istega dokumenta je za leto 1974 razvidno, da so bile tri teoretične reševalne vaje v reševalni postaji (8. 10., 5. 11. in 25. 11.), gre pa za leto, ko naj bi tožnik opravil 1054 ur preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza (C4 – knjige o reševalni službi) ni dokazno ocenilo, je pa iz fotokopij razvidno, da so bile teoretične vaje v reševalni postaji ponavadi enkrat mesečno. Navedeno predstavlja dvom glede pravilnosti ugotovitve obsega del, ki jih je tožnik v navedenem obdobju opravil, na kar opravičeno opozarja toženka v pritožbi.

Navedeni dvom bo potrebno v ponovnem postopku odpraviti na takšen način, da bo sodišče pridobilo od Zgodovinskega arhiva Ljubljana Knjigo o reševalni službi, iz katere je očitno razvidno, kakšen je bil obseg dogodkov v posameznem koledarskem letu. Od Zgodovinskega arhiva Ljubljana pa je potrebno pridobiti tudi druge dokumente, ki bi lahko pomagali sodišču pri dokazni oceni glede obsega opravljenega dela tožnika v spornem obdobju. Šele po tako dopolnjenem dokaznega postopku in izvedbi morebitnih drugih dokazov bo sodišče lahko o zadevi ponovno odločilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.