Jedro

Načeloma sodišče ni dolžno med postopkom odločati o spremembah tožbe in skrčitvah tožbenega zahtevka, ki jih lahko stranke vlagajo do konca glavne obravnave. Vendar pa je to dolžno storiti, če stranke to zahtevajo, ali če ni jasno med postopkom, o kakšnem zahtevku teče pravda, torej kaj šteje za umik ali delni umik zahtevka in kaj za dovoljeno spremembo tožbe, saj v nasprotnem primeru pravdnim strankam (toženim strankam) ni omogočena pravica do izjave.

Izrek

I. Pritožbam prve in druge tožene stranke, tretje tožene stranke ter četrte tožene stranke se ugodi in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v točkah I, II, IV - XI izreka razveljavita ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: - v I. točki izreka dovolilo objektivno spremembo tožbe; - v II. točki izreka je ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu za plačilo 315.630,00 EUR z obrestmi, na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 23. 6. 2005 glede nepremičnin parc. št. 1537 in 1538, k.o. X., na izstavitev zemljiškoknjižne listine v zvezi s parc. št. 1537, 1538 in 1532, k.o. X., na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri parc. št. 1537 in 1538, k.o. X. na podlagi pogodbe z dne 23. 6. 2005, z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja; - v III. točki je določilo vrednost spornega predmeta glede zahtevka na ugotovitev ničnosti dveh prodajnih pogodb glede parc. št. 1532, k.o. X., in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri parc. št. 1532, k.o. X.; - v IV.-VII. točkah izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb z dne 29. 6. 2007 in 30. 3. 2007 glede parc. št. 1532 in ugotovitev neveljavnosti vknjižb na podlagi teh dveh pogodb ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se vknjiži lastninska pravica na ime V., d.d.; v VIII. - XI. točka izreka je odločilo o pravdnih stroških.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožujejo prva in druga tožena stranka, tretja tožena stranka ter četrta tožena stranka.

3. Prva in druga tožena stranka vlagata pritožbo zoper sodbo in sklep (razen zoper III. točko izreka glede določitve vrednosti spornega predmeta) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Glede pooblastil tožnikov menita, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je bila tožba tožnikov po odvetniku I. M. vložena brez ustreznega pooblastila. Obširno opozarjata na vsebino pooblastil tretje in četrte tožeče stranke, dano pooblaščencu J. B., ki je nato pooblastil odvetnika M.. Menita, da B., ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, ne more podajati izjav v imenu strank pred okrožnim sodiščem, prav tako ne more prenesti pooblastila na odvetnika. Tožnika pa tudi nista mogla odobriti dejanj odvetnika, ker bi moralo sodišče tožbo pred tem zavreči, saj po pozivu sodišča nista predložila ustreznega pooblastila. Nadalje opozarjata, da tudi iz pooblastila prvega in drugega tožnika odvetniku M., s katerim je določen omejen obseg zastopanja, pooblastilo pa je iz leta 1995, ko sploh še ni bila sklenjena nobena sporna pogodba iz leta 2005 in 2007, in tako do spora sploh še ni prišlo, ne izhaja veljavno pooblastilo za to pravdo. Na to sta toženi stranki med postopkom opozarjali sodišče, ki se do navedenega ni opredelilo. Nadalje pritožba obširno opozarja na večkratne spremembe tožbe in umikanja tožbenega zahtevka. Izpodbija odločitvi glede spremembe tožbe in umika tožbe s trditvami, da je odločitev povsem neobrazložena in se je ne da preizkusiti, pri čemer obširno analizira ravnanja tožečih strank in opozarja na njihove pravne posledice. Sodišče sploh ni odločalo o vseh spremembah in umikih tožbe in ponovnih uveljavljanjih že umaknjenega tožbenega zahtevka oziroma se o njih izreklo. Tako ni jasno, kaj je štelo za umaknjeno, in kaj za spremembo tožbo. Toženca uveljavljata kršitev pravice do izjave in pravice do sodnega varstva. Nadalje pritožba navaja, da tožniki za vložitev ugotovitvene tožbe niso izkazali pravnega interesa in bi jo moralo sodišče zavreči. Sodišče prve stopnje pa tudi zmotno razlaga 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ko pravi, da prepoved iz te določbe zajema vsako razpolaganje s premoženjem. Posli v nasprotju s to določbo so sicer nični, vendar ni nepomembno zatrjevanje tožene stranke o načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Zmotno je stališče sodišča, da dobra vera pogodbenih strank pri sklepanju pravnega posla ni pomembna, saj je to v nasprotju z temeljnim zemljiškoknjižnim načelom, ki ga je treba uporabljati tudi pri razlagi 88. člena ZDen, ki ga ni mogoče tolmačiti tako, da dobra vera pridobitelja, ki je že vpisan v zemljiško knjigo, ni pomembna. Dobroverna pogodbena stranka ne more trpeti škodljivih posledic. Tožena stranka ni vedela za začasno odredbo, saj v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Tudi ni bilo znano, da so sporne nepremičnine predmet denacionalizacijskega postopka. Da zahtevek na izpodbijanje vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, to je vknjiženim pridobiteljem pravice, določa 3. odst. 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Dani primer ustreza dejanskemu stanu, kot ga opisuje ta zakonska določba. V skladu z njo pa mora tožeča stranka aktivno legitimacijo izkazati s pridobljeno stvarno pravico. Tožniki pa te ne morejo izkazati, saj o sporni nepremičnini ni bila izdana denacionalizacijska odločba in tako premoženje še ni prešlo na dediče denacionalizacijskega upravičenca. Pritožba tudi opozarja, da sodišče ni upoštevalo ugovora, da obstaja ovira za vračilo v naravi po 3. odst. 16. člena ZDen, ki ga mora obravnavati v pravdi. Premoženja namreč ni mogoče vrniti, če je na njem pravica fizičnih ali civilnopravnih oseb. Nadalje opozarja, da vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na družbo V. d.d., ni pravilno, saj družba, ki ne obstaja več, ne more biti nosilec pravic in obveznosti, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno sodišča, da o dobri veri pogodbenih strank o predmetu denacionalizacije ne more biti govora. Meni, da gre za pomanjkljivo in povsem neobrazloženo dokazno oceno, na podlagi katere sodišče zmotno zaključuje, da so stranke že pred sklenitvijo pogodb vedele, da je nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka. Izpostavlja posamezne izpovedi zaslišanih predstavnikov toženih strank ter tretje tožnice in četrtega tožnika. Pritožba izpodbija še odločitev o stroških postopka. Meni, da bi moralo sodišče drugi toženi stranki priznati tudi odvetniške stroške za vse ostale vloge in opravljene naroke.

4. Tretja tožena stranka vlaga pritožbo zoper IV. - VII. točko in zoper stroškovno odločitev v X. in XI. točki izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne strinja se s stališčem sodišča, da prepoved iz 88. člena ZDen zajema vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev podržavljenega premoženja. Stališče je v nasprotju s sodbo VS RS II Ips 391/2001, v kateri je zavzeto stališče, da prenos na dobroverne osebe, ki so že vpisane v zemljiško knjigo, onemogoča vrnitev spornih parcel v naravi. Vprašanje vrnitve pa tudi ni vprašanje, ki bi ga lahko sodišče v pravdi obšlo. Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno razjasniti dejstva o dobrovernosti toženke in upoštevati, da je že vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi. Glede vprašanja (ne)dobrovernosti tretje toženke je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Slabo vero pojasnjuje z obstojem začasne odredbe, kar je zmotno. Kljub obstoju odredbe, o kateri toženka ni bila seznanjena, dokazni postopek ne daje opore za zaključek, da o dobri veri pogodbenih strank ni govora. Sodišče izpovedi direktorja toženke sploh ni dokazno ocenilo. Povsem nepomembno je, ali je prodaja nepremičnine potekala preko nje kot posrednice. Vloga tretje toženke je bila, da skrbi za poslovne interese četrte toženke, hkrati pa je imela tudi interes ustvariti zaslužek.

5. Tudi četrta toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da ji prepoved razpolaganja s spornimi nepremičninami, ki so ali naj bi bile predmet denacionalizacije, ni bila znana. UE Grosuplje ji nikoli ni vročila sklepa o prepovedi razpolaganja in ji tudi ni znano, da bi o tem obvestila njeno pravno prednico V. d.d. Sicer pa ne gre prezreti, da so bili vsi sporni posli sklenjeni pred pripojitvijo pravne prednice V. d.d., k četrti toženi stranki, prepovedi razpolaganja pa so se nanašale na podjetje A.. in niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Zato toženka ne more trpeti škodljivih posledic. Pravna prednica četrte toženke, družba V., d.d., je v dobri veri na osnovi zaupanja v zemljiško knjigo prodala nepremičnine. V ta namen si je tudi pridobila lokacijsko informacijo. Nepremičnina parc. št. 1532, k.o. X., je v naravi parkirišče oziroma stavbno zemljišče. V skladu s 32. členom ZDen pa se zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča denacionalizacijskim upravičencem ne vračajo v naravi. Torej obstaja ovira za vračilo v naravi. Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni utemeljen, saj iz historičnih katastrskih in zemljiškoknjižnih listin izhaja, da je na delu spornih nepremičnin obstajal vrt. Z razvojem mestnega središča pa je postalo stavbno zemljišče. Oviro za vračanje v naravi po 16. členu ZDen predstavlja tudi pridobljena pravica civilnopravnih oseb v dobri veri. Glede ugovornih navedb o obstoju ovir se sodišče ni izjasnilo. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je pri odločanju o ničnosti pravnega posla, s katerim je bilo razpolagano z nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, potrebno ugotoviti, ali je vračilo nepremičnin v naravi sploh mogoče. 6. Tožniki na pritožbe niso odgovorili.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobstoju veljavnega pooblastila tretje tožnice in četrtega tožnika odvetniku I. M.. Ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora prve in druge tožene stranke o obstoju pooblastila. Obstoj veljavnega procesnega pooblastila je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka. Začasno pripuščeni pooblaščenec lahko za stranko opravlja vsa procesna dejanja, le da sodišče, dokler pooblastilo ni predloženo ali opravljena procesna dejanja niso odobrena, ne more izdati končne odločbe. Če (in ko) pooblaščenec predloži pooblastilo (ali je izkazana odobritev stranke), opravljena procesna dejanja ostanejo v veljavi (prim. 1. in 2. odst. 98. člena ZPP). Ker sta tožnika na glavni obravnavi 20. 10. 2010 odobrila (vsa) pravdna dejanja, ki jih je zanju opravil odvetnik M. do vložitve pooblastila njunega novega pooblaščenca, ni razlogov za zavrženje tožbe in tudi ne za odrekanje pravnih učinkov ostalim procesnim dejanjem. Ob takem stanju stvari so neodločilne pritožbene navedbe o vsebini pooblastila tožnikov, s katerim pooblaščajo J. B. za pooblastitev odvetnika za vložitev tožbe, v katerega sodišče prve stopnje ni podvomilo, čeprav sta prva in druga tožena stranka opozarjali na omejen obseg pooblastila za zastopanje.

8. Utemeljeno pa je pritožbeno navajanje o procesni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s pooblastilom prvega in drugega tožnika. Prva in druga tožena stranka sta med postopkom pred sodiščem prve stopnje opozarjali na neobstoj in nepravilnost pooblastila za zastopanje po odvetniku I. M.. Sodišče prve stopnje je ta ugovor prezrlo, spričo česar izpodbijane sodbe v zvezi s tem ugovorom, ki je predpostavka za izdajo končne odločbe, ni mogoče preizkusiti. Pritožba pravilno opozarja, da pooblastilo prvega in drugega tožnika (priloga A1), ki je bilo izdano (že) dne 27. 11. 1995 v zvezi s prodajo nepremičnine (?), ko nobena od pogodb (ena iz leta 2005 in dve iz leta 2007), ki naj bi bile po zatrjevanjih tožnikov sklenjene v nasprotju s prepovedjo razpolaganja po 88. členu ZDen, in so temelj tega spora, sploh še ni bila sklenjena, kaže na neustrezno pooblastilo, kar pomeni, da tožnika v tej pravdi ne izkazujeta (pravilnega) pooblastila za zastopanje po odvetniku M. Kršitev pravil o obstoju veljavnega pooblastila pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker torej obstaja dvom o obstoju pooblastilnega razmerja, niso bili podani pogoji (za upoštevanje (vseh) procesnih dejanj pooblaščenca prvih dveh tožnikov) in za izdajo izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na prvo in drugo tožečo stranko. Zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka, na katero se sklicuje pritožba, je sodišče druge stopnje na podlagi 354. člena ZPP pritožbi prve in druge tožene stranke, posledično tudi pritožbama tretje in četrte tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep (razen v točki III izreka izpodbijane odločitve) in sodbo razveljavilo glede prvega tožnika in dedičev drugega tožnika in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljivosti pooblastila pozvati (domnevnega) pooblaščenca prvo in drugo tožeče stranke (1) odvetnika M., naj predloži veljavno pooblastilo oziroma izkaže odobritev opravljenih procesnih dejanj (98. člen ZPP). Šele po predložitvi veljavnega pooblastila oziroma odobritvi stranke, bodo opravljena (procesna) dejanja ostala v veljavi, in bo lahko sodišče prve stopnje odločalo o zahtevkih prvih dveh tožečih strank, pri čemer pa bo moralo upoštevati, da so bili večkrat spremenjeni in delno umaknjeni, o čemer vse bo moralo sodišče posebej odločiti in se obrazloženo in jasno opredeliti, za katero procesno ravnanje so, če so, podani pogoji, ker jih je v spisu toliko. V nasprotnem primeru za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja ne bo podlage.

9. Glede zahtevkov tretje in četrte tožeče stranke pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa po 2. odst. 350. člena ZPP in v okviru pritožbenih razlogov prve in druge tožene stranke, ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Načeloma sodišče ni dolžno med postopkom odločati o spremembah tožbe in skrčitvah tožbenega zahtevka, ki jih lahko stranke vlagajo do konca glavne obravnave. Vendar pa je to dolžno storiti, če stranke to zahtevajo, ali če ni jasno med postopkom, o kakšnem zahtevku teče pravda, torej kaj šteje za umik ali delni umik zahtevka in kaj za dovoljeno spremembo tožbe, saj v nasprotnem primeru pravdnim strankam (toženim strankam) ni omogočena pravica do izjave, na kar pritožba prve in druge tožene stranke opozarja. Tožnika sta vložila tožbo zoper tožene stranke s tožbenim predlogom, kot je razvidno na list. št. 5 in 6. Med postopkom sta po prvotnem zastopniku (odvetniku M.) kot novem pooblaščencu (odvetniku S.) tožbo večkrat spremenila (v smislu 2. odst. 184. člena ZPP) in nekatere tožbene zahtevke delno ali v celoti umaknila (glej list. št. 47, 87-88, (123, 135), 163, 185). Tožena stranka je zahtevala, naj sodišče odloči o procesnih dejanjih tožečih strank, ker ni jasno, kaj je predmet spora. Izjave o umiku (kot tudi izjave o (ne)strinjanju z umikom) ni mogoče preklicati. Sodišče prve stopnje se do vseh širitev tožbe in umikov zahtevkov med postopkom, kot tudi ne v izpodbijani sodbi, ni opredelilo, oziroma iz razlogov le-te ni moč razbrati, katero spremembo tožbe (tretje in četrtega tožnika) dovoli in kaj šteje za umaknjeno. Ker sta tudi prvi in drugi tožnik med postopkom umikala zahtevke in spreminjala tožbo, kljub temu, da odvetnik ni izkazal pooblastila za njuno zastopanje. Dokler sodišče prve stopnje o vseh procesnih ravnanjih ene stranke in strinjanju ali nasprotovanju druge stranke, po obvezni predhodni seznanitvi in opozorilu na posledice, ne odloči strankam ni zagotovljena možnost sodelovanja v postopku (načelo kontradiktornosti).

10. Pri tem velja dodati, da je iz vloge z dne 19. 2. 2009 (list. 87) razvidno, kaj odvetnik M. v imenu tretjega in četrtega tožnika (še in samo) uveljavlja. Iz vloge z dne 5. 10. 2010 (list. št. 123), ki jo je v imenu tretjega in četrtega tožnika vložil novi pooblaščenec, pa izhaja le, da soglašata le z delnim umikom prvih dveh tožnikov, pri čemer ni jasno, na kateri zahtevek se izjava nanaša, ker sta prvi in drugi tožnik pred tem vsaj dvakrat umaknila zahtevek. Izjava tretjega in četrtega tožnika na naroku 20. 10. 2010, da odobravata vsa dejanja svojega bivšega pooblaščenca (v njunem imenu), ne pomeni, da uveljavljata iste zahtevke kot prvi in drugi tožnik. Ob takšnem procesnem ravnanju tožnikov, do katerega se sodišče ni opredelilo, kljub opozorilom toženih strank, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena, ki terja razveljavitev izpodbijane odločitve v razmerju tretjega in četrtega tožnika zoper tožene stranke (to je v točka I, II in IV – VII izreka) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP). Nadaljnji napotki glede na gornjo obrazložitev niso potrebni.

11. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločitev (3. in 4. odst. 165. člena ZPP).

(1) Ker je med postopkom tožnik H. K. umrl, bo pooblastilo oziroma odobritev procesnih dejanj dano oziroma podano lahko s strani njegovih dedičev.