Jedro

Razlogi, ki jih je tožnik neuspešno uveljavljal že v postopku za priznanje azila, ob dejstvu, da se razmere v BiH umirjajo, ne morejo biti relevantni za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 989/2003-8 z dne 15.7.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.4.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 20.3.2003, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje posebne oblike zaščite na podlagi določbe 1. odstavka 61. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odl. US, 113/00 - odl. US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil). Tožena stranka je v postopku za priznanje posebne oblike zaščite ugotovila, da tožnik uveljavlja enake razloge, kot jih je uveljavljal že v prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ki mu je bila zavrnjena, zavrnitev pa potrjena s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1178/2002-10 z dne 6.8.2002, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1277/2002-2 z dne 13.11.2002. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev tožene stranke, da ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale na to, da bi lahko bilo tožnikovo življenje ali njegova svoboda ogrožena oziroma, da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Zavrnilo je tožbene ugovore o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ugovori pa so po mnenju sodišča tudi v nasprotju s podatki v upravnih spisih. Prvostopni upravni organ je namreč v potopku proučil številna poročila vladnih in nevladnih organizacij, ki se nanaša na območje B. v BiH, kjer je živel tožnik pred prihodom v Slovenijo. Ugotovljeno je bilo, da se je na območje B. vrnilo 1200 bosanskih družin, začela pa se je ustanavljati tudi multietična javna uprava in policija. Ustanovljeno je bilo multietično avtonomno okrožje B., ki ne spada niti pod Federacijo BIH niti pod Republiko Srbsko, ki ima svojo politično in sodno oblast, kar je bilo dogovorjeno z aneksom arbitražnega sodišča z dne 5.3.1999. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da niso bili presojeni objektivni elementi ogroženosti tožnika in je zato pravilno sklepanje, da tožnikov strah pred vrnitvijo v matično državo ni v toliki meri konkretiziran, da bi bil upravičen do posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča je zato izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita in ker ima tudi oporo v določbah ZAzil, je sodišče tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Tožnik se je zatekel v Republiko Slovenijo iz razlogov osebne varnosti. Izvira iz B. v BIH, po nacionalnosti je Bošnjak, po veroizpovedi pa musliman. Izkazuje resen strah, da bo ob vrnitvi v izvorno državo podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.

Dejstvo je, da je tožnik pribežal v Slovenijo s celotno družino in da so njegovi otroci in žena dobili zaščito do preklica v Sloveniji in se tako v izvorni državi od njegovih ne nahaja nihče več. Bil je pripadnik enote hrvaške HVO v Bosni in kasneje armade BIH, kar je tudi razlog, da so mu Srbi porušili hišo. Bil je že tarča fizičnih obračunavanj tudi s strani hrvaškega prebivalstva, ker se je v vojni pridružil armadi BIH. Nepravilne so tudi ugotovitve, da v B. prevladuje prebivalstvo bošnjaške narodnosti in muslimanske veroizpovedi ter hrvaška populacija, saj je v B. danes 97% prebivalstva srbske narodnosti, kar je posledica medvojnega etničnega čiščenja. Prvostopno sodišče je zato sklepalo na podlagi napačnih podatkov, kar je nedopustno v humanitarnih postopkih, v katerih stranka zatrjuje ogroženost. Sklicuje se tudi na priporočilo UNHCR o izključno prostovoljnem vračanju beguncev v izvorno državo. Ker bi vrnitev tožnika pomenila resno grožnjo za njegovo osebno varnost, kar predstavlja tudi kršitev temeljnih človekovih pravic, bi bilo z njegovo prisilno vrnitvijo v BiH kršeno tudi načelo nevračanja. Na koncu pritožbe še navaja, da je njegova družina dobila začasno zatočišče v Republiki Sloveniji, kar prav tako kaže na ogroženost teh oseb v primeru vrnitve v matično državo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Posebna oblika zaščite po določbi 61. člena ZAzil pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Ta zaščita se odobri tujcu, če bi bila njegova odstranitev v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil ali če so podani pogoji za zaščito tujcev v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma (1. in 2. alinea 3. odstavka 61. člena ZAzil). Določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil torej napotuje na določbo 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma na upoštevanje načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni.

V obravnavani zadevi tožnik, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutil ogroženega oziroma preganjanega ob vrnitvi v izvorno državo. Razlogi, ki jih tožnik navaja v sedanjem postopku, so razlogi, ki jih je uveljavljal že v prošnji za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da se razmere v BiH umirjajo, da se begunci vračajo na svoje domove in da se vzpostavlja multietična uprava tudi v B. Zaradi tega isti razlogi, ki jih tožnik navaja tudi v postopku za priznanje posebne oblike zaščite po ZAzil, po presoji pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati tistih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se mu v skladu s 3. odstavkom 61. člena ZAzil taka zaščita priznala v Republiki Sloveniji.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je po podatkih v upravnih spisov oceno stanja, da je v izvorni državi stanje stabilno, oprla na poročila mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij o stanju v BIH. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnik ponovno zatrjuje, da njegova vrnitev v matično državo ni varna in da je njegov strah pred preganjanjem utemeljen.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu zaradi izvršitve pravnomočne sodbe to načelo ne more biti kršeno in ne drži tudi pritožbena trditev, da so bile zaradi neupoštevanja tega načela kršene določbe notranjega in mednarodnega prava.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.