Jedro

Glede na dejanske okoliščine je prvo spoznanje, da je tožnica odločala o poteku (usodi) pravdnega postopka, potem ko je prejela plačilo od B. B. kot tretje osebe. Imela je več možnosti. Prva možnost je bila, da zavrne plačilo, kar bi pomenilo, da bi se pravda nadaljevala do dokončne meritorne odločitve, druga možnost je bila, da bi od tožencev pridobila soglasje za sprejem plačila zatrjevanega dolga v smislu pripoznave terjatve oziroma zahtevka, kot ga je uveljavljala v pravdi, in tretja možnost, ki jo je udejanjila, pa je bila, da sprejme plačilo od tretje osebe, s tem, da je bila pravna posledica takega ravnanja, da je izgubila pravni interes za tožbo oziroma nadaljevanje postopka zoper toženca. Zavrženje tožbe je torej izključna posledica ravnanja (odločitve) tožnice, ki je sprejela plačilo terjatve od tretje osebe, zato mora povrniti tožencema pravdne stroške.

Določbe 158. člena ZPP v konkretnem primeru ni moč uporabiti, ker ni bil izdan sklep o umiku tožbe, marveč sklep o zavrženju tožbe, ob tem, da toženca nista plačala terjatve, terjatve tudi nista pripoznala, sodišče prve stopnje pa je pravilno razlogovalo, ko je v postopku ugotovilo, da sta toženca nasprotovala umiku tožbe, s tem, da sta toženca po vložitvi predloga za umik tožbe tudi vseskozi zahtevala, da jima tožnica povrne pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in prvo toženka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Dejanski okvir zadeve_

1. Tožnica je kot upnica v izvršilnem postopku zoper prvo toženca vložila predlog za izterjavo terjatve v višini 8.048,71 EUR s pripadki. Dovoljena je bila izvršba na nepremičnino z ID znakom parcela 000 1433/21 pri solastnem deležu prvo toženke. Na nepremičnini je bila vpisana hipoteka prvega vrstnega reda v korist drugo toženca zaradi zavarovanja plačila v višini 150.000,00 EUR z dospelostjo 14. 6. 2018. Izvršilno sodišče je odredilo prodajo nepremičnine, ki pa je bila preklicana zaradi vloge drugo toženca, ki je nasprotoval izvršbi, ker je trdil, da že samo njegova terjatev presega ocenjeno vrednost nepremičnine in da se s prodajo nepremičnine niti njegova terjatev do dolžnika (prvo toženke) v višini 150.000,00 EUR ne bo poplačala. Na vlogo drugo toženca je odgovorila tožnica, ki je trdila, da terjatev drugo toženca iz zastavne pogodbe zoper prvo toženko ne obstaja. Izvršilno sodišče je tožnico s sklepom I 82/2018 z dne 17. 9. 2020 napotilo na pravdo.

2. Tožnica je vložila tožbo, v kateri je zahtevala, da se ugotovi, da terjatev drugo toženca do prvo toženke, ki je zavarovana s hipoteko na nepremičnini, ne obstaja, da je zastavna pogodba brez pravnih učinkov in nična, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipoteke na nepremičnini ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako da se pri nepremičnini na solastniškem deležu prvo toženke izbriše vknjižena hipoteka v višini zavarovane terjatve 150.000,00 EUR, ki je vpisana v korist drugo toženca. S podrednim zahtevkom je tožnica zahtevala, da je v razmerju do tožnice za vrednost 8.048,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2019 dalje ter stroškov izvršbe brez pravnega učinka terjatev drugo toženca v višini 150.000,00 EUR z zapadlostjo 14. 6. 2018 in zastavna pogodba z dne 14. 6. 2017 ter da je prvo toženka dolžna dopustiti izvršbo na njenem solastniškem deležu nepremičnine za izterjavo terjatve tožnice v višini 8.048,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2019 dalje.

3. Toženca sta primarnemu in podrednemu zahtevku substancirano nasprotovala. Trdila sta, da tožnica izterjuje terjatev, ki jo je do prvo toženke v osnovi imela A. A. na podlagi sodbe VSL I Cp 238/2019 z dne 29. 5. 2019 iz naslova povrnitve pravdnih stroškov iz pravde I P 715/2012, tožnica pa je terjatev pridobila na podlagi pogodbe z dne 26. 8. 2019, v kateri je A. A. določila tožnici nagrado za preteklo zastopanje v pravdi I P 715/2012 in ji s to pogodbo namesto izpolnitve poplačila te nagrade prenesla svojo terjatev, ki jo je imela po navedeni sodbi zoper prvo toženko, da je pogodba o prenosu terjatve nična, ker je A. A. insolventna že deset let, sklenjena pa je bila z namenom, da bi se drugo tožencu preprečila izterjava njegove terjatve zoper A. A., da je bila cesijska pogodba sklenjena z namenom oškodovati upnika (255. člen OZ in 271. člen ZFPPIPP) in da zastavna pogodba med toženima strankama ni fiktivna.2

4. Tožnica je sodišče prve stopnje 5. 11. 2021 obvestila, da je bila terjatev tožnici plačana, navedla pa je še, da je tožnica obvestila izvršilno sodišče o plačilu njene terjatve, zato je bil izdan sklep o ustavitvi izvršbe, da je tožnica cilj, ki ga je zasledovala v tem pravdnem postopku, to je poplačilo svoje terjatve v izvršilnem postopku, dosegla, zato je v postopku v celoti uspela, da je B. B., direktorica prvo toženke, 16. 9. 2021 z nakazilom zneska 9.660,00 EUR poravnala obveznost prvo toženke do tožnice, v zvezi s katero je tekel izvršilni postopek, kot je razvidno iz elektronskega sporočila z dne 27. 9. 2021 in izpiska TRR tožeče stranke z dne 1. 11. 2021, da tožnica tožbo v celoti umika, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožnici stroške tega pravdnega postopka, ker je tožnica tožbo umaknila takoj po plačilu svoje terjatve in po prejemu potrdila o pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 27. 10. 2021, da je bila terjatev tožnice poplačana prav zato, ker je vložila tožbo v predmetnem postopku, toženca pa sta se tožbenemu zahtevku neutemeljeno upirala, s čimer sta tožnici povzročila dodatne stroške.

5. Prvo toženka je s pripravljalno vlogo z dne 30. 11. 2021 navedla, da predlaga, da se tožba tožnice zavrže, podredno pa, če sodišče tožbe ne bo zavrglo, da se z umikom tožbe strinja, vztraja pa pri zahtevku za povrnitev njenih pravdnih stroškov. Navedla je, da je v konkretni situaciji umik tožbe in soglasje prvo toženke z umikom izključno v interesu tožnice, ker bi v nasprotnem sodišče moralo tožbo zavreči. V vsakem primeru pa je prvo toženka upravičena do povrnitve stroškov postopka zaradi neutemeljeno začete pravde.

6. Drugo toženec je v sporočilu z dne 7. 12. 2021 obvestil sodišče, da se ne strinja z umikom tožbe, da z nakazilom zneska 9.660,00 EUR zahtevki, ki so predmet tega postopka, niso bili priznani, da pa se strinja z umikom tožbe, če vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ne priznava pa, da je bila terjatev drugo toženca do prvo toženke, zavarovana s hipoteko, fiktivna, kot to zatrjuje tožnica.

7. Tožnica je z vlogo z dne 23. 12. 2021 pojasnila, da v razmerju do prvo toženke ni več upnik, zato nima več pravnega in dejanskega interesa za nadaljevanje pravdnega postopka, zato je tudi umaknila tožbo, ker pa sta toženca nasprotovala tožbi sta dolžna povrniti tožnici pravdne stroške, ker je trenutno stanje enako, kot da bi tožnica v pravdi zmagala, ker je bila z nakazilom zneska 9.660,00 EUR obveznost prvo toženke do tožnice poravnana, s tem pa je bil izpolnjen cilj, ki ga je tožnica zasledovala z vložitvijo tožbe v tem pravdnem postopku.

8. Prvo toženka je v vlogi z dne 1. 2. 2022 navedla, da prereka navedbe tožnice, da naj bi toženki fiktivno zavarovali neobstoječo terjatev in da naj bi bila tožničina terjatev poplačana prav zato, ker je vložila tožbo v predmetnem pravdnem postopku. Terjatev je plačala tretja oseba - B. B., česar slednja ni storila iz razloga, ker je tožnica vložila tožbo. Tožnica je izpolnitev tretjega sprejela. Umik tožbe in soglasje prvo toženke z umikom je izključno v interesu tožnice, če svojega zahtevka tožnica ne bi umaknila, ali če prvo toženka z umikom ne bi soglašala, bi sodišče tožbo moralo zavreči. 9. Tožnica je z vlogo z dne 9. 3. 2022 navedla dodatne razloge, zaradi katerih sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožnici stroške postopka, pri tem pa se je sklicevala na sodno prakso in pravno literaturo.3

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom III P 1286/2021 tožbo zavrglo. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da je prvo toženka v umik tožbe privolila, drugo toženka pa z umikom tožbe ni soglašala, ker pa sta toženca nujna sospornika in ker z umikom tožbe nista soglašala, ni pogojev za ustavitev postopka, da je s poplačilom terjatve, ki jo je izterjevala tožnica v izvršilnem postopku, dosegla cilj, kot ga je zasledovala v (tem) pravdnem postopku in v izvršilnem postopku, da je bil izvršilni postopek ustavljen, zato je tožnica izgubila pravni interes za nadaljevanje postopka in je posledično treba tožbo zavreči. _**Odločitev sodišča prve stopnje – izpodbijani sklep**_

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške, in sicer prvo toženki v znesku 968,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I) in drugo toženki v višini 489,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

12. Sodišče je v obrazložitvi sklepa povzelo določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvi odstavek 155. člena ZPP.4 V sklepu je pojasnilo, da je tožbo zavrglo, ker je zaradi okoliščin, ki so nastale tekom pravde, tožnica izgubila pravni interes za nadaljevanje postopka, v takem primeru pa se šteje, da je tožnica v pravdi popolnoma propadla, ne glede na to, da je ob vložitvi tožbe za tožbo imela pravni interes. Ker je tožnica v pravdni propadla, je dolžna povrniti toženkama njune potrebne pravdne stroške.

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

13. Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in kršitve pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožencema naloži, da sta tožnici dolžna povrniti stroške postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.5

14. B. B., direktorica družbe C. in mama D. D., je po vložitvi tožbe 16. 9. 2021 z nakazilom 9.660,00 EUR poravnala obveznost družbe C. do tožnice, v zvezi s katero je tekel izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki I 157/2019. Tožnica je cilj, ki ga je zasledovala v pravdnem postopku, dosegla prav zaradi vložitve tožbe, zato je v postopku uspela. Po poplačilu terjatve tožnica nima več pravnega interesa za tožbo, zato je 3. 11. 2021 umaknila tožbo, v vlogi pa navedla, kdaj je prvo toženka zahtevek izpolnila. Za svoje trditve je predložila dokaze: elektronsko sporočilo z dne 27. 9. 2021 in izpisek TRR tožnice z dne 1. 11. 2021. Toženca sta umiku tožbe nasprotovala, zato je sodišče tožbo s sklepom zavrglo.

15. Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do tega, da je bila tožnica na pravdo napotena in da je bil umik tožbe posledica izpolnitve namena predmetne pravde. Sodišče ni ugotavljalo, ali sta povod za tožbo dala toženca, ali je šlo za krivdno ravnanje iz prvega odstavka 156. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ali so izpolnjene predpostavke iz 158. člena ZPP.

16. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnica v pravdnem postopku uspela, hkrati pa bi moralo upoštevati tudi kriterij krivde, ki predstavlja korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov. Predmetni postopek je posledica zlorabe procesnih pravic tožencev.

17. Tožnica je morala umakniti tožbo po izpolnitvi tožbenega zahtevka zaradi neobstoja pravnega interesa, saj bi v nasprotnem povzročila stroške po svoji krivdi. Sodišče pri odločitvi o stroških postopka zmotno ni upoštevalo, da je tožnica tožbo umaknila takoj, ko je prvo toženka izpolnila zahtevek.

18. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju stroškov postopka primarno izhajati iz načela uspeha, podredno pa iz kriterija krivde. Sklep je nezakonit, ker je sodišče pravila, kdo nosi pravdne stroške, zmotno uporabilo. Nepravično bi bilo, da bi morala tožnica povrniti stroške postopka tožencema, čeprav sta dala povod za tožbo in sta ravnala nepošteno, ker sta z ustanovitvijo fiktivne hipoteke zlorabila procesne pravice.

19. Skladno s 155. členom ZPP mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Določbi drugega odstavka 158. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP se ne izključujeta.6 Ker se drugo toženec ni strinjal z umikom tožbe, so bili v nadaljevanju postopka povzročeni dodatni stroški, zato vsi stroški, ki so nastali po drugi pripravljalni vlogi tožnice z dne 3. 11. 2021, s katero je tožbo umaknila, niso bili potrebni stroški, ter je izračun priznanih stroškov v izpodbijanem sklepu napačen. Sodišče je zmotno tožencema priznalo stroške vložene po umiku tožbe.

20. Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti, ker ni obrazložen. Iz sklepa tudi ne izhaja, na katera pravila materialnega prava je sodišče oprlo odločitev, da je razlog za zavrnitev zahtevka „popolni propad“ tožnice v pravdi. Obrazložitev sklepa mora obsegati prepričljive, logične in argumentirano podkrepljene razloge.7 _**Odgovor na pritožbo**_

21. Prvo toženka v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

22. Pritožba ni utemeljena.

23. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo relevantne razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Podrobneje se sicer ni opredelilo do trditev pravdnih strank, s katerimi so utemeljevale razloge, zaradi katerih so upravičene do povrnitve stroškov postopka, pa vendar so v sklepu navedeni odločilni razlogi, zaradi katerih mora tožnica plačati tožencema stroške postopka. Sodišče prve stopnje je v sklepu pojasnilo, da je zaradi okoliščin tekom pravde tožnica izgubila pravni interes za nadaljevanje postopka, da je bila tožba pravnomočno zavržena, da se v takem primeru šteje, da je tožnica popolnoma propadla v postopku, ne glede na to, da je ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, nato pa ga zaradi okoliščin nastalih med postopkom ni imela več, in da se v teh primerih odločitev o stroških postopka presoja po prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. V teh (sicer) strnjenih ugotovitvah je mogoče prepoznati, kateremu zakonskemu dejanskemu stanu s pravno posledico je sodišče prve stopnje podredilo konkretni (življenjski) primer ter kateri so odločilni razlogi in na kakšen način jih je ovrednotilo pri svoji odločitvi.

24. Glede na dejanske okoliščine je prvo spoznanje, da je tožnica odločala o poteku (usodi) pravdnega postopka, potem ko je prejela plačilo od B. B. kot tretje osebe.8 Imela je več možnosti. Prva možnost je bila, da zavrne plačilo, kar bi pomenilo, da bi se pravda nadaljevala do dokončne meritorne odločitve, druga možnost je bila, da bi od tožencev pridobila soglasje za sprejem plačila zatrjevanega dolga v smislu pripoznave terjatve oziroma zahtevka, kot ga je uveljavljala v pravdi, in tretja možnost, ki jo je udejanjila, pa je bila, da sprejme plačilo od tretje osebe, s tem, da je bila pravna posledica takega ravnanja, da je izgubila pravni interes za tožbo oziroma nadaljevanje postopka zoper toženca. Zavrženje tožbe je torej izključna posledica ravnanja (odločitve) tožnice, ki je sprejela plačilo terjatve od tretje osebe, zato mora povrniti tožencema pravdne stroške. Irelevantne so iz teh razlogov navedbe tožnice, da sta toženca dala povod za tožbo, da je bila tožba potrebna, da sta se toženca neutemeljeno upirala zahtevku, da sta zlorabljala materialne in procesne pravice ter da bi s tožbenim zahtevkom uspela.

25. Določbe 158. člena ZPP9 v konkretnem primeru ni moč uporabiti, ker ni bil izdan sklep o umiku tožbe, marveč sklep o zavrženju tožbe, s tem, da toženca nista plačala terjatve, terjatve tudi nista pripoznala, sodišče prve stopnje pa je pravilno razlogovalo, ko je v postopku ugotovilo, da sta toženca nasprotovala umiku tožbe, s tem, da sta toženca po vložitvi predloga za umik tožbe tudi vseskozi zahtevala, da jima tožnica povrne pravdne stroške oziroma pogojevala soglasje k umiku tožbe s plačilom stroškov, oziroma da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, te predloge pa je tožnica zavrnila.

26. Tem procesnopravnim ugotovitvam pritožbenega sodišča pritrjuje sodna praksa, ki jo v nadaljevanju navaja in deloma povzema pritožbeno sodišče, s tem, da jo je treba primerjalno (smiselno) ovrednotiti, ob upoštevanju podobnega interesnega in vrednostnega temelja, ker obravnava primere v zvezi s 158. členom ZPP. VSL je v sklepu I Cp 1159/2021 pojasnilo: „Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki vse pravdne stroške. Razlog, zaradi katerega je umaknila tožbo, ni pomemben. Edina izjema od tega pravila je umik tožbe zaradi toženčeve izpolnitve zahtevka, saj s tem toženec smiselno pripoznava zahtevek. Če zahtevka ne izpolni sam, ampak kdo drug, ta izjema ni podana“.10 VSRS pa v sklepu II Ips 399/2004 ugotavlja: „V obravnavanem primeru je tožbeni zahtevek izpolnila le ena od solidarno zavezanih strank, drugi dve, ki sta po povedanem le v navadnem sosporništvu, pa sta se izpolnitvi zahtevka upirali. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila tudi proti prvi in tretji toženi stranki, ki zahtevka nista izpolnili, zanju celotna določba prvega odstavka 158. člena ZPP ne pride v poštev: drugi del stavka navedenega odstavka v odnosu do omenjenih toženih strank ni uporabljiv. Uporabiti je mogoče le splošno določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.“

27. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bili stroški postopka tožencev po vložitvi umika nepotrebni, ker sta toženca neutemeljeno nasprotovala umiku tožbe. Toženca sta v vlogah po vložitvi umika tožbe opredeljeno nasprotovala stališčem toženke glede povrnitve stroškov, hkrati pa sta navajala razloge, zaradi katerih sta upravičena do povrnitve stroškov. Zmotna je pritožbena teza, ki v teh ravnanjih toženk prepoznava zlorabo procesnih pravic, zato se pritožba zmotno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP zavrniti kot nepotrebne stroške, ki so nastali tožencema po vložitvi predloga za umik tožbe oziroma da gre za stroške, ki so nastali po krivdi tožencev (prvi odstavek 156. člena ZPP). Enak je tudi odgovor na pritožbene navedbe, da sta toženca zlorabila procesne pravice, ker sta nasprotovala pravovarstvenim zahtevkom tožnice.

28. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnica ni dolžna povrniti tožencema pravdnih stroškov iz razloga, ker ni pravočasno umaknila tožbe, potem ko ji je bila terjatev, zaradi katere je bil sprožen ta pravdni postopek, plačana, ali iz razloga, ker tožnica ni imela pravnega interesa za pravovarstveni zahtevek, kot ga je uveljavljala v tem pravdnem postopku do sprejetja plačila terjatve. Če je tožnica želela uspeti v izvršilnem postopku, je morala vložiti predmetno tožbo.11 V tem delu se pritožba pravilno sklicuje na sodno prakso in pravno teorijo, glede ostalih dejstev pa citirana sodna praksa in pravna teorija, ki ju pritožba deloma tudi povzema, ni primerljiva glede na okoliščine konkretnega primera (ker ne gre za istovrstne ali vsaj podobne primere) in glede na že pojasnjena stališča pritožbenega sodišča, zato se pritožbeno sodišče do te sodne prakse in pravne teorije podrobneje ne opredeljuje.

29. Glede na priložene listine in trditve tožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženca nista plačala vtoževane terjatve, marveč da je terjatev plačala tretja oseba - B. B. Tudi tožnica v pritožbi navaja: „B. B., direktorica družbe C.12 in mama D. D., je po vložitvi tožbe 16. 9. 2021 z nakazilom zneska 9.660,00 EUR poravnala obveznost družbe C. do tožeče stranke, v zvezi s katero je tekel izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki I 157/2019.“ Tožnica v pritožbi sicer nekajkrat navede, enako pa je navajala tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je terjatev plačala „tožena stranka“, pa vendar tega ne potrjujejo dokazi in tudi ne njena trditvena podlaga. Noben dokaz ne potrjuje, da je terjatev plačala B. B. kot direktorica prvo toženke, takega sklepanja ni mogoče narediti tudi ne na podlagi njenih navedb. Tudi tožnica se je zavedala, da je denarno terjatev plačala tretja oseba, saj je po prejemu obvestila, da je „ga. B. B. poravnala dolg do C., d.o.o.“,13 ki je bil na tožnico naslovljen s strani odvetniške družbe, ki zastopa prvo toženko, zahtevala pojasnilo, „na kakšni podlagi je ga. B. B. poravnala tuj dolg“. Iz pregleda prometa tožnice izhaja, da je B. B. plačala kot fizična oseba in ne kot direktorica družbe.14 V spisu ni drugih dokazov,15 na podlagi katerih bi izhajalo, da je terjatev plačala B. B. kot direktorica prvo toženke, da bi toženca na kakršen koli način obvestila tožnico, da je B. B. pristopila k dolgu oziroma da toženca priznavata, da je B. B. izpolnila obveznost, ki jo ima prvo toženka do tožnice, ali da priznavata, da je poravnana obveznost, zaradi katere se je začel ta pravdni postopek, ki je povezan z realizacijo plačila terjatve prvo toženke do tožnice v izvršilnem postopku.

30. Iz obrazloženih razlogov se izkaže, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, da je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP, pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP in da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo pravila materialnega in procesnega prava. Sodišče tudi ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

31. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**_

32. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

33. Tudi prvo toženka mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prvo toženka v odgovoru na pritožbo ponavlja navedbe, ki jih je že dala v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ne navaja novih dejstev, ki bi vsebinsko pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 V nadaljevanju nepremičnina. 2 Podrobneje glej - odgovora na tožbo in pripravljalne vloge toženih strank. 3 Podrobneje glej opombe iz te vloge 7., 8., 11., 12. - 14., 16. - 20. in 22 - glej tudi 2. opombo iz vloge tožnice z dne 23. 12. 2021. 4 V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče teh zakonskih določb znova v nadaljevanju obrazložitve ne povzema, ko se na njih sklicuje, ker jih je že povzelo sodišče prve stopnje v 2. tč. sklepa. 5 Pritožbeno sodišče ne povzema pritožbenih navedb, s katerimi tožnica pojasnjuje utemeljenost pravovarstvenih zahtevkov; prvič iz razloga, ker je ta dejstva že (deloma) povzelo v podnaslovu „Dejanski okvir spora“, in drugič, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe ni odločilno, ali bi tožnica s primarnim ali podrednim zahtevkom uspela, s tem, da pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da je ob vložitvi tožbe in vse do trenutka, ko se je odločila, da bo sprejela izpolnitev B. B., izkazovala pravni interes za tožbo. 6 Pritožba se sklicuje na sklep VSL Cst 58/2021. 7 Pritožba se sklicuje na odločbe VSRS X Ips 387/2015, VSL II Cpg 132/2021 in UPRS I U 377/2011 – glej tudi sodno prakso, ki jo povzema in citira pritožba na str. 5-10. 8 Podrobneje glede statusa B. B., ki je kot tretja oseba plačala terjatev tožnice do prvo toženke - glej 29. tč. te obrazložitve. 9 Prvi odstavek 158. člena določa: “Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.“ 10 Enako VSL I Cp 1105/2021. 11 Temu pritrjuje tudi sodna praksa: II Cpg 566/2021 in VSL I Cp 81/2022. 12 In ne B. B. „kot“ direktorica družbe je nakazala denarna sredstva na račun tožnice... 13 Priloga A18. 14 Priloga A19. 15 Oziroma dokaznih predlogov.