Jedro

Najemnik ni predložil dokaza, da je najemno pogodbo odpovedal v obliki in na način določen v ZPSPP, najemnik pa je z listinami tudi dokazal, da je poslovne prostore najemnik v spornem obdobju še uporabljal, zato je dolžan plačati najemnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 349.631,50 s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka.

Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje in navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila, saj ni navedla, katero določbo ZPP je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo oziroma katere ni uporabilo, pa bi jo moralo. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Teh pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Očitka, da sodišče ni zaslišalo priče, katere zaslišanje je predlagala tožeča stranka, tožena stranka v pritožbi ne more uspešno uveljavljati. Zaslišanje zastopnika tožene stranke pa glede na predložene listinske dokaze ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka sklenila najemno pogodbo za najem poslovnih prostorov z najemodajalcem Imos Ljubljana in da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas do 31.12.1993. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka po preteku tega roka poslovne prostore še uporabljala.

Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da se na podlagi zakona šteje, da je bila sporna najemna pogodba obnovljena za nedoločen čas.

Za nedoločen čas sklenjena najemna pogodba pa preneha z odpovedjo, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mora biti tudi s strani najemnika opravljena oblično (glej 26. čl. in 4. odst. 29. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Ur. l. SRS 18/74). Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih pogodb tudi pravilno ugotovilo, da je zaradi nakupa spornih poslovnih prostorov v najemno razmerje s toženo stranko kot najemodajalec vstopila tožeča stranka. Tožena stranka šele v pritožbi prvič trdi (v postopku na prvi stopnji tega ni trdila), da je za pogodbe (očitno pri tem misli prodajne pogodbe, s katerimi se je prenašalo lastništvo nad spornimi poslovnimi prostori in s katerimi so v najemno razmerje s toženo stranko vstopile nove stranke) ni vedela prej oz. da je zanje zvezdela šele med pravdo. S tem smisleno trdi, da v času, za katerega trdi, da je prenehala uporabljati poslovne prostore, ni vedela, da je v najemnem razmerju s kom drugim kot I.L.. Četudi bi držala ta njena pritožbena trditev, bi se zahtevku za plačilo najemnine za sporno obdobje tožena stranka lahko uspešno uprla le, če bi dokazala, da je podala I.L. odpoved v obliki kot je predpisana z zgoraj citiranim zakonom, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Takega dokaza pa tožena stranka ni predložila, zato zaslišanje direktorja tožene stranke tudi ni bilo potrebno.

Sicer pa tožena stranka tudi neutemeljeno zatrjuje, da po tožeči stranki predložene listine ne dokazujejo ničesar. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo predložene listine in na podlagi njih pravilno zaključilo, da le-te tudi dokazujejo, da je tožena stranka poslovne prostore v spornem obdobju še uporabljala.

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je le-to materialno pravo pravilno uporabilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora plačati vtoževano najemnino.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.