Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ki jih je tožnik storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker je spornega dne odredil izdelavo krive listine in jo uporabil kot pravo (tožnik naj bi kot višji referent za varstvo pri delu, ki je opravil ogled kraja, kjer je z motorjem padel delavec, priredil podatke o nezgodi). Ker ne gre za ravnanje z znaki kaznivega dejanja, je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana dne 29. 3. 2013, nezakonita (I. točka izreka) in da pogodba o zaposlitvi ter s tem delovno razmerje tožniku preneha z dnem 10. 12. 2013, tožena stranka pa je dolžna tožnika za čas od 2. 4. 2013 do 10. 12. 2013 prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo reintegracijski zahtevek za čas po 10. 12. 2013 (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku: - za čas od 2. 4. 2013 do 10. 12. 2013 obračunati vse zapadle bruto plače, odvesti od bruto plač pripadajoče davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu od neto zneska preteklega meseca dalje do plačila, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (izplačilo drugih bruto prejemkov za čas od 2. 4. 2013 do 10. 12. 2013 je sodišče zavrnilo) (IV. točka izreka); - plačati odškodnino namesto vrnitve nazaj na delo v znesku 13.275,00 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka); - povrniti stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka do plačila (VI. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik se pritožuje zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnikov zahtevek na reintegracijo neutemeljen. Tožena stranka pred odpovedjo v zvezi s tožnikovim delom ni imela pripomb, pri tožniku pa niso bile ugotovljene nikakršne pomanjkljivosti. Tožnik je bil ves čas ocenjen nadpovprečno. Nesoglasje in nezaupanje sta se pojavila po 29. 3. 2013 - po podaji izredne odpovedi in po vložitvi kazenske ovadbe zoper tožnika. Tožena stranka navaja, da je tožnik pomagal delavcem tožene stranke in škodoval poslovnim interesom tožene stranke, kar pa ni bil odpovedni razlog, hkrati pa tožena stranka ni dokazala škode. Tožnik pa bi se rad vrnil na delo, tudi na drugo delovno mesto ali drugo poslovno enoto. Ni dokazano, da je tožnik izkoristil zaupanje tožene stranke in prispeval k rušenju medsebojnih odnosov. Tožnik se je le branil pred obtožbami s tem, da je navedel, da so tudi njegovi nadrejeni njega izrabljali za osebne usluge med delovnim časom. Tudi začeti kazenski postopek zoper tožnika ni okoliščina, ki bi utemeljevala zavrnitev reintegracije. Ni jasno, kaj je kot podlago za svojo odločitev vzelo sodišče. Sodišče bi moralo upoštevati interes tožnika kot socialno ogrožene stranke, tožena stranka pa ni pojasnila okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Odmerjena odškodnina pa je prenizka, zato tožnik pritožbenemu sodišču podredno predlaga, da mu prisodi odškodnino v višini 18-ih plač. Tožnik si zaradi dejstva, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi kaznivega dejanja, ne more najti dela. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo drugih bruto prejemkov iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku dolžna plačati dodatek na delovno dobo in druge dodatke skladno z ZDR in kolektivno pogodbo.

Tožena stranka se primarno pritožuje zoper celotno sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Podredno se tožena stranka pritožuje le zoper V. in VI. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga znižanje prisojene odškodnine. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku navedla vse kršitve pogodbenih obveznosti, ki jih je tožnik storil 18. 2. 2013, zato se je sodišče napačno opredelilo, da tožena stranka ni določno opisala pogodbenih kršitev. V konkretnem primeru je uporabljiva sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 30/2012. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo tožnikovo ravnanje nepravilno in v nasprotju z internimi navodili, a te kršitve ni obravnavalo z vidika 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče je storilo kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je navedlo, da tožnik kritičnega dne ni bil nadrejen A.A.. Vse zaslišane priče in tožnik so namreč izpovedali nasprotno. Tožnik kot strokovni delavec je bil A.A. posredno nadrejen, slednji je imel premalo časa za razmislek, ali je prav ali narobe to, kar tožnik zahteva od njega, hkrati pa je dejanje naznanil pristojnim in se zanj opravičil. Zato dejanj te priče in tožnika ne gre enačiti. Tožnik je imel namen pomoči pri uveljavljanju odškodnine B.B., medtem ko A.A. takih namenov ni imel. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede tega, ali je tožnik A.A. naročil antidatiranje prijave, in v zvezi s tem brez pojasnila ni upoštevalo izpovedbe A.A.. B.B. je v tem primeru pristranska priča. Sodišče je napačno zaključilo, da tožena stranka listino prijava poškodbe pri delu z dne 17. 1. 2013 šteje za pravo listino. Tožnik je dne 17. 1. 2013 v ER obrazcu zapisal, kje se je nezgoda zgodila. Dne 18. 2. 2013 je naročil A.A., da naredi novo listino, tako da bo jasno zapisano, da je padel na cestišču. Takrat je bil že dogovorjen z B.B., da mu pomaga urediti odškodnino. Sodišče je v zvezi s tem neutemeljeno zavrnilo zaslišanje C.C.. Tožniku je o padcu B.B. na mokrih ploščicah povedala D.D. dne 17. 1. 2013, zato je zapis z dne 18. 2. 2013 nepravilen in ne ustreza dejanskemu stanju. Tudi iz uradnega zaznamka PP E. izhaja, da je do nezgode prišlo na zasebni površini. V kolikor pa sodišče ne bo sledilo pritožbi, tožena stranka predlaga, da sodišče zniža prisojeno odškodnino, ki je previsoka. V podobnih primerih so sodišča dosojala povprečno 5 plač.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo tudi odločitev, zakaj je zavrnilo zahtevek za reintegracijo ter tožniku prisodilo odškodnino na podlagi 118. člena ZDR. Pravilnost take odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje C.C., ki ga je predlagala tožena stranka. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sklepu na glavni obravnavi po izvedbi ostalih dokazov obrazložilo, da je dokazni predlog z zaslišanjem priče C.C. zavrnilo kot nepotreben. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zaslišanje te priče ni bilo potrebno, saj je bila ta priča zaposlena na zavarovalnici F. in je s predmetnim primerom povezana le tako, da je reševala zahtevek B.B., kar pomeni, da pri nastajanju spornih listin ni bila prisotna. Zaslišanje te priče zato ne bi moglo prispevati k drugačni odločitvi. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izpovedbe prič, zato ni nasprotja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin oz. zapisnikih o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih posnetkov in med listinami, zapisniki ali prepisi samimi o odločilnih dejstvih. Sodišče je na podlagi zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da tožnik A.A. ni bil strokovno in neposredno nadrejen.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 110. ter 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ki jih je tožnik storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker je dne 18. 2. 2013 odredil izdelavo krive listine in jo uporabil kot pravo. Tožniku je tožena stranka očitala, da je navedenega dne kontrolorju pošte E. A.A. naročil, da interni obrazec za prijavo poškodbe pri delu ponaredi tako, da v obrazec vpiše drugačne podatke o kraju in vzroku poškodbe, ki bodo identični s podatki, navedenimi v prvi prijavi z dne 17. 1. 2013, in da to listino antidatira na dan 17. 1. 2013, čeprav jo je izdelal 18. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnikovo ravnanje z dne 18. 2. 2013 nima znakov kaznivega dejanja in zato podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Tožniku je priznalo delovno razmerje do dneva zadnje obravnave ter mu prisodilo odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v višini 9-ih povprečnih plač tožnika, medtem ko je njegov zahtevek na reintegracijo zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 17. 1. 2013 kot višji referent za varstvo pri delu ter varnost pred požarom opravil ogled kraja, kjer je z motorjem padel delavec B.B., in sestavil prijavo nesreče pri delu, v kateri je navedel, da je tožnik padel na poledenelem in zasneženem cestišču. Nadalje iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila policista, ki sta opravljala razgovor s B.B. in opravila ogled kraja dogodka, v dvomu, ali gre za dvorišče ali javno pot, in sta najprej sestavila uradni zaznamek o dogodku na nejavni površini, ki pa je bil kasneje na Postaji prometne policije E. spremenjen v zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, kar pomeni, da so kot kraj dogodka šteli javno prometno površino. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v dobri veri glede kraja dogodka, katerega je štel za cestišče. Tožena stranka tožniku niti ne očita, da je (tudi) dne 17. 1. 2013 izdelal krivo listino, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se listina prijava poškodbe pri delu z dne 17. 1. 2013 šteje za pravo in da je vse, kar je navedeno v njej, resnično.

Med strankama ni sporno, da je interno prijavo poškodbe pri delu istega dne (torej 17. 1. 2013) sestavil A.A., ki ga je tožnik dne 18. 2. 2013 poklical in mu naročil, naj to prijavo popravi. Iz vabila na zagovor in iz izredne odpovedi izhaja, da je tožnik A.A. naročil, naj interni obrazec popravi tako, da bodo podatki o vzroku in kraju poškodbe identični s tistimi, ki so navedeni v prijavi poškodbe pri delu (ki jo je sestavil tožnik), zaradi česar bo uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici lažje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko zahteval uskladitev interne prijave poškodbe pri delu s prijavo nesreče pri delu, ki je bila poslana inšpektoratu in glede katere se šteje, da vsebuje resnične podatke (kar pomeni, da so resnični tudi podatki o poledenelem in zasneženem cestišču kot vzroku in kraju nezgode). Popravljena interna prijava poškodbe pri delu tako ni predstavljala krive listine, saj je odražala pravilno dejansko stanje glede vzroka in kraja nezgode, zato je pravilen tudi zaključek, da se v konkretnem primeru tožniku ne more očitati kaznivo dejanje ponareditve listine, ki ga stori tisti, ki ponaredi listino ali spremeni pravo listino, da bi se taka listina uporabila kot prava oziroma kdo ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Ne nazadnje takega kaznivega dejanja tožena stranka ni očitala niti A.A., ki je interno prijavo dejansko popravil, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno upoštevalo.

Med strankama je bilo sporno, ali je tožnik A.A. naročil tudi, da naj novo izdelano interno prijavo antidatira na datum 17. 1. 2013. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo izpovedbe A.A., da mu je tožnik naročil antidatiranje obrazca, o čemer naj bi seznanil upravnika pošte G.G.. Tega dela izpovedbe A.A. namreč nista potrdili niti priča B.B., ki je bil navzoč ob telefonskem pogovoru tožnika in A.A., niti priča G.G.. Ob vsem navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dokazano, da je tožnik A.A. naročil antidatiranje interne prijave.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ki jih je tožnik storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker je dne 18. 2. 2013 odredil izdelavo krive listine in jo uporabil kot pravo. Ob ugotovitvi, da v tožnikovem ravnanju ni znakov kaznivega dejanja, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, zaradi česar je tožniku pogodba o zaposlitvi z dnem 2. 4. 2013 nezakonito prenehala. Pritožbeno sodišče zato preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na (ne)zakonitost podane izredne odpovedi, ni presojalo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za reintegracijo. Po izvedbi vseh dokazov je namreč ugotovilo, da je med strankama zaradi dogodkov v povezavi z izredno odpovedjo prišlo do porušenja medsebojnih odnosov in zaupanja, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča nujen element za uspešno delovanje vsakega delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče poudarja, da pri presojanju, ali je nadaljevanje delovnega razmerja možno, ni pomembno le tožnikovo (uspešno) delo pred spornimi dogodki, na katerega se sklicuje tožnik v svoji pritožbi, temveč je potrebno presoditi vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno obrazložilo, zakaj je verjelo toženi stranki, da so medsebojni odnosi porušeni do takšne mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, zato je pravilno uporabilo 2. odstavek 118. člena ZDR in tožniku prisodilo odškodnino. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo vse relevantne okoliščine (tožnikovo starost, izobrazbo, delovne izkušnje, znanja in zaposlitvene možnosti), zato je prisojena odškodnina v višini 9-ih povprečnih tožnikovih plač, primerna in primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek na plačilo drugih bruto prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 2. 4. 2013 do 10. 12. 2013. Tak tožbeni zahtevek namreč ni dovolj konkretiziran, v primeru ugoditve takemu zahtevku pa ne bi bilo jasno in razumljivo, kaj je bilo tožniku sploh dosojeno. Tožnikove pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, so zato neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP ter na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožena stranka kot delodajalec sama nosi stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam nosi stroške svoje pritožbe, ker z njo ni uspel.